Jedro

Odmera odškodnine za strah in telesne bolečine, ki jih je tožnik utrpel zaradi udarninsko raztrganinske rane na palcu desne noge in zloma nohtnega nastavka končnega členka palca desne noge.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako, da se tožnikovi pritožbi delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje glede odločbe o zamudnih obrestih delno spremeni tako, da mora tožena stranka plačati tožniku zamudne obresti od zneska 1.000.000 SIT tudi za čas od 1.1.2002 do 6.1.2002, in sicer v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero.

Sicer se revizija zavrne.

Tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 1.405.010 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 5.010 SIT od 20.7.1996, od zneska 1.400.000 SIT pa od 7.1.2002 dalje. Toženo stranko je tudi zavezalo, da mora tožniku povrniti 307.985,20 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov. Višji tožbeni zahtevek (glede nadaljnjih zahtevanih 900.000 SIT zadoščenja z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.400.000 SIT za čas od 30.1.1998 do izdaje sodbe) je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo za 400.000 SIT, tako da mora tožena stranka tožniku plačati odškodnino v znesku 1.005.010 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.010 SIT od 20.7.1996, od zneska 1.000.000 SIT pa od 7.1.2002. Spremenilo je tudi odločbo o stroških postopka, tako da mora tožena stranka tožniku povrniti 241.559 SIT stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov. Sicer je pritožbo tožene stranke ter v celoti tožnikovo pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnika je še zavezalo, da mora toženi stranki povrniti 11.628 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Tožnik vlaga revizijo zoper tisti del sodbe, s katerim je zavrnjena njegova pritožba in ugodeno pritožbi tožene stranke. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ki jo vidi že v tem, da je pritožbeno sodišče spregledalo, da je prišlo do škodnega dogodka pred 7 leti ter da mu tožena stranka v vsem tem času ni še ničesar plačala. Obseg njegove škode je zato občutno višji. Odvetniki so toženi stranki poslali odškodninski zahtevek 14.1.1997 in 14-dnevni rok iz 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR) je iztekel 29.1.1997. Od 30.1.1997 dalje je zato tožena stranka v zamudi.

Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine bi bilo treba upoštevati, da je tožnik ves delavnik na nogah, da mora vsakodnevno dvigati bremena, težja od 40 kg, da vseskozi hodi po neravnem terenu, da je bil ob nesreči star 43 let (kar pomeni, da bo moral telesne bolečine prestajati okoli 35 let) ter da je v času zdravljenja prestal vrsto neugodnosti. Trajanje in intenzivnost telesnih bolečin ga zato upravičujeta do celotnega zahtevanega zadoščenja.

Pri odmeri odškodnine za strah je pritožbeno sodišče prezrlo, da je tožnik ob dogodku utrpel hud primarni strah. Potek dogodka je bil namreč grozovit in je ogrožal njegovo življenje. V zelo utesnjenem prostoru je padala proti njemu okoli 200 kg težka traverza. Če bi ga zadela v glavo, bi ga gotovo ubila. Tožnik je zato utrpel smrtni strah. Razen tega je še nekaj ur trpel hud strah in mesec dni strah za izid zdravljenja blažje intenzivnosti.

Tožnik meni, da je sodna praksa glede prisoje zamudnih obresti od nepremoženjske škode od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje zastarela, saj so se v zadnjih letih gospodarske razmere stabilizirale, tako da znaša letna inflacija med 5 % in 6 % s težnjo po upadanju. Določbe ZOR so glede tega vprašanja jasne, zato bi morala sodišča priznavati zamudne obresti od izteka 14-dnevnega roka, šteto od dneva prejema odškodninskega zahtevka. To stališče temelji na določbah 277. člena, prvega odstavka 17. člena ZOR, 12. člena ZOR ter prvega in tretjega odstavka 919. člena ZOR.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena.

Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) so revizijsko sodišče in stranki vezani na tisto dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb prve in druge stopnje. Revizija dejansko podlago tožnikovega odškodninskega zahtevka obširno navaja in pri tem včasih preseže dejanske ugotovitve obeh sodišč, na primer pri zatrjevanju, da mora tožnik vsak dan ves delavnik hoditi po neravnem terenu, da mora vsakodnevno dvigovati bremena, težja od 40 kg, da je ob samem dogodku utrpel smrtni strah ipd.. Revizijsko sodišče se zato s temi revizijskimi trditvami ni ukvarjalo.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo). Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Natančno in izčrpno je ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode (gl. razloge sodb sodišč prve in druge stopnje na 3. straneh) ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi pravilno pravno ovrednotilo. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi končen skupen znesek zadoščenja pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen ZOR).

Pri odločanju o višini pravične denarne odškodnine sodišče sicer upošteva tudi čas od nastanka škode do izdaje sodbe, vendar le, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Zgolj okoliščina, da je bilo odločeno o sporu po daljšem času (sodba sodišča prve stopnje je bila izdana po nekaj manj kot 5 letih od vložitve tožbe), sama po sebi ni zadosten razlog za odmero višje odškodnine. Realnost na področju reševanja odškodninskih sporov je pač takšna, da sodišča dosojajo odškodnine (tudi) za nepremoženjsko škodo praviloma po nekaj letih od vložene tožbe. Ta realnost pomeni na področju podatkov o sodno priznanih odškodninah, da odražajo poleg vseh ostalih okoliščin tudi kriterij časovne odmaknjenosti časa odločanja od časa uveljavitve (nastanka) škode. To pa pomeni, da se pri višini priznanih odškodnin, ki jih sodišča jemljejo za primerjavo (in ki so tudi javno dostopne v publikaciji "Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo", GV založba, Ljubljana 2001), praviloma odražajo vse pravno relevantne okoliščine, tudi t.i. čakanje na odškodnino.

V skladu s 186. členom ZOR se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, kar velja za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Plačilo zamudnih obresti za denarne obveznosti predvideva 277. člen ZOR in tudi tu ni predvidena različna ureditev. Vendar pa je nekoliko drugačna ureditev za odškodninske terjatve določena zaradi tega, ker je za denarne obveznosti v 394. členu ZOR uzakonjeno splošno načelo monetarnega nominalizma, po 189. členu ZOR pa se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Le tedaj lahko sodišče namreč določi vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Tako pride do časovnega zamika med nastankom škode in med trenutkom, ko sodišče prve stopnje določi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zamudne obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95 - ZPOMZO) so imele večplastno funkcijo. Poleg sankcije za dolžnikovo zamudo so prevzele tudi valorizacijsko funkcijo. Če bi sodišče tožniku prisodilo obresti po tem zakonu, bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo po razmerah v času sojenja, tako da bi šlo v bistvu za dvakratno valorizacijo.

Sodna praksa sicer ni formalni pravni vir. Kljub temu pa določa splošna in abstraktna pravila na ravni uporabe prava. Zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije s tem, da vodi evidenco sodne prakse in skrbi za njeno enotno uporabo, skrbi za pravno varnost in enakost v obravnavanju pred sodišči. Od leta 1991 dalje se je izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Razlog za takšno prakso je bil v visoki inflaciji v Republiki Sloveniji v tistem času. Za spremembo sodne prakse mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, sicer lahko pride do neenakega obravnavanja oškodovancev.

Vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen Ustave Republike Slovenije). Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, v kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 26.6.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001 - OZ) in Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 109/2001 - ZPOMZO-A). To načelno pravno mnenje (gl. Pravna mnenja, I/2002, str. 11-14) se glasi: "Zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo (179. do 183. člen OZ oz. 200. do 203. člen ZOR) pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje (1. januar 2002), če zamuda ni nastala pozneje (299. člen OZ oz. 324. člen ZOR), in sicer v času veljavnosti ZPOMZO-A: - do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero; - od prvega dneva po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (2. člen ZPOMZO-A)".

Vendar pa dolgoletne in ustaljene sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

Tudi revizijsko sklicevanje na 919. člen ZOR v tej zvezi ni utemeljeno, saj v tem sporu ne gre za obveznost zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe, pač pa neposredno na podlagi zakona (prvi in drugi odstavek 941. člena ZOR) vzpostavljeno odškodninskopravno razmerje med oškodovancem in zavarovalnico odškodninsko odgovornega zavarovanca. Zavarovalnica tu plača "namesto" odškodninsko odgovorne osebe. Zato njena odškodninska odgovornost ne more biti večja od odškodninske odgovornosti zavarovanca. Zgolj na okoliščini, da je bila toženi stranki v tem postopku naložena obveznost plačila odškodnine, pa tudi ni mogoče graditi kršitve 12. člena ZOR in prvega odstavka 17. člena ZOR.

Revizija je tako delno utemeljena le glede odločbe o zamudnih obrestih za čas od 1.1.2002. V skladu z omenjenim načelnim pravnim mnenjem namreč pripadajo oškodovancu zamudne obresti od uveljavitve OZ do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dne po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Revizijsko sodišče je zato reviziji delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede odločbe o zamudnih obrestih delno spremenilo tako, da mora tožena stranka plačati tožniku zamudne obresti od zneska 1.000.000 SIT tudi za čas od 1.1.2002 do 6.1.2002, in sicer v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero (prvi odstavek 380. člena ZPP), sicer pa je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker z revizijo zoper odločbo o glavni stvari tožnik ni uspel, revizijsko sodišče ni poseglo v stroškovno odločbo sodišča druge stopnje ter je zavrnilo njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in tretji odstavek 154. člena ZPP).