Jedro

Sodišče druge stopnje je razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka (zavrnilna zamudna sodba), ker je prvostopno sodišče nepravilno ocenilo, da so trditve v tožbi nekonkretizirane in da iz njih ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano zavrnilno zamudno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 242.029,71 EUR.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Poudarja, da navedbe v tožbi in popravi tožbe niso abstraktne in gole temveč so navedena dejstva, ki dokazujejo nedopustno ravnanje toženke, ki ni oseba, ki bi lahko pri opravljanju cenitve, kot zaprisežena sodna cenilka spreminjala uradna valutna razmerja. Dejstvo, da je stalna arbitraža pri Gospodarski zbornici Slovenije dne 12.7.2002 ugotovila obstoj terjatev tožeče stranke do stečajne mase S. v stečaju v višini 1.750.000,00 USD, kar znaša po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan stečajnega postopka 227.025,3 SIT za 1 USD. Arbitražna odločba določa plačilo obresti od 29.11.1999 do plačila. Odločba je sestavljen zapis o dogodku pravne narave, nekaj kar dejansko soobstaja, dokazuje in pojasnjuje. Je pravno veljavna listina, ki dokazuje valutno razmerje med USD in SIT na dan 29.11.1999. Zato je ocena prvostopnega sodišča napačna. Odločba dokazuje nedopustnost v zvezi z uporabo tečaja. Obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem toženke. Že v tožbi je zapisano, da je bila vrednost nedokončanih poslov na dan 22.12.1999 16.274.411,62 EUR, da pa je toženka ocenila vrednost imena pravne osebe le v višini 120.295,57 EUR. Dejansko pa je bila firma prodana za 171.548,99 EUR ali za 16.102.862,63 SIT manj od pričakovane vrednosti. Ker v stečajnem postopku tožnik ni bil poplačan, je logična vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem sodne cenilke in nastalo škodo.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da njegove trditve v tožbi in dopolnitvi tožbe niso abstraktne in "gole", kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožnik je v obeh omenjenih vlogah povsem konkretno navajal vse elemente odškodninske odgovornosti toženke. Zatrjeval je tako nastanek in obseg škode, kot tudi njen vzrok, to je nepravilno uporabo valutnega razmerja med USD in Libijskim dinarjem ter USD in SIT pri oceni vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, ki jo je opravila toženka, zaradi česar tožnik kot stečajni upnik ni bil poplačan iz stečajne mase. Skliceval se je celo na njeno namerno oz. zavestno nepravilno uporabo navedenih valutnih tečajev, celo še več: očital ji je naklepno ravnanje s ciljem, da sebi ali komu drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist. S trditvami, ki spadajo tudi med dejanski substrat instituta odškodninske krivdne odgovornosti povzročitelja škode, je tako substancirano zatrjeval obstoj škode, nedopustnost izvedenkinega ravnanja, vzročno zvezo med njenim ravnanjem in njemu nastalo škodo kot tudi njeno krivdo za nastalo škodo.

Zamudna sodba temelji na neizpodbojni domnevi, da je tožena stranka priznala vsa v tožbi navedena dejstva (uveljavljen je torej sistem afirmativne litiskontestacije) in je zato sodišče prve stopnje pri odločanju, ali bo v primeru neobstoja odgovora na tožbo izdalo zamudno sodbo, vezano na vrednotenje trditvene podlage tožbe, oz. še drugače povedano, to podlago mora upoštevati kot spodnjo premiso sodniškega silogizma ter nanj uporabiti gornjo premiso, to je pravni substrat oz. abstraktni (zakonski) dejanski stan. Na zgoraj sumarno povzete tožbene očitke, toženka ni odgovorila, pa čeprav sta ji bila tako tožba kot tudi kasnejša poprava tožbe pravilno vročeni (glej pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje v tem delu), in je zato vzpostavila omenjeno z zakonom določeno neizpodbojno domnevo resničnosti v tožbi napisanih trditev.

V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje to presojo, ki pomeni tudi že uvod v preverjanje sklepčnosti tožbe v smislu 3. točke 318. člena ZPP (torej ali iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka),opravilo nepravilno. Dovolj substancirane dejanske trditve je označilo kot abstraktne in "gole", torej kot povsem nekonkretizirane, pri čemer pa niti ni pojasnilo, zakaj naj bi bile sicer zelo obširne tožbene trditve o dejstvih, ki vsebinsko zatrjujejo prav vse elemente toženkine odškodninske odgovornosti, neustrezne za izdajo zamudne sodbe.

Nesklepčnosti tožbi, na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, torej ni mogoče očitati. To pa pomeni, da razlogi izpodbijane sodbe ne omogočajo njene potrditve, kot tudi ne spremembe na pritožbeni ravni, saj se sodišče prve stopnje zaradi zmotnega stališča, da iz omenjenih razlogov ni izkazan že zgolj element iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP, ni ukvarjalo predvsem še s presojo nadaljnjega procesnega pogoja za izdajo zamudne sodbe in sicer iz 4. točke istega člena (da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana). Dokaz, ki ga je sodišče prve stopnje do sedaj zelo na hitro in pavšalno ocenilo, pa lahko predstavlja pomemben listinski dokaz (arbitražna odločba Stalne arbitraže pri Gospodarski zbornici Slovenije, številka SA 5.6.-11/99, z dne 12.7.2002).

Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje ugoditi pritožbi, razveljaviti izpodbijano sodbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 318. členom ZPP ter vrniti zadevo v novo sojenje.

Natančnejši oz. dodatni posebni napotki za delo sodišča prve stopnje v novem postopku glede na zgoraj pojasnjeno niso potrebni.