Jedro

Tožnik ni sledil navodilom sodišča iz sklepa I U 213/2024-2 z dne 21. 5. 2024, saj je kljub opozorilom, da nova vloga ne sme biti preobširna in nejasna, ponovno vložil takšno vlogo, ki je zato tudi nerazumljiva. Tožnik še vedno povsem na splošno in nejasno uveljavlja, da država ni opravila učinkovite preiskave in da za to odgovarjajo vlada in njeni ministri, uveljavljana dejanja države pa so še v teku, saj da "ni rezultata učinkovite preiskave, ni obveščanja pristojnih domačih in mednarodnih institucij". Sodišče tako obširno, nejasno in posplošeno napisane tožbe, ki je zato nerazumljiva, ne more obravnavati, zato je podan razlog za zavrženje iz drugega odstavka 31. člena ZUS-1.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Predlog tožeče stranke za zavarovanje dokazov se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožnik je dne 30. 1. 2024 na naslovno sodišče po elektronski pošti vložil obsežno tožbo zoper Republiko Slovenijo. Tožba je obsegala 18 gosto tipkanih strani in vsebovala prilogo na 245 straneh, vse pa je bilo zapisano pomensko izredno nejasno in nepregledno.

2.V tožbenem zahtevku je tožnik zahteval ugotovitev, da je "država z opustitvijo učinkovite preiskave opustila svoje postopkovne obveznosti, da na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine varstva 2., 3., 5., 6., 10., 13., in 14. člena EKČP in 2., 5., 8., 14., 15., 17., 18., 19., 21., 22., 23., 25., 26., 43. (pravilno 34. op. sodišča), 35., 38., 39. člena Ustave v zadevi zagotovitve učinkovitega in strokovnega varstva žrtvi nasilja, kot je to zatrjevano v opr. št. P 48/2020 Okrajnega sodišča v Novem mestu, ki obravnava tožbo zaradi zagotovitve pravice do povračila škoda na podlagi 26. člena Ustave". Nadalje je tožnik v tožbenem zahtevku navedel, da je Okrožno sodišče v Novem mestu izdalo sklep za popravo tožbe P 48/2020 z dne 16. 5. 2022 in sklep o podaljšanju roka za popravo tožbe P 48/2020 z dne 29. 8. 2022, kar naj bi dokazovalo, da bo v primeru, da ne dobi pravnega zastopanja po odvetniku, bistveno ogrožen potek postopka in s tem zagotavljanja varstva njegovih pravic. Tožnik je zahteval, da sodišče toženi stranki prepove nadaljevanje zgoraj navedenih dejanj in ji naloži obveznost odprave posledic navedenih dejanj tako, da v "razumnem roku izda posamični akt, tako da sprejme sporazum o vrnitvi na delovno mesto v policiji, da zagotovi vzpostavitev prvotnega stanja na naslovu A., in s tem primeren dom, da zagotovi primerno odškodnino, za posledice 16 let trajajočo diskriminacijo, povzročanja bolečin in posega v dostojanstvo tožnika in da v zvezi napada na njegovo življenje in telo, mučenje, protipraven odvzem prostosti in poskus umora izvede učinkovito, nepristransko in neodvisno preiskavo".

3.Iz tožbe je sodišče lahko razbralo, da je vložena na podlagi 4. člena ZUS-1, tretjega odstavka 30. člena ZUS-1 in drugega odstavka 33. člena ZUS-1 zaradi "institucinalnega rasizma", ki ga država izvršuje nad tožnikom vse od leta 2010. Trdil je, da je država z opustitvijo učinkovite preiskave opustila svoje postopkovne obveznosti varovanja pravic, saj vzdržuje sporen način dela državnih institucij, ki človekove pravice sistematično kršijo. Navedel je, da se predmetna zadeva vzročno posledično nanaša na pridobitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za zastopanje v sodnem postopku P 48/2020 Okrajnega sodišča v Novem mestu, ki obravnava tožbo zaradi zagotovitve pravice do povračila škode na podlagi 26. člena Ustave. V zvezi s tem nasprotuje odločitvi, da se mu ne dodeli BPP za popravo tožbe, in se sklicuje na povzročeno škodo s protipravnimi dejanji (delni odvzem poslovne sposobnosti), ki jih izkazuje odločba ustavnega sodišča Up-1178/18-23 z dne 12. 12. 2019. Ker je bil dne 4. 2. 2020 ustavljen postopek odvzema poslovne sposobnosti, je bil tožnik vse od 31. 8. 2010 do 12. 12. 2019, kar traja še danes, obravnavan kot psihični bolnik z vsemi posledicami za njegovo zasebno življenje in dostojanstvo. Tožnik oporeka izdanim odločbam Bpp 42/2023 z dne 27. 2. 2023, BPP 73/2023 z dne 22. 2. 2023, in Bpp 265/2023 z dne 18. 12. 2023, in zavrženju tožbe v upravnem sporu I U 601/2023. Nadalje zatrjuje nasilje, mučenje, odvzem prostosti in prisilno drogiranje s strani medicinskega osebja ter neodzivnost vrste institucij (zdravstveni domovi, klinike, medicinska fakulteta, ministrstva, zbornice, centri za socialno delo, sodišča, tožilstva ipd.) glede tega. Oporekal je tudi sodbi in sklepu Upravnega sodišča RS I U 387/2020 z dne 18. 1. 2023. Trdil je, da je država z opustitvijo učinkovite preiskave glede pridobitve BPP v zvezi s tožbo po 26. členu Ustave in odločbo Ustavnega sodišča 1178/18-23 z dne 12. 12. 2019 opustila postopkovne obveznosti zagotavljanja varstva človekovih pravic in da se zadevna tožba nanaša na tožbo zaradi zavrnitve dostopa do BPP. Zatrjeval je zlorabo svojih občutljivih osebnih podatkov. Tožbi je priložil sklep Vrhovnega sodišča I Up 304/2023 z dne 3. 1.2024, s katerim je sodišče zavrglo njegovo pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča RS I U 601/2023 z dne 2. 10. 2023.

4.Na koncu vloge je tožnik še pojasnil, da živi v na pol porušeni hiši, da ne dobi BPP, da je prava neuk, da je njegovo življenje odstranjevanje vode, plesni in rušenje hiše, državne institucije pa ga še vedno napadajo in bremenijo, zato je tožba takšna kot je, napak pa da nima časa pregledati ali odpraviti.

5.Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v 31. členu določa, da če je tožba nepopolna ali nerazumljiva, zahteva sodnik od tožnika, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti. Obenem ga mora poučiti, kaj in kako naj napravi, in ga opozoriti na posledice, če tega ne stori (prvi odstavek 31. člena ZUS-1). Če tožnik v določenem roku ne odpravi pomanjkljivosti tožbe in sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati, zavrže tožbo s sklepom, razen če spozna, da je izpodbijani upravni akt ničen (drugi odstavek 31. člena ZUS-1).

6.Ker je bila tožba nerazumljiva in nepopolna, je sodišče tožnika s sklepom I U 213/2024-2 z dne 21. 5. 2024 pozvalo, da v roku 15 dni popravi oziroma dopolni tožbo, in sicer tako da (i) navede, s katerim posamičnim aktom ali dejanjem je bila storjena kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, tj., kako je opustitev posegla v njegove človekove pravice in predvsem, kdaj bi določen organ oziroma uradna oseba morala nekaj aktivno storiti, pa ni tako ravnala; (ii) točno navede organ ali uradno osebo, ki je zatrjevano dejanje storila; in (iii) navede, kdaj točno je bilo navedeno dejanje izvršeno, in izkaže pravočasnost vložene tožbe. Sodišče je tožnika izrecno opozorilo, da bo, če ne bo ravnal v skladu z navedenimi navodili ali pa če bo tožbo popravil ponovno z nejasno in nerazumljivo vlogo in sodišče zadeve ne bo moglo obravnavati, tožbo zavrglo.

K I. točki izreka:

7.Tožnik je dne 21. 6. 2024 tožbo dopolnil z vlogo, vendar sodišče ugotavlja, da je tožba tudi po dopolnitvi ostala nerazumljiva in nepopolna.

8.V skladu z 2. členom ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). V skladu s 4. členom ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek 4. člena ZUS-1). ZUS-1 v 3. členu izrecno določa, da upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti.

9.Iz navedenega izhaja, da se sodno varstvo v upravnem sporu zagotavlja na dveh različnih podlagah, in sicer po 2. členu, ko gre za (t. i. redni) upravni spor o zakonitosti upravnega akta (kdaj gre za tak akt, je definirano v drugem odstavku tega člena), ali na podlagi 4. člena, ki pa je dopustno le, če zoper posamične akte in dejanja organov, s katerimi je poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine, ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (subsidiarni upravni spor). Tožnik vseskozi izrecno vztraja, da vlaga tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1, vendar predmet presoje v takšnem upravnem sporu na morejo biti konkretni posamični akti, bodisi službe za BPP bodisi sodišč v pravdnih zadevah in upravnih sporih, saj je za njih bodisi predviden upravni spor na podlagi 2. člena ZUS-1, ker gre za upravne akte (odločbe oziroma sklepe glede dodelitve BPP), bodisi gre za odločitve nosilca sodne veje oblasti, ki jo je sprejel za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti (sodne odločbe v pravdah in upravnih sporih), glede katerih na podlagi citiranega 3. člena ZUS-1 tožba v upravnem sporu ni dovoljena. Odločitev rednih sodišč se ne more in ne sme izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev.1 Kolikor torej tožnik v tožbi in v njeni dopolnitvi izraža nestrinjanje s konkretnimi pravnimi akti (npr. sklepom Vrhovnega sodišča I Up 304/2023 z dne 3. 1. 2024, ki ga je priložil tožbi, odločbe glede BPP, sklepi pravdnih sodišč ipd.), sodišče, kakor že v sklepu z dne 213/2024-2 z dne 21. 5. 2024 opozarja, da tožba zoper tovrstne akte v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 ni dopustna.

10.Glede same vsebine tožbe je sodišče tožniku že v sklepu I U 213/2024-2 z dne 21. 5. 2024 pojasnilo, da tretji odstavek 30. člena ZUS-1, določa, da če se s tožbo zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanjem nezakonito poseženo v človekove pravice ali temeljne svoboščine tožnika oziroma se zahteva prepoved izvrševanja posamičnega dejanja, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, je treba v tožbi navesti dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je to storila, dokaze o tem in zahtevek, naj se poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ugotovi, odpravi oziroma prepove.

11.Iz sicer izjemno obširno in (tudi zato) nejasno napisane tožbe je lahko sodišče razbralo, da tožnik vlaga tožbo zaradi opustitve učinkovite preiskave kršitve tožnikovih človekovih pravic, ki izhajajo iz odločitev o delnem odvzemu poslovne sposobnosti, ki so bile predmet odločitve Ustavnega sodišča v zadevi Up-1178/18-23 z dne 12. 12. 2019, in v zvezi s katero tožnik zahteva odškodnino na podlagi 26. člena Ustave v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu opr. št. P 48/2020, v katerem pa mu v zvezi s popravo tožbe ni bila dodeljena BPP.

12.S sklepom I U 213/2024-2 z dne 21. 5. 2024 je sodišče tožnika pozvalo, da (i) navede, s katerim posamičnim aktom ali dejanjem je bila storjena kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, tj., kako je opustitev posegla v njegove človekove pravice in predvsem, kdaj bi določen organ oziroma uradna oseba morala nekaj aktivno storiti, pa ni tako ravnala; (ii) točno navede organ ali uradno osebo, ki je zatrjevano dejanje storila; in (iii) navede, kdaj točno je bilo navedeno dejanje izvršeno, in izkaže pravočasnost vložene tožbe.

13.Glede prve zahteve je tožnik v dopolnitvi tožbe na 12 straneh ponovno nejasno in (pre)obširno navedel, da gre za dejanja izvrševanja družbenega nasilja v obliki stigmatizacije, da se je vse skupaj začelo z, po njegovem mnenju, nezakonito odpovedjo delovnega razmerja v Policiji, ki s strani sodišče ne bi bila sanirana, in začetkom izvršbe za odstranitev nedovoljeno zgrajenega objekta, njegovo legalizacijo pa je Občina Krško preprečila, da se je leta 2010 pričelo z vsiljevanjem medicinske diagnoze duševne motnje in s postopkom delnega odvzema poslovne sposobnosti, ki se kljub odločbi Ustavnega sodišča Up-1178/18-23 z dne 12. 12. 2019 nadaljuje še danes (kar naj bi dokazovala "odredba o izvedbi izvedenstva psihiatrije št. I K 32288/2015 z dne 22. 5. 2024 Okrajnega sodišča v Krškem") in kar je imelo za tožnika hude posledice, vključno z "fizičnim napadom", "mučenjem", "izsiljevanjem izjave" in "protipravnim odvzemom prostosti" s strani poimenovanih policistov, glede vsega navedenega pa je država opustila učinkovito preiskavo in ni izvajala nadzora nadzora nad delom javnih uslužbencev, ki so zlorabljali svojo moč, najmanj od leta 2008 dalje.

14.Glede organa oziroma uradne osebe, ki naj bi zatrjevana dejanja storila, je tožnik navedel, da so za ravnanje države odgovorni predsednik vlade in ministri, glede pravočasnosti vložene tožbe, pa je tožnik navedel, da so uveljavljana dejanja države še v teku, saj "ni rezultata učinkovite preiskave, ni obveščanja pristojnih domačih in mednarodnih institucij".

15.V dopolnitvi tožbe je tožnik postavil naslednji tožbeni zahtevek:

I."Ugotovi se, da je tožeča stranka, veteran vojne za Slovenijo, vojak, policist, dipl. upr. org, od. leta 2004, oz. od 24. 3. 2008 žrtev družbenega ali socialnega nasilja v obliki stigmatizacije, ki proces, v katerem reakcija drugih pokvari "normalno identiteto", z vsiljevanjem medicinske diagnoze duševne motnje, vrste deformacije ali neželene diferenciacije, in povezanost z določenim prepričanjem, kar ima za posledico, da so stigmatizirani ljudje izobčeni, razvrednoteni, zavrnjeni in zaničevani, ter doživljajo diskriminacijo, žalitve, napade in celo umore, pripadniki stigmatizirane skupine pa tudi duševno stisko, kar ima za posledico odpoved delovnega razmerja, odvzem delne poslovne sposobnosti, označevanjem psihičnega bolnika, diskriminacijo, rušenje doma, fizični napad na življenje in telo, mučenje in izsiljevanje izjave, protipraven odvzem prostosti, mučenje s poskusom umora, prikrivanje protipravnega napada in mučenja z nameščanjem prisilnega zdravljenja, odvzemom vozniškega dovoljenja, kršitve javnega reda in krive ovadbe, ter posledičnih trajnih poškodb, fizičnih in psihičnih bolečin in zapletov na mnogih najpomembnejših poljih tožeče stranke (družinske situacije, možnosti zaposlitve, telesnega zdravja, večjega notranjega ravnovesja in ohranitve osebnega dostojanstva), in s tem hude posledice na življenje in dostojanstvo, ter postane podlaga za dehumaniziranje in označevanje drugačnosti (za "drugačne" veljajo drugačna pravila, institucije jih obravnavajo drugače kot "normalne"), za stigmatizacijo in zavestna ali intencionalnega izključevanja, kot njuna kazen in ideološka podlaga za nujnost njune podvrženosti preiskovalnim postopkom medicinskih in psihiatričnih institucij, pri čem ravnaje sodišča v P 48/2020 Okrožnega sodišča v Novem mestu in I K 32288/2015 Okrajnega sodišča v Krškem, ki prične z vsiljevanjem medicinske diagnoze duševne motnje dokazuje, da se tako nasilje stalno ponavlja, s tem pa se tožniku vedno znova kršijo človekove pravice in temeljne svoboščine, enake možnosti in dostojanstvo človeka, kar pri tožniku povzročila strah in hud občutek ogroženosti, povezan z nezaupanjem v delovanje pravne države, s čemer je nedvomno grobo poseženo v njegovo ustavno pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) ter duševno celovitost, ki je zaobsežena v okviru varstva zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave).

II.Ugotovi se, da glede na ugotovljene okoliščine v tožnikovem primeru mogoče šteti, da je država z opustitvijo učinkovite preiskave opustila svoje postopkovne obveznosti, da na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine varstva 2., 3., 5., 14., 15., 17., 18., 19., 21., 22., 23., 25., 26., 27., 28., 29, 30., 32, 33. 34., 35., 36., 38., 39, 40., 49., 50., 51., 63., 67., 69., 74., 78., 125., 153., 154., 155., 158. in 159 čl. Ustave, v zadevi zagotovitve učinkovitega in strokovnega varstva žrtvi nasilja, kot je to zatrjevano v opr. št. P 48/2020 Okrajnega sodišča v Novem mestu, ki obravnava tožbo zaradi zagotovitve pravice do povračila škode na podlagi 26. čl. Ustave, ker ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja in na podlagi 4. in 5. od. 15. čl. Ustave, ki določa, da sta zagotovljeni sta sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve, in da nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri. Okrožno sodišče Novo mesto, je v zvezi tožbe po 26. čl. Ustave podalo sklep za popravek tožbe, št. P 48/2020-63 z dne 16. 5. 2022, in sklepom podaljšanju roka za popravek tožbe, št. P48/2020-9 z dne 29.8.2022, kar konkretno dokazuje, da v primeru, da ne dobim pravnega zastopanja po odvetniku, in s tem možnosti učinkovitega in strokovnega varstva pravic, bistveno ogrožen potek postopka in s tem tudi zagotavljanje varstva mojih pravic, ki jih imam kot človek, in ki jih ustava zagotavlja vsakomur.

III.Ugotovi se, da glede na ugotovljene okoliščine v tožnikovem primeru mogoče šteti, da Republika Slovenija skaldno s 8. čl. Ustave ne izvršuje svojih postopkovnih obveznosti skladno z mednarodnim pravom z zvezi 6., 7., 8., 9., 10., 11., 12., 25. in 28. čl. Splošne deklaracije človekovih pravic A/RES/217A (III) 10. decembra 1948, Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP) 3. septembra 1953, Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s protokolom št. 2, ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 7/94), Listina evropske unije o temeljnih pravicah (2010/c 83/02), 2., 3., 5., 6., 7. mučenje, 9., 11., 12., 14., čl. Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP) sprejet 16. decembra 1966 v A/RES/39/46 10. decembra 1984, (mučenje), 4. 5., 6., - 1., 2. čl. in 11. do 16. čl. Konvencije OZN proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, sprejeta 10. decembra 1984 v New Yorku, veljati pa je začela 26. junija 1987. V Sloveniji velja od 14. aprila 1993; Opcijski protokol h Konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, sprejet 18. decembra 2002, velja pa od 22. junija 2006; v Sloveniji velja od 1. januarja 2007; Izjava po 22. členu Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, ., 2., 3. (mučenje), 5. 6., 8., 13., in 14., čl. Evropske konvencija o človekovih pravicah (EKČP), 1., 2., 3., 4. (mučenje), svob. 6., 7., 8., - 20., 21. čl. Listine evropske unije o temeljnih pravicah (2010/c 83/02), Splošna uredba o varstvu podatkov (GDPR) Uredba (EU) 2016/679 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov, (velja od 25.5. 2018) Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2) Ur.l. RS, št. 163/22 z dne 27.12.2022 (velja od 26.01.2023). Evropska konvencija o preprečevanju mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja Uradni list RS (14. 1. 1994)-MP, št. 1-1/1994 (RS 2/1994) (ODBOR).

IV.Ugotovi se, da glede na ugotovljene okoliščine v tožnikovem primeru mogoče šteti, da se Republika Slovenija ne uresničuje kot pravno urejena država in da se v njej sistematično kršijo človekove pravice in temeljne svoboščine.

V.Toženi stranki se izdaja prepoved nadaljevanja dejanja iz 1, 2, 3. in 4. točke izreka,

VI.Toženi stranki se nalaga obveza odprava posledic dejanja iz 1. t. izreka, tako, da v razumnem roku izda posamični akt, tako da sprejme sporazum o vrnitvi na delovno mesto v policiji, da zagotovi vzpostavitev prvotnega stanja na naslovu A., in s tem primeren dom, da na podlagi 26. čl. Ustave zagotovi primerno odškodnino, za posledice 16 let trajajoče diskriminacijo, povzročanja bolečin in posega v dostojanstvo tožnika in da v zvezi napada na njegovo življenje in telo, mučenje, protipraven odvzem prostosti in poskus umora izvede učinkovito nepristransko in neodvisno preiskavo, in vsakomur zagotovi enako spoštovanje človekovih pravic, ne glede na izid preiskave, pri čem odškodnina ne sme biti nižja kot to tožena stranka zahteva na podlagi tožbe P 48/2020 Okrožnega sodišča v Novem mestu, s čim tožena stranka prevzame odgovornost za destrukcijo, preprečitev ali kakšno koli omejevanje pravic iz 23., 25., in 26. čl. Ustave.

VII.Tožeča stranka se oprosti plačila sodne takse, zaradi socialne ogroženosti."

16.Glede na vse navedeno in tako postavljen tožbeni zahtevek sodišče ugotavlja, da tožnik ni sledil navodilom sodišča iz sklepa I U 213/2024-2 z dne 21. 5. 2024, saj je kljub opozorilom, da nova vloga ne sme biti preobširna in nejasna, ponovno vložil takšno vlogo, ki je zato tudi nerazumljiva. Ni sledil navodilom o postavitvi jasnega in določnega tožbenega zahtevka, ki bi bil v skladu s tretjim odstavkom 30. člena ZUS-1, pa tudi sicer ni jasno in določno navedel, s katerim dejanjem je bila storjena zatrjevana kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin - pri čemer sodišče ugotavlja, da ta dejanja pravzaprav niso posamična dejanja, ki jih tožnik obširno opisuje in jim očita nezakonitost in nedopustnost, pač pa je dejanje opustitev preiskave teh dejanj s strani države - saj tožnik še vedno povsem na splošno in nejasno uveljavlja, da država ni opravila učinkovite preiskave in da za to odgovarjajo vlada in njeni ministri, uveljavljana dejanja države pa so še v teku, saj da "ni rezultata učinkovite preiskave, ni obveščanja pristojnih domačih in mednarodnih institucij". Sodišče tako obširno, nejasno in posplošeno napisane tožbe, ki je zato nerazumljiva, ne more obravnavati, zato je podan razlog za zavrženje iz drugega odstavka 31. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

17.Predlog za zavarovanje dokazov ni utemeljen.

18.V dopolnitvi tožbe je tožnik na prvi strani vloge navedel, da vlaga "predlog za zavarovanje dokazov na podlagi obrnjenega dokaznega bremena, ko mora država v zadevnem primeru tožnika dokazati, da je izvrševala svoje postopkovne obveznosti varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ter mednarodnih obveznosti skladno s 8. čl. Ustave", kasneje v vlogi pa je navedel, da predlaga zavarovanje dokazov z obrnjenim dokaznim bremenom, ker je glede na ugotovljene okoliščine mogoče šteti, da je država z opustitvijo učinkovite preiskave opustila svoje postopkovne obveznosti varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in da se zagotovi sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravico do odprave posledic njihove kršitve. Navaja, da je treba izvesti dokaze v zvezi s protipravnim napadom na njegovo življenje, mučenjem in izsiljevanjem izjav, raziskavo diskriminacije, delnim odvzemom poslovne sposobnosti, odpovedjo delovnega razmerja, povračilom škode na podlagi 26. člena Ustave, nameščanjem pod skrbništvo ter postavitvijo zdravstvene diagnoze. Sodišče naj pridobi in prebere dokument Ministrstva za notranje zadeve, v katerem pojasnjujejo, da "ne morejo omejevati inovativnosti, in da gre le za nove metode in taktike dela, ki zagotavlja učinkovitost". Doda, da ima država možnost, da dokaže, da to kar zatrjuje tožnik "ni res, da se ne dogaja, oziroma, da se očitno moti" in da vse škodljive posledice (bolečine, poškodbe, mučenja, odvzem prostosti, prisilno zdravljenje ipd.) niso nastale, ter da sta njegov status in možnost preživetja boljša kot leta 2007.

19.V skladu z določbo prvega odstavka 264. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, lahko stranka v primeru, če obstoji utemeljena bojazen, da se kakšen dokaz pozneje ne bo mogel izvesti ali da bo njegova izvedba pozneje težja, predlaga, naj se ta dokaz izvede predčasno. V vlogi, s katero se zahteva zavarovanje dokazov, mora predlagatelj navesti dejstva, ki naj se dokažejo, dokaze, ki naj se izvedejo, in razloge, zaradi katerih misli, da se pozneje dokaz ne bo mogel izvesti ali da bo njegova izvedba težja (266. člen ZPP).

20.Dokazno breme obstoja zakonsko predvidenih pogojev za zavarovanje dokazov je na strani predlagatelja, tožnik pa v predlogu ni pojasnil niti tega, zakaj bi bilo treba nekatere dokaze predčasno izvesti oziroma zakaj obstoji utemeljena bojazen, da se ti pozneje ne bodo mogli izvesti ali da bo njihova izvedba pozneje težja. Že iz tega razloga je tožnikov predlog neutemeljen, zato ga je sodišče zavrnilo.

-------------------------------

1Sklep Vrhovnega sodišča I Up 178/2015 z dne 6. 4. 2016 (tč. 11) in I Up 40/2016 z dne 2. 3. 2016 (tč. 9). Če bi upravno sodišče v takem primeru sprejelo odločanje, bi to pomenilo vzpostavitev upravnega spora kot vzporednega sistema nadzora nad zakonitostjo odločitev drugih sodišč mimo tistega, ki je s pravnimi sredstvi zagotovljen v konkretnem sodnem postopku (Sklep Vrhovnega sodišča I Up 254/2016 z dne 11. 10. 2016 (tč. 15)).

Zveza: RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 31, 31/2

Pridruženi dokumenti:* Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.