Jedro

V obsojenčevi zahtevi za varstvo zakonitosti nakazovana kršitev pravice do obrambe ni konkretizirana, saj obsojenec ne navaja nobenih konkretnih podatkov za nobeno osebo, katere zaslišanje naj bi mu sodišče onemogočilo oziroma zavrnilo, zato s takšnimi nedoločenimi navedbami oseb, katerih zaslišanje naj bi sodišče obrambi ne dopustilo, vložnik ne more uspeti.

Obsojenec z navedbami, da je glede na vse izvedene dokaze njegova kazenska odgovornost izpodbita, uveljavlja kršitev kazenskega zakona. Takšne navedbe predstavljajo nestrinjanje obsojenca z dokazno oceno. Po vsebini takšne navedbe ne pomenijo kršitve kazenskega zakona, temveč pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, ki ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva obsojenega S.L. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

I. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 21.2.2001 spoznalo obsojence za krive, in sicer: - obsojenega S.L. nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednostnih papirjev po 3. odstavku 250. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ (dejanje opisano pod točko A.I/1 izreka), za katero mu je določilo kazen eno leto in osem mesecev zapora in kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. in 1. odstavku 256. člena KZ (dejanje opisano pod točko A.I/2 izreka), za katero mu je določilo kazen osem mesecev zapora; zatem pa mu je po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen dve leti in tri mesece zapora, v katero mu je vštelo čas, prebit v priporu oziroma hišnem priporu; obsojencu je v plačilo naložilo premoženjskopravne zahtevke oškodovancev Bencinskega servisa I. v znesku 15.000 SIT, trgovine F. v znesku 40.800 SIT, bencinskega servisa OMV v znesku 15.000 SIT, menjalnice A. v znesku 120.000 SIT, trgovine I. v znesku 30.000 SIT, bencinskega servisa P. v znesku 10.000 SIT, trgovine M. v znesku 6.700 SIT, trgovine I. M. v znesku 7.000 SIT, trgovine A.Š. v znesku 32.856 SIT, trgovine M.N. v znesku 34.013 SIT, trgovine F.O. v znesku 7.000 SIT in trgovine S.M. v znesku 18.570 SIT; obsojenca pa oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka; - obsojenega I.C. nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednostnih papirjev po 3. odstavku 250. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (dejanje opisano pod točko A.II/1 izreka), za katero je obsojencu določilo kazen eno leto in osem mesecev zapora in kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. in 1. odstavku 256. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ (dejanje opisano pod točko A.II/2 izreka), za katero mu je določilo kazen osem mesecev zapora; obsojencu je preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 15.9.1998, ter mu ob upoštevanju določene kazni eno leto in šest mesecev zapora iz te sodbe ter kazni šest mesecev zapora, izrečene obsojencu s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 27.1.2000, izreklo enotno kazen štiri leta in en mesec zapora, v katero mu je vštelo čas, prebit v priporu in hišnem priporu, obsojenca pa oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka; - obsojenega M.Š. nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednostnih papirjev po 3. in 1. odstavku 250. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ (dejanje opisano pod točko A.II/1), za katero mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora, in kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. in 1. odstavku 256. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ (dejanje opisano pod točko A.II/2 izreka), za katero mu je določilo kazen šest mesecev zapora; nakar mu je po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas, prebit v priporu in hišnem priporu; obsojenca pa oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka; - obsojenima I.C. in M.Š. je sodišče solidarno v plačilo naložilo premoženjskopravne zahtevke oškodovancev R.F. v znesku 18.000 SIT, trgovine C., C. M. v znesku 80.000 SIT, Z. v znesku 95.000 SIT, Z.K. v znesku 64.000 SIT, S.Š. v znesku 80.517 SIT, Z.L. v znesku 45.000 SIT, blagovnice N. v znesku 60.000 SIT, trgovine R. v znesku 235.000 SIT, trgovine P. v znesku 120.000 SIT, družbe I. d.o.o. v znesku 102.100 SIT, trgovine S. v znesku 111.690 SIT, trgovine J. v znesku 165.468 SIT, trgovine G. v znesku 129.988 SIT, družbe H. v znesku 81.336 SIT, trgovine E. v znesku 99.900 SIT, družbe C. v znesku 225.000 SIT, prodajalne B. v znesku 59.700 SIT in P. d.d. v znesku 110.170 SIT, v presežku pa P. d.d. napotilo na pot pravde; - obsojenega J.G. pomoči pri kaznivem dejanju ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednostnih papirjev po 3. in 1. odstavku 250. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ (dejanje opisano pod točko A/III izreka), za katero je obsojencu z uporabo omilitvenih določil izreklo kazen šest mesecev zapora, oprostilo pa ga je plačila stroškov kazenskega postopka; - z isto sodbo je sodišče obtoženega S.L. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje hudodelskega združevanja po 1. odstavku 297. člena KZ (dejanje opisano pod točko B izreka) ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun; - z isto odločbo je sodišče na podlagi 293. člena ZKP ustavilo kazenski postopek zoper obt. I.C. in obt. M.Š. za eno od dejanj nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednostnih papirjev po 3. in 1. odstavku 250. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

2. Višje sodišče v Mariboru je s svojo odločbo z dne 17.6.2004 ob reševanju pritožb zagovornikov obsojenega S.L., I.C., M.Š. in J.G. sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavilo v odločbi o krivdi glede obtoženega J.G. glede dejanja, opisanega pod točko A/III izreka, ter v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (točka I/1 izreka); spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji, izrečeni obsojenemu I.C. tako, da obsojencu ni preklicalo pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju in mu ob nespremenjenih določenih kaznih za dejanja, opisana pod točko A/II/1-2, ter kazni šest mesecev zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti izreklo enotno kazen dve leti in osem mesecev zapora (točka I/2), ob ugoditvi pritožbi zagovornika obsojenega M.Š. je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji, izrečeni temu obsojencu, spremenilo tako, da je obsojencu določeni kazni znižalo in izreklo enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora (točka II izreka); v ostalem pa pritožbi zagovornikov obsojenega I.C. in obsojenega S.L. zavrnilo kot neutemeljeni ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojenega S.L. pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

3. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 9.3.2006 v ponovljenem postopku obsojenega J.H. (prej J.G.) spoznalo za krivega pomoči pri kaznivem dejanju ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednostnih papirjev po 3. odstavku 250. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ; obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja; obsojenca pa oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Sodba je postala pravnomočna dne 17.3.2006. II. Obsojeni S.L. je zoper zgoraj navedeno pravnomočno obsodilno sodbo dne 20.9.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja zaradi kršitve kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 7., 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V zvezi s kršitvijo kazenskega zakona obsojenec v zahtevi navaja, da so podane okoliščine, ki zagotovo izključujejo njegovo kazensko odgovornost, saj glede na vse izvedene dokaze zoper njega niso bili izkazani nikakršni kriteriji, da bi bil kriv storitve kaznivih dejanj ter je bil popolnoma po nedolžnem spoznan za krivega. Okoliščine, ki izključujejo njegovo kazensko odgovornost, so izvedensko mnenje, ki je ovrglo njegov rokopis in podpise na spornih čekovnih blanketih, izpovedbe prič D.Š. in R.Ž., ki sta zanikala obremenilne navedbe B.; okoliščina, da ga oškodovanci niso prepoznali, da ni obstajala ponarejena osebna izkaznica s sliko B., da kazenski postopek zoper G. potrjuje, da je storilec njemu očitanih kaznivih dejanj J.G. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vložnik vidi v tem, da sodišče ni ugodilo predlogu obrambe za zaslišanje Romov, ki so po njegovem mnenju ključni akterji pretepa J.G., kateremu so odvzeli bančno kartico, ter da je B. v postopku krivo pričal. Kršitev iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vložnik obrazlaga z navedbo, da se sodba opira na nedovoljen dokaz, to je na izpoved priče A.B., ki ga je lažnivo in neresnično obremenjeval, da se sodba opira na en najden oziroma izkopan čekovni blanket, ki mu je bil podtaknjen. Kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vložnik vidi v tem, da je izrek sodbe nerazumljiv, da sodišče ni pravilno ocenilo odločilnih dejstev in da sodba navaja del čekov, ki sploh niso obstajali, oziroma jih ob pregledu spisa ni zaznal, zato navedeni neobstoječi čeki dokazujejo nasprotje sodbe s pravilno oceno materialne škode, ki ga bremeni v višini 198.136 SIT, da ga sodba bremeni za vnovčitev čekov za dejanja, ki jih je storil soobsojeni M.Š.; da soobsojenih I.C. in M.Š. ter priče A.B. sploh ni poznal in jih je prvič videl na sodišču, kaznivega dejanja po 3. odstavku 250. člena KZ ni storil, ponareditev čekovnih blanketov so uredili Romi, ki so si s pretepom J.G. priskrbeli bančno kartico. Glede kaznivega dejanja po 3. in 1. odstavku 256. člena KZ pa v zahtevi navaja, da ga ni storil. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in v skladu z določbo 1. odstavka 426. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni v oprostilno, oziroma izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter odloči o prekinitvi oziroma odložitvi izvršitve sodne odločbe.

Vrhovni državni tožilec M.V. z Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 5.11.2004, predlaga zavrnitev zahteve.

III. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

IV. 1. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti sodišče uvodoma poudarja: - da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka v zvezi s 372. členom ZKP), zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP (2. točka) in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (3. točka), v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita; - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; če pa so take trditve v zahtevi kljub temu navedene, sodišče nanje ni dolžno odgovarjati; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

2. K obširni obsojenčevi zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma tudi pojasnjuje, da obsojenec v pretežnem delu izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi. Zato utemeljenosti teh navedb Vrhovno sodišče ni presojalo. Omejilo se je zgolj na preizkus kršitev zakona, na katere se obsojenec v zahtevi sklicuje določno in ki jih v zahtevi obrazloži tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti. Njegove navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče razumelo kot uveljavljanje naslednjih kršitev:

1. kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP, ker so podane okoliščine, ki izključujejo njegovo kazensko odgovornost;

2. bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče s svojo sodbo ni v celoti rešilo predmeta obtožbe;

3. bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je dokaz (čekovni blanket in listine, ki jih je na vrtu P.H. izkopal pes) nezakonit;

4. bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker so odločilna dejstva v precejšnji meri v nasprotju z izpovedbami v postopku.

K točki 1 Kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 1. odstavka 372. člena ZKP je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost. Okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost obtoženca, so: neprištevnost (16. člen KZ), dejanska zmota (1. odstavek 20. člena KZ) in pravna zmota (1. odstavek 21. člena KZ).

Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navedeno kršitev kazenskega zakona uveljavlja z navedbami, da je glede na vse izvedene dokaze njegova kazenska odgovornost z izvedenimi dokazi izpodbita. Takšne navedbe v zahtevi pa predstavljajo nestrinjanje obsojenca z dokazno oceno, kot sta jo v zvezi s kaznivimi dejanji obsojenca v izpodbijani pravnomočni sodbi sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Po vsebini takšne navedbe ne pomenijo kršitve kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP, temveč pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno s pravnomočno obsodilno sodbo. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

K točki 2 Kršitev kazenskega postopka iz 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, če sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. S predmetom obtožbe je mišljeno dejanje, opisano v obtožbi (vključno z morebitno spremembo ali razširitvijo obtožbe na glavni obravnavi). Sodišče ne reši popolnoma predmeta obtožbe, če v primeru, ko obtožnica obsega več kaznivih dejanj ali več soobtožencev, ne odloči v izreku sodbe o vseh kaznivih dejanjih vsakega obtoženca.

Obsojenec meni, da sodišči nista v celoti rešili predmeta obtožbe (7. točka 1. odstavka 371. člena ZKP). Navaja, da sodišče ni dopustilo obrambi v dokazne namene neposredno zaslišanje Romov, ki da so bili ključni akterji pretepa G., kateremu so odvzeli bančno kartico in v družbi z njim dali ponarediti vrednostne papirje (čeke), zatem pa je G. z bančno kartico manipuliral z zakoncema Z., zatem pa jo je izročil tudi A.B. in M.Š.

Navedeno pa po vsebini ne predstavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ampak uveljavljanje kršitve obdolženčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist iz 16. člena ZKP. Kršitev te določbe pa je mogoče z zahtevo za varstvo zakonitosti uspešno uveljavljati le, če je vplivala na zakonitost sodne odločbe (3. točka 420. člena ZKP).

V skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je potrebno pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče tako sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (2. odstavek 329. člena ZKP), ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali pa ker ni verjetno, da bodo izključili ali potrditi obstoj pravno pomembnih dejstev. Sodišče prve stopnje je v sodbi pojasnilo razloge, iz katerih je kot nepotrebne zavrnilo dokazne predloge obsojenca in njegovega zagovornika za zaslišanje B.F., D.Ž., D.R., D.P., predlog po soočenju priče A.B., B.F. in D.Š. ter tega zagovornik v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje niti ni izpodbijal. Določba 1. odstavka 424. člena ZKP, ki določa, da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi, je Vrhovno sodišče že v več svojih odločbah (opr. št. I Ips 149/99 in druge) razlagalo tako, da mora vložnik zatrjevane kršitve zakona konkretno navesti in utemeljiti, saj sicer sodišče takšnih navedb ne more preizkusiti. V obsojenčevi zahtevi za varstvo zakonitosti nakazovana kršitev pravice do obrambe ni konkretizirana, saj obsojenec ne navaja nobenih konkretnih podatkov za nobeno osebo, katere zaslišanje naj bi mu sodišče onemogočilo oziroma zavrnilo, zato s takšnimi nedoločenimi navedbami oseb (neimenovanih Romov), katerih zaslišanje naj bi sodišče obrambi ne dopustilo, vložnik ne more uspeti.

K točki 3 Kršitev iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza.

Obsojenec v zvezi z navedeno kršitvijo v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da se sodba opira na zoper njega obremenilno izpoved priče A.B., ki ga je ves čas postopka lažnivo in neresnično obremenjeval, ter da se sodba opira na na vrtu P.H. najdene oziroma izkopane listine in čekovni blanket, ki pa je bil predmet podtaknitve s strani policije in zato nedovoljen dokaz.

Navedena kršitev, glede katere obsojenec v zahtevi ne pojasni, zakaj naj bi šlo za nezakonit dokaz, po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Iz podatkov spisa (zapisnik o zasegu predmetov P.H.) in razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je P.H. dne 16.3.2000 policiji izročila listine, ki jih je našla na svojem vrtu. Med navedenimi listinami je bil tudi čekovni blanket, za katerega sodišče v sodbi ugotavlja, da ima natisnjeno številko tekočega računa soobsojenega J.G. in serijsko številko, ki je del serijskih številk ponarejenih čekovnih blanketov, ki so jih obsojenci vnovčili. Za navedene najdene listine je sodišče, opirajoč se na izvedensko mnenje izvedencev grafologov, zaključilo, da jih je lastnoročno napisal obsojenec, ter glede na vsebino teh listin v povezavi z izpovedbami zaslišanih prič (A.B., R.Ž.) ter soobsojencev zagovor obsojenca, da ne pozna A.B. in R.Ž., ter da gre za s strani policije oziroma Romov podtaknjene mu obremenjujoče dokaze, ocenilo kot neprepričljiv. Sodišče druge stopnje je razlogom sodišča prve stopnje v svoji odločbi pritrdilo in ob ugotovitvi, da je P.H. listine, najdene na svojem vrtu, kriminalistom prostovoljno izročila, pravilno presodilo, da ni podlage za očitek, da gre za dokaze, pridobljene v nasprotju z določbami Zakona o kazenskem postopku, in zato kot neutemeljene zavrnilo tudi navedbe obsojenčevega zagovornika v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, da so bile listine, ki jih je na vrtu P.H. izkopal pes, pridobljene v nasprotju z določbami ZKP in se zato sodba nanje ne bi smela opirati.

K točki 4 Obsojenec v zahtevi uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Meni, da so v sodbi odločilna dejstva v precejšnji meri v nasprotju z izpovedbami in v postopku izvedenimi dokazi. V obširnih navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenec ponavlja svoj zagovor, da z očitanimi mu kaznivimi dejanji nima ničesar; da soobsojenih I.C. in M.Š. ter priče A.B. sploh ni poznal in jih je prvič videl šele na sodišču; da za ponareditvijo čekovnih blanketov in listin stojijo Romi in soobtoženi J.G. Pri tem obsojenec izpostavlja posamezne dele izpovedb priče A.B., ki da ga je po krivem obremenjeval, ter grafološke ekspertize, ki niso potrdile rokopisnih značilnosti obsojenca, ter da pri njem ni bilo najdenih predmetov, ki so bili nakupljeni s ponarejenimi čeki. Navaja, da sodišče ni preučilo kazenske zadeve, saj da sodba navaja čeke, ki sploh niso obstojali oziroma jih ob pregledu spisa ni zaznal. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe, s katero je obsojenca spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednostnih papirjev po 3. odstavku 250. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ (storjenega v sostorilstvu z mladoletnim A.B.) in kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. in 1. odstavku 256. člena KZ, povzelo vsebino obsojenčevega zagovora in se opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, ki so odločilne za presojo obsojenčevega ravnanja. Iz obširnih razlogov sodbe je razvidno, da sodišče ne sprejema obsojenčevega zagovora, da ni storilec očitanih mu kaznivih dejanj, temveč po obširnem dokaznem postopku zaključuje, da so v ravnanju obsojenca podani vsi znaki očitanih mu kaznivih dejanj. V razlogih sodbe je sodišče tudi obrazložilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved priče A.B. in na zagovora soobsojenih M.Š. in J.G. ter zaključilo, da ni pomembno, ali je sporne čeke obsojenec tudi sam izpisal in podpisal, saj mu to obtožnica niti ni očitala. Višje sodišče je v svoji odločbi v celoti soglašalo z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in se opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb obsojenčevega zagovornika, jih presodilo in jih tudi ustrezno obrazložilo (stran 7 do 8 odločbe višjega sodišča).

Vrhovno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana pravnomočna sodba vse razloge o odločilnih dejstvih, ki si med seboj tudi niso v nasprotju ter zato v zahtevi obsojenca za varstvo zakonitosti zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Po vsebini obsojenčeve navedbe tudi v tem delu zahteve za varstvo zakonitosti predstavljajo nestrinjanje obsojenca z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivimi dejanji obsojenca sprejeli v izpodbijani pravnomočni sodbi sodišči prve in druge stopnje; zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa ni razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

V. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je obsojenec uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP) ter zato tudi ni odločalo o prekinitvi izvrševanja kazni.

VI. Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obsojenca, ki je brez premoženja, oprostilo povrnitve stroškov v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, saj bi bilo zaradi plačila stroškov ogroženo vzdrževanje obsojenca in njegove družine (obsojenec je oče mladoletnega otroka).