Jedro

Tožeča stranka bi morala v postopku odvzema koncesije sodelovati, torej bi moralo biti v tem postopku načelo zaslišanja stranke, kot temeljno načelo upravnega postopka (9. člen ZUP), izpeljano zelo dosledno. Po presoji sodišča prvostopenjski organ z listinami priloženega upravnega spisa ni uspel izkazati, da je bila tožeča stranka seznanjena z razpisom ustne obravnave, čeprav je bil razpis le te, glede na to, da gre v obravnavani zadevi za udeležbo strank z nasprotujočimi interesi, obvezen.

Odločitev o odvzemu koncesije je sprejel pristojen organ. Občina namreč mora, ko odloča o upravnih zadevah iz izvirne pristojnosti, voditi postopek po določbah ZUP, kar nadalje pomeni, da pristojnost za odločanje v upravnem postopku na prvi stopnji temelji na določbi drugega odstavka 67. člena ZLS.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Občine Laško, Občinske uprave, št. 021-04/2010 z dne 11. 11. 2010, se odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ, Občina Laško, Občinska uprava, je z odločbo št. 021-04/2010 z dne 11. 11. 2010 odločil, da se koncesija za izgradnjo kanalizacijskega omrežja s čistilno napravo in izvajanje gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalnih, odpadnih in padavinskih voda v Občini Laško, ki je bila s pravnomočno odločbo o izbiri koncesionarja, št. 35205-1/2000-15/1 z dne 16. 10. 2000 in koncesijsko pogodbo za izgradnjo kanalizacijskega omrežja z napravami za čiščenje in za izvajanje gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja odpadnih voda v Občini Laško podeljena družbama A. GmbH in B. GmbH odvzame. Odločitev temelji na ugotovitvi, da so bili podani razlogi za odvzem koncesije iz 20. člena Odloka-koncesijskega akta za podelitev koncesije za izgradnjo kanalizacijskega omrežja s čistilno napravo in izvajanje gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalnih, odpadnih in padavinskih voda v občini Laško (Uradni list RS 101/1999, v nadaljevanju Koncesijski akt), ker koncesionar ni začel opravljati dejavnosti v roku določenem v aneksu št. 4 h koncesijski pogodbi, s katero je bil rok podaljšan z dne 15. 12. 2003 na 1. 5. 2005; prav tako koncesionar do izdaje te odločbe še ni zgradil vseh s pogodbo določenih objektov in tako gospodarske javne službe ni začel opravljati. Da je temu tako, izhaja že iz dopisa družbe C. d.o.o., z dne 28. 12. 2007, 13. 12. 2007 in 10. 1. 2008. Ta družba, na katero je drugi koncesionar prenesel svoje obveznosti iz koncesijske pogodbe z aneksom št. 1 z dne 14. 2. 2003, v tem dopisu pogojuje izpolnitev svojih obveznosti z zahtevki, ki glede na vrsto koncesije kakršna je bila določena v koncesijskem aktu, nimajo nobene podlage. Hkrati družba v teh dopisih priznava, da je prišlo že pri sami gradnji do zamud in da gradnja še sedaj ni končana. Drugi razlog za odvzem koncesije je neredno, nestrokovno in nepravočasno izvajanje dejavnosti, tako da so povzročene motnje v dejavnosti. Koncesionarjeva dejavnost je čiščenje, vendar je zamudil bodisi z gradnjo, bodisi sploh ni zgradil celotnega kanalizacijskega omrežja, kakor se je zavezal. Prav tako koncesionar koncedentu in uporabnikom iz velike malomarnosti povzroča škodo, ker so si morali uporabniki, ki niso imeli lastnih greznic, zaradi neopravljanja dejavnosti čiščenja, le-te v vmesnem času zagotoviti, kar je bil zanje velik enkratni strošek. Uporabniki, ki imajo greznice že od prej, so morali zaradi neurejene kanalizacije plačevati stroške črpanja. Zaradi neurejene kanalizacije je v Občini Laško tudi vrednost zazidanih zemljišč nižja. Odvzem koncesije temelji tudi na ugotovitvi, da je koncesionar ponovljivo in dokazano tako grobo kršil določbe koncesijskega akta, da z istim koncesionarjem namena koncesije ni mogoče več doseči. Tožeča stranka v tožbi navaja, da občinska uprava ni pristojna za odločanje o odvzemu koncesije. Iz dvajsete alinee drugega odstavka 21. člena Statuta občine Laško izhaja, da je pristojen za podelitev koncesije občinski svet, torej je pristojen tudi za ugotavljanje razlogov in odvzem koncesije. Pristojnost občinskega sveta dodatno utemeljuje tudi 20. člen Koncesijskega akta. Prav tako v spornem postopku niso bila upoštevana pravila upravnega postopka, saj je tožeča stranka za uvedeni in zaključeni postopek odvzema koncesije izvedela šele z vročitvijo izpodbijane odločbe. Tako je bila izpodbijana odločba izdana šele na koncu postopka, brez zaslišanja strank in ne da bi bila strankam dana možnost izjaviti se o dejstvih, ki so bila po mnenju organa podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. Z navedenim postopanjem so bila kršena ne samo temeljna načela Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ampak tudi ustavne pravice tožnikov iz 24. in 21. člena Ustave RS. Ne strinja se s trditvijo drugostopenjskega organa, da naj bi 13. 5. 2010 bil izdan in obema strankama vročen sklep o začetku postopka nadzora in kontrole kanalizacijskega sistema ter 2. 6. 2010 poslano vabilo na ustno obravnavo za dne 23. 6. 2010. Omenjeni dejanji nista bili opravljeni v upravnem postopku odvzema koncesije po prvi do četrti alinei prvega odstavka 20. člena Koncesijskega akta. Prav tako iz razlogov izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi upravni organ v zvezi z obstojem razlogov od prve do četrte alinee prvega odstavka 20. člena Koncesijskega akta izvedel kakršenkoli ugotovitveni postopek ali v zvezi s tem izvajal dokaze. Navaja tudi, da naj bi bil koncendent z dopisom z dne 19. 11. 2007 pozvan k dokončanju del in pričetku izvajanja gospodarske javne službe v roku 3 mesecev, vendar ni bilo nikjer navedeno zakaj gre za primeren rok, niti kdaj naj bi se ta rok iztekel in na podlagi česa in s katerimi procesnimi dejanja naj bi bilo ugotovljeno, da koncesionar svojih obveznosti ni izpolnil. Prav tako je nenavadno, da upravni organ že po izteku tega postavljenega roka ni pričel s postopkom odvzema koncesije, ampak je z njim pričel več kot tri leta po izteku roka, kar pravzaprav kaže na to, da rok v dopisu z dne 19. 11. 2007 ni bil postavljen v smislu določbe drugega odstavka 20. člena Koncesijskega akta. Odločanje o odvzemu koncesije po prvi do četrti alinei prvega odstavka 20. člena Koncesijskega akta predstavlja odločanje v upravnem postopku po prostem preudarku, kakor je opredeljeno v drugem odstavku 6. člena ZUP, izpodbijana odločba pa ne vsebuje obrazložitve iz petega odstavka 214. člena ZUP.

Tožeča stranka oporeka tudi trditvi v 1. točki obrazložitve, da koncesionar ni zgradil celotnega kanalizacijskega sistema in da ni začel z opravljanjem dejavnosti v določenem roku. Pojasnjuje, da se je tožeča stranka 19. 10. 2001 s podpisom koncesijske pogodbe z Občino Laško dogovorila za enega od zakonskih predpisanih možnih načinov zagotavljanja in izvajanja gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja odpadnih voda, predpogoj da se obvezna gospodarska javna služba čiščenja in odvajanja odpadnih voda lahko izvaja, pa je gradnja oziroma obstoj javne komunalne infrastrukture. Med strankama je bilo predvideno, da se bo odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih in padavinskih voda izvajalo v delih sistema, ki bodo prepuščeni koncesionarju, ki jih bo koncesionar prevzel in zgradil, in ki so navedeni v pogodbi, ali ki jih je na podlagi pogodbe v bodoče treba zgraditi. V koncesijski pogodbi tako niti ni bilo predvideno, da bi morala tožeča stranka zgraditi celoten kanalizacijski sistem ter da bi začela s čiščenjem odpadnih voda šele po izgradnji le tega. Slednje je v razlogih svoje odločbe, št. SA 5.6-2/2009 z dne 11. 3. 2011, ugotovila tudi stalna arbitraža Gospodarske zbornice Slovenije. Tožeča stranka je gradnjo čistilne naprave in povezovalnega kanala zaključila 28. 8. 2005 s tehničnim prevzemom objekta in začetkom poskusnega obratovanja. S tem so bili izpolnjeni pogoji za začetek izvajanja gospodarske javne službe čiščenja odpadnih voda v Občini Laško. Na centralno čistilno napravo so bili v pričetku delovanja priklopljeni trije sklopi kanalizacijskega omrežja in zato se tožeča stranka ne strinja s trditvijo, da koncesionar ni začel z opravljanjem dejavnosti. Upravni organ druge stopnje je obrazložitvi zavrnilne odločbe priložil seznam oziroma popis zgrajenega kanalizacijskega sistema, pri čemer ni navedel na podlagi česa je bil ta seznam narejen. Dne 25. 5. 2006 je Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije izdalo odločbo, s katero je odredilo poskusno obratovanje za objekt čistilne naprave Laško, dne 20. 7. 2007 pa je izdalo uporabno dovoljenje za zgrajeno čistilno napravo Laško, ki sicer redno obratuje od februarja 2006. Tožeča stranka predlaga ogled na kraju samem in predlaga, da sodišče samo ugotovi obstoj morebitnih predpostavk za odvzem koncesije. Prav tako je tožeča stranka Občino Laško že z dopisom 4. 7. 2007 obvestila, da je vzpostavljena povezava med levoobrežnim in desnoobrežnim kolektorjem, da so opravljeni testi na črpalkah, da so očiščeni jaški in črpališče, in da je tožeča stranka 3. 7. 2007 pričela s prečrpavanjem odpadnih voda na čistilno napravo. Z dopisom 7. 8. 2007 je tožeča stranka toženo stranko obvestila, da so izpolnjeni pogoji za priključitev na sistem, da je predala vso dokumentacijo za tehnični pregled in da občina uporabnikom lahko zaračunava storitve čiščenja odpadnih voda skladno s cenami, za katere je Ministrstvo za gospodarstvo v skladu s predpisi izdalo predhodno soglasje. Dokaz, da tožeča stranka opravlja storitve po koncesijski pogodbi in v skladu s koncesijskim aktom so tudi podatki o meritvah količin odpadnih voda na dotoku na čistilno napravo, pri čemer so ločeni podatki za industrijske odpadne vode (družba D.) in komunalne odpadne vode. Očitno je, da tožeča stranka izvaja čiščenje odpadnih voda, res pa je tudi, da zato ne prejema plačila, zato tožeča stranka sklepa, da je izpodbijana odločba namenjena prav utemeljitvi neplačil, ne pa sankciji zaradi domnevnih kršitev. Drži, da sta tožeči stranki zgradili le del kanalizacijskega omrežja, v celoti pa je zgrajena čistilna naprava in glavni zbirni vod, vendar razlogi za izgradnjo dela kanalizacijskega omrežja niso na strani tožeče stranke, ampak na strani tožene stranke, zato tudi iz tega razloga ne obstojijo razlogi za odvzem koncesije.

V nadaljevanju predstavlja finančno konstrukcijo projekta, ki obsega financiranje čistilne naprave kanalizacijskega sistema in obstoječega kanala, prav tako pojasnjuje zakaj je prišlo do zamud tako v fazi projektiranja, kot izgradnje centralne čistilne naprave. S temi navedbami utemeljuje, da ni točno, da tožeča stranka ne bi izpolnila svojih obveznosti iz koncesijske pogodbe, saj je s sredstvi, katera se je zavezala zagotoviti s koncesijsko pogodbo, v soglasju s toženo stranko zgradila centralno čistilno napravo, glavni povezovalni vod in del kanalizacijskega omrežja, medtem ko del kanalizacijskega omrežja zaradi težav tožene stranke pri zagotavljanju svojega deleža predvidenih investicijskih sredstev dejansko ni bil zgrajen in je torej glavni razlog za neizgraditev dela kanalizacijskega omrežja na strani tožene stranke.

Tožeča stranka je na problematiko v zvezi z izgradnjo in financiranjem kanalizacijskega sistema večkrat opozorila toženo stranko in ji o stanju projekta tudi večkrat izčrpno poročala, vendar žal do rešitve problema zaradi neizpolnjevanja svojega dela obveznosti na strani tožene stranke ni prišlo. Tako je tožena stranka 15. 12. 2005 celo potrdila novi načrt financiranja projekta, ki ga je predložila tožeča stranka, pa tudi po tem načrtu svojega dela obveznosti ni izpolnila. Ker je centralna čistilna naprava zgrajena z vsemi predpisanimi upravnimi dovoljenji in je nanjo tudi priključeno obstoječe kanalizacijsko omrežje, tožeča stranka dejansko opravlja storitev čiščenja odpadnih voda, posledično pa nastajajo tudi stroški, ki jih je v skladu s koncesijsko pogodbo tožena stranka dolžna poravnati. Samo dejstvo, da se zaradi nedograjenosti celotnega kanalizacijskega sistema na čistilni napravi ne čisti predvidena količina vode, pa tožene stranke ne odvezuje dolžnosti plačevanja storitev v obsegu, ki se dejansko opravljajo in prav tako to dejstvo ne pomeni, da koncesionar ni začel z opravljanjem koncesije.

Ni resnična trditev, da se dejavnost ne izvaja redno, strokovno in pravočasno in te trditve v spisnem gradivu tudi ni mogoče preveriti. Kot pavšalne in nepreverljive ocenjuje trditve o povzročanju škode uporabnikom. Tožena stranka je plačilo škode v višini 2.834.185,00 EUR, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja oziroma opustitev tožeče stranke, zahtevala že v arbitražnem postopku pri Stalni arbitraži Gospodarske zbornice Slovenije, kjer je bil njen zahtevek v celoti zavrnjen. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v obširnem odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je izpodbijano odločbo izdal stvarno in krajevno pristojen organ. Zavrača tožbene navedbe, ki se nanašajo na kršitve ZUP in pojasnjuje, da je bila tožeča stranka seznanjena s sklepom o začetku postopka nadzora in kontrole kanalizacijskega sistema, opr. št. 021-04/2010 z dne 13. 5. 2010, prav tako je bilo 2. 6. 2010 tožeči stranki poslano vabilo na obravnavo, ki je bila 23. 6. 2010 in ki se je tožeča stranka, ki je bila pravilno vabljena ni udeležila. V zvezi s pozivom koncesionarja z dne 19. 11. 2007 in rokom treh mesecev za dokončanje del in pričetkom izvajanja gospodarske javne službe se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in odločbe drugostopenjskega organa in ponovno pojasnjuje razloge za izvedbo spornega postopka. Obseg izpolnitve obveznosti koncesionarja izhaja zlasti iz zapisnika obravnave z dne 23. 6. 2010. Sestavni del odgovora na tožbo je tudi tabela, iz katere je razviden obseg izgradnje kanalizacijskega sistema Laškega in Rimskih toplic. Oporeka trditvi, da je bila izdana odločba na podlagi prostega preudarka. Kot nerelevantno v tem postopku izpostavlja vprašanje o veljavnosti koncesijske pogodbe, gre namreč za upravno pravni postopek oziroma vprašanje koncesije, kjer je relevantno vprašanje izpolnjevanja obveznosti iz koncesijskega akta in odločbe o podelitvi koncesije. Koncesionar svoje obveznosti dejansko ni izpolnil in sama okoliščina, da je zgradil čistilno napravo, ne spremeni dejstva, da ni zgradil kanalizacijskega omrežja. Do tega vprašanja se odločba arbitraže ni nikoli opredelila. Glede števila gospodinjstev oz. uporabnikov, priklopljenih na kanalizacijsko omrežje, se sklicuje na podatke, razvidne iz razpredelnice, ki je sestavni del te odločbe. Tožena stranka se ne strinja niti s trditvijo, da tožeča stranka opravlja storitve v skladu s Koncesijsko pogodbo in Koncesijskim aktom ter se pri tem sklicuje na meritve na čistilni napravi. Predlaga, da sodišče ta podatek razišče. Prav tako navaja, da so sestavni del koncesijske pogodbe tudi območja, ki morajo biti priključena na kanalizacijski sistem in kot pretirane šteje predstavljene količine očiščene vode, ki naj bi odpadle na toženo stranko. Prav tako oporeka trditvi, da opravljenih storitev ne plačuje. Ne strinja se niti s tožbeno trditvijo, da je krivda za neizgradnjo kanalizacijskega sistema na strani tožene stranke in obširno pojasnjuje dosedanji način financiranja celotnega sistema. Prav tako oporeka trditvi, da na zadevo vpliva zamik terminskega plana že v fazi projektiranja. Prav tako se ne strinja s trditvijo, da tožeča stranka dejavnost izvaja redno, strokovno in pravočasno, saj nasprotnega ni mogoče preveriti. Meni, da zadošča že ugotovitev navedena v zapisniku 23. 6. 2010. V odgovoru na tožbo pojasnjuje tudi, da je koncendent z dopisom 19. 11. 2007 koncesionarja pozval k dokončanju del in k začetku izvajanja gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalnih, odpadnih in padavinskih voda v roku 3 mesecev, česar ni storil. Sklicuje se tudi na mnenje o okoljski škodi dr. E.E. S sprejemom Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o gospodarskih javnih službah v Občini Laško ni bilo z ničemer poseženo v koncesijsko dejavnost tožeče stranke. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne in tožečima strankama naloži plačilo stroškov postopka.

K točki I izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopenjskega organa, Občine Laško, občinske uprave, ki je z odločbo, št. 021-04/2010 z dne 11. 11. 2010, tožeči stranki odvzela koncesijo za izgradnjo kanalizacijskega omrežja s čistilno napravo in izvajanje gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalnih, odpadnih in padavinskih voda v Občini Laško, pridobljeno na podlagi Koncesijskega akta in odločbe o izbiri koncesionarja, št. 35205-1/2000-15/1 z dne 16. 10. 2000, odločbe o izbiri koncesionarja, št. 35205-1/2000-15/1 z dne 16. 10. 2000 in koncesijske pogodbe št. 35205/010/2001-16-01 z dne 19. 10. 2001. Sodišče uvodoma ugotavlja, da gre za način prenehanja koncesijskega razmerja, ki ga ureja Zakon o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS) v določbi 44. člena. 1. alinea navedene določbe določa, da koncedent lahko odvzame koncesijo koncesionarju, če ne začne z opravljanjem koncesionirane gospodarske javne službe v za to določenem roku, v drugem odstavku istega člena pa določa, da se pogoji odvzema koncesije določijo v koncesijskem aktu ali koncesijski pogodbi. V obravnavanem primeru razloge odvzema koncesije določa 20. člen Koncesijskega akta ter iste razloge za odvzem koncesije tudi 6.1. točka Koncesijske pogodbe. V obeh aktih je med drugim določeno, da koncedent lahko odvzame koncesionarju koncesijo, ne glede na določila pogodbe, če koncesionar ne prične z opravljanjem koncesije v za to določenem roku; če dejavnosti ne izvaja redno, strokovno in pravočasno, skratka tako, da so povzročene motnje v dejavnosti; če koncedentu ali uporabnikom namerno ali iz velike malomarnosti povzroča škodo in zaradi ponovljenih in dokazanih grobih kršitev zakonskih predpisov in določil te pogodbe. V obeh aktih je določeno tudi, da mora koncedent koncesionarju dati primeren rok za odpravo kršitev.

V obravnavanem primeru je po presoji sodišča odločitev o odvzemu koncesije sprejel pristojen organ. Občina namreč mora, ko odloča o upravnih zadevah iz izvirne pristojnosti, voditi postopek po določbah ZUP, kar nadalje pomeni, da pristojnost za odločanje v upravnem postopku na prvi stopnji temelji na določbi drugega odstavka 67. člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS), po kateri v upravnih stvareh iz občinske pristojnosti odloča na prvi stopnji občinska uprava, na drugi stopnji pa župan.

Zaradi kršitve določb javnopravnega akta (Koncesijskega akta), se o odvzemu koncesije vodi upravni postopek in odloči z upravno odločbo. V zadevi med strankama upravnega spora niti ni sporno, da se odločba o odvzemu koncesije izda v upravnem postopku, sporno pa je, ali so se v tem postopku upoštevala pravila upravnega postopka v zvezi z ugotavljanjem razlogov za odvzem koncesije.

Tožeča stranka tako v pritožbi zoper izpodbijano odločbo, kot v tožbi zatrjuje, da je za uvedeni in zaključeni postopek odvzema koncesije izvedela šele z vročitvijo izpodbijane odločbe, kar pomeni, da je bila le ta izdana brez zaslišanja strank in ne da bi bila strankam dana možnost izjaviti se o dejstvih na katerih temelji izpodbijana odločitev.

Po določilu 44. člena ZUP mora organ ves čas postopka po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. Navedene osebe je organ dolžan obvestiti o postopku in njihovi pravici, da se ga udeležujejo. Po 9. členu ZUP je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, preden se izda odločba. Če so v postopku udeležene stranke z nasprotujočimi interesi, mora imeti vsaka stranka možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah stranke z nasprotnim interesom. Organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Navedeno v obravnavani zadevi pomeni, da bi morala tožeča stranka v postopku odvzema koncesije sodelovati, torej bi moralo biti v tem postopku načelo zaslišanja stranke, kot temeljno načelo upravnega postopka (9. člen ZUP), izpeljano zelo dosledno. Po presoji sodišča prvostopenjski organ z listinami priloženega upravnega spisa ni uspel izkazati, da je bila tožeča stranka seznanjena z razpisom ustne obravnave, čeprav je bil razpis le te, glede na to, da gre v obravnavani zadevi za udeležbo strank z nasprotujočimi interesi, obvezen. Iz priloženih listin upravnega spisa izhaja, da je bilo vabilo za ustno obravnavno, št. 021-04/2010 z dne 1. 6. 2010, za dne 23. 6. 2010, vloženo v zadevo in odposlano 2. 6. 2010 direktno strankam in ne zastopniku teh strank, vendar dokazilo o vročitvi tega vabila ni izkazano. Iz navedenega razloga se sodišče ne more strinjati z ugotovitvijo upravnega organa v uvodu zapisnika o ustni obravnavi z dne 23. 6. 2010, da so bile stranke pravilno vabljene, kar je izkazano s povratnicami. Prav tako sodišče meni, da v tej zvezi (pravilnega vročanja) dopisa odvetnika F.F. z dne 15. 6. 2010, ki ga je Občina Laško prejela 17. 6. 2010, ni mogoče razlagati kot opravičila izostanka z ustne obravnave, saj je niti ne omenja, niti iz samega vabila na ustno obravnavo ne izhaja, da bi bilo vabilo poslano odvetniku. Ker gre za razpis ustne obravnave, ki je v obravnavanem primeru obvezna, po presoji sodišča tožeči stranki ni bila dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Dvom v pravilnost vročanja zgoraj navedenih vabil potrjuje tudi upravnemu spisu priložen dopis Občine Laško, občinske uprave, št. 021-04/2010 z dne 22. 11. 2010 in dopis odvetnika F.F., št. 021-04/2010 z dne 30. 11. 2010. Zgoraj navedeno potrjuje presojo sodišča, da so bila v postopku bistveno kršena pravila postopka. Za bistveno kršitev pravil upravnega postopka se namreč v vsakem primeru šteje, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ta možnost ni bila dana in če stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (2. in 3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Ker v postopku izdaje upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka, kar je (lahko) vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve, je s tem podana bistvena kršitev pravil postopka, zato je sodišče po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo in v skladu s četrtim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo najprej treba odpraviti storjeno kršitev upravnega postopka in nato v zadevi ponovno odločiti.

K točki II izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pripada tožeči stranki, skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu s drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR. Ker je odvetnik zavezanec za plačilo DDV se ti stroški povečajo za 20 % DDV.

K točki III izreka: Tožena stranka je ob vložitvi odgovora na tožbo zahtevala povrnitev stroškov postopka. Ker v obravnavani zadevi ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).