Jedro

Z uporabo jezikovne, sistematične in namenske metode razlage prava je treba določbe 22. člena Uredbe 2024/1351 po presoji sodišča razumeti tako, da vzpostavljajo obveznost izvedbe osebnega razgovora v postopku določanja odgovorne države članice v okviru 39. člena, medtem ko za postopek predložitve obvestila o ponovnem sprejemu po 41. členu takšna obveznost ni določena. Vendar pa iz okoliščine, da prvi in tretji odstavek 22. člena osebni razgovor eksplicitno povezujeta le z uporabo 39. člena, ni mogoče izpeljati, da je izvedba osebnega razgovora v postopku po 41. členu prepovedana. Drugi odstavek 41. člena namreč izrecno predvideva uporabo relevantnih elementov izjav zadevne osebe, pri čemer ne določa načina pridobivanja teh izjav in ne izključuje njihove pridobitve z osebnim razgovorom. Zato je osebni razgovor v postopku po 41. členu mogoče opraviti, vendar njegova izvedba ni procesna predpostavka za predložitev obvestila o ponovnem sprejemu.

Izvedba skrajšanega ugotovitvenega postopka ter s tem povezana opustitev načela zaslišanja stranke po ZUP je vselej le procesna možnost upravnega organa in ne njegova obveznost. Izbira te možnosti pa pride v poštev le tedaj, kadar to določa zakon in če s tem pravice stranke niso nedopustno prizadete. Glede na vsakokratne okoliščine je torej dolžan na podlagi navedene procesne diskrecije presoditi, kako naj vodi upravni postopek in na kakšen način naj stranki omogoči, da uresniči vsa svoja procesna upravičenja, še posebej tista, ki ji pripadajo zato, da ohrani svoj položaj kot subjekt upravnega postopka s svojim osebnim dostojanstvom in pripadajočimi ustavnimi pravicami.

Tožena stranka bi morala navesti razloge za opustitev osebnega razgovora glede na okoliščine obravnavane zadeve, česar ni storila. Pojasniti bi torej morala, zakaj v tožnikovem primeru, ko je izpodbijani sklep glede na tožbene navedbe očitno negativno vplival na njegov pravni položaj, kljub opustitvi osebnega razgovora ni bilo poseženo v jedro načela zaslišanja stranke. Šele v tem primeru bi lahko sodišče presojalo, ali je v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev tega načela privedla do nedopustnega posega v tožnikovi pravici iz 19. člena Uredbe 2024/1351 in 22. člena Ustave.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo številka 2142-2346/2026/57 (007121-04) z dne 10. 8. 2026 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II.Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu odloži izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo številka 2142-2346/2026/57 (007121-04) z dne 10. 8. 2026.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj je za njeno nadaljnjo obravnavo odgovorna Kraljevina Belgija (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v 6 mesecih od 28. 7. 2027 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe, če je bila predaja odložena z začasno odredbo; če zaradi pobega tožnika ali drugih upravičenih razlogov predaje ne bo mogoče izvesti v šestmesečnem roku, se rok zanjo lahko podaljša na največ tri leta (3. točka izreka). Tožnik bo obveščen o prvem predvidenem datumu in uri predaje (4. točka izreka).

2.Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da je tožnik 8. 7. 2025 vložil prvo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (RS), ki jo je tožena stranka zavrgla s sklepom z dne 6. 11. 2025 zaradi predaje odgovorni državi članici. Zakonitost sklepa je potrdilo Upravno sodišče s sodbo I U 1918/2025 z dne 28. 11. 2025, njeno pravilnost pa Vrhovno sodišče s sodbo I Up 34/2026 z dne 8. 4. 2026. Tožnik je bil 26. 1. 2026 predan pristojnim organom odgovorne države članice.

3.Dne 5. 7. 2026 je tožnik v RS vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito. Zato mu je tožena stranka skladno s 13. členom Uredbe 2024/1358 odvzela prstne odtise, jih posredovala centralnemu sistemu Eurodac in ugotovila, da je bil tožnik že registriran kot prosilec za mednarodno zaščito, in sicer 27. 7. 2023 ter 27. 1. 2026 v Kraljevini Belgiji in 9. 7. 2025 v Sloveniji.

4.Glede na navedeno je RS 21. 7. 2026 v skladu z 41. členom Uredbe 2024/1351 Kraljevini Belgiji poslala obvestilo o ponovnem sprejemu, ta država pa se je 28. 7. 2026 strinjala, da je odgovorna.

Tožbene navedbe

Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa in ugoditev svoji prošnji za mednarodno zaščito, podrejeno pa vrnitev zadeve v ponoven postopek.

Po tožnikovem mnenju iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidna pravna podlaga za njegovo izdajo, saj se Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ne sklicuje na Uredbo 2024/1351. Uporaba te uredbe glede na prvi odstavek njenega 84. člena tudi sicer ne pride v poštev, saj je bil tožnik registriran kot prosilec že pred 1. 7. 2026. V takih okoliščinah bi morala tožena stranka uporabiti Uredbo Dublin III. Poleg tega bi morala tožniku na osebnem razgovoru dati možnost, da se izjavi glede morebitne nevarnosti, da bo zaradi predaje podvržen nečloveškemu ravnanju. Nepravilna je tudi odločitev glede podaljšanja roka za predajo, saj je v nasprotju z drugim odstavkom 46. člena Uredbe 2024/1351.

V nadaljevanju tožnik ob sklicevanju na predložene informacije opozarja, da so v Kraljevini Belgiji sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina).

V predlogu za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je tožnik navedel, da bo v primeru predaje pred odločitvijo sodišča v Kraljevini Belgiji izpostavljen ponižujočemu ravnanju (glede tega se sklicuje na tožbene navedbe), kar je nepopravljiva škoda.

Navedbe tožene stranke

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Pojasnjuje, (1) da se je Uredba 2024/1351 začela uporabljati 12. 6. 2026 in (2) da je tožnik drugo prošnjo za mednarodno zaščito vložil 5. 7. 2026. Tožnikove prejšnje prošnje so odločilne le pri ugotavljanju odgovorne države članice in v obravnavani zadevi ne dajejo podlage za uporabo Uredbe Dublin III.

Iz nadaljnjih navedb je razvidno, da 22. člen Uredbe 2024/1351 ne narekuje osebnega razgovora, ko gre za predložitev obvestila o ponovnem sprejemu iz 41. člena te Uredbe.

V 3. točki izreka izpodbijanega sklepa je podana očitna pisna pomota pri zapisu letnice 2027, namesto 2026, kar pa ne vpliva na ugotovitev odgovorne države članice in uporabljeno pravno podlago.

Iz navedb tožene stranke v zvezi s tožbi priloženimi poročili je razvidno, da se je Kraljevina Belgija v preteklih letih sicer soočala z resnimi pritiski na sistem sprejema prosilcev za mednarodno zaščito, kar prav tako velja za številne druge države članice in RS. Vendar pa preobremenjenost sistema ne zadošča za zaključek, da bi bila predaja vsakega samskega moškega Kraljevini Belgiji v nasprotju s 4. členom Listine. Pomembno je tudi, da je ta država izrecno potrdila odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje in da je tožena stranka v prejšnjem postopku že pridobila zagotovilo Kraljevine Belgije, da bo tožniku ob vrnitvi omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite.

Na določitev odgovorne države članice ne vplivajo tožnikove navedbe, da je brez državljanstva. Tudi tožbene navedbe o predhodnih poskusih odstranitve iz Kraljevine Belgije ter o izpustitvi iz tamkajšnjega Centra za tujce ne dokazujejo, da bo tožnik po predaji izpostavljen tveganju za nečloveško ali ponižujoče ravnanje.

Presoja tožbe

K I. točki izreka:

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, ki je predmet izpodbijanega sklepa, registrirana po 12. 6. 2026. V takem primeru pa se država članica, odgovorna za obravnavanje tovrstne prošnje, določi v skladu z merili Uredbe 2024/1351 (drugi odstavek 84. člena Uredbe 2024/1351 v zvezi z njenim popravkom) in ne Uredbe Dublin III.

Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ-1, ki se sicer sklicuje na merila razveljavljene Uredbe Dublin III. Vendar pa je treba upoštevati, da se sklicevanje na razveljavljeno uredbo šteje za sklicevanje na Uredbo 2024/1351 in se bere v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge II (drugi odstavek člena 83 Uredbe 2024/1351). Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, ker v njegovi obrazložitvi niso navedene določbe predpisov, na katere se opira sklep (7. točka drugega odstavka 237. v zvezi s 4. točko prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

V obravnavani zadevi je sporno, ali bi morala tožena stranka pred izdajo izpodbijanega sklepa s tožnikom opraviti osebni razgovor.

Skladno z določbami prvega odstavka 22. člena Uredbe 2024/1351 pristojni organi države članice, ki izvedejo postopek določitve odgovorne države članice, za olajšanje tega postopka opravijo osebni razgovor s prosilcem za namen predložitve zahteve drugi državi članici za sprejem prosilca (39. člen Uredbe 2024/1351). Namen osebnega razgovora je tudi prosilcu omogočiti, da pravilno razume informacije, ki jih je prejel v skladu z 19. členom Uredbe 2024/1351. Pristojni organi v okviru osebnega razgovora zbirajo informacije o specifičnem položaju prosilca, tako da mu proaktivno zastavljajo vprašanja, na podlagi katerih bi se lahko določilo odgovorno državo članico (39. člen Uredbe 2024/1351). Po drugem odstavku 22. člena se osebni razgovor lahko opusti, (a) kadar je prosilec pobegnil, (b) se ni udeležil osebnega razgovora in ni navedel upravičljivih razlogov za svojo odsotnost ali (c) je po prejetju informacij iz 19. člena Uredbe 2024/1351 že na drug način zagotovil ustrezne informacije za postopek za določitev odgovorne države članice drugega odstavka 22. člena Uredbe 2024/1351.

Z uporabo jezikovne, sistematične in namenske metode razlage prava je treba določbe 22. člena Uredbe 2024/1351 po presoji sodišča razumeti tako, da vzpostavljajo obveznost izvedbe osebnega razgovora v postopku določanja odgovorne države članice v okviru 39. člena, medtem ko za postopek predložitve obvestila o ponovnem sprejemu po 41. členu takšna obveznost ni določena. Vendar pa iz okoliščine, da prvi in tretji odstavek 22. člena osebni razgovor eksplicitno povezujeta le z uporabo 39. člena, ni mogoče izpeljati, da je izvedba osebnega razgovora v postopku po 41. členu prepovedana. Drugi odstavek 41. člena namreč izrecno predvideva uporabo relevantnih elementov izjav zadevne osebe, pri čemer ne določa načina pridobivanja teh izjav in ne izključuje njihove pridobitve z osebnim razgovorom. Zato je po presoji sodišča osebni razgovor v postopku po 41. členu mogoče opraviti, vendar njegova izvedba ni procesna predpostavka za predložitev obvestila o ponovnem sprejemu. Taka razlaga je skladna tudi z uvodno izjavo številka 60, iz katere je v bistvenem razvidno, naj se osebni razgovor opravi vselej, razen v primerih, ki so enaki tistim iz drugega odstavka 22. člena, med katerimi pa ni sklicevanja na 41. člen.

Razlaga, za katero se zavzema tožena stranka v odgovoru na tožbo (povzetek je razviden iz 10. točke obrazložitve te sodbe), bi pomenila tudi, da upravni organ ob upoštevanju načela zaslišanja stranke (9. člen ZUP) odloča v posebnem ugotovitvenem postopku le v primeru predložitve zahteve za sprejem (39. člen Uredbe 2024/1351) in ne tudi, ko vodi postopek za obvestilo o ponovnem sprejemu (41. člen), kar velja za tožnikov primer. S tem tožena stranka smiselno izraža stališče, da Uredba 2024/1351 v postopkih po 41. členu pooblašča upravni organ le za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka, ki omogoča organu, da odloči takoj po izvedbi ugotovitvenega postopka, ne da bi pri tem zaslišal stranko, torej opravil osebni razgovor. Glede tega pa je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je izvedba skrajšanega ugotovitvenega postopka ter s tem povezana opustitev načela zaslišanja stranke po ZUP vselej le procesna možnost upravnega organa in ne njegova obveznost. Izbira te možnosti pa pride v poštev le tedaj, kadar to določa zakon in če s tem pravice stranke niso nedopustno prizadete. Glede na vsakokratne okoliščine je torej dolžan na podlagi navedene procesne diskrecije presoditi, kako naj vodi upravni postopek in na kakšen način naj stranki omogoči, da uresniči vsa svoja procesna upravičenja, še posebej tista, ki ji pripadajo zato, da ohrani svoj položaj kot subjekt upravnega postopka s svojim osebnim dostojanstvom in pripadajočimi ustavnimi pravicami.

Z vidika varstva pravice iz 22. člena Ustave je tako bistveno, da postopek pred upravnim organom ne poseže v jedro načela zaslišanja stranke, ki je v tem, da se mora stranki omogočiti, da se seznani z vsem dokaznim gradivom, na katerem temelji odločitev organa, in da se o tem izjavi, če bi odločitev lahko negativno vplivala na njen pravni položaj.

Navedeno izhodišče je skladno tudi z 19. členom Uredbe 2024/1351, ki ureja pravico prosilca do obveščenosti. Prvi odstavek navedenega člena namreč določa, da čim prej, v vsakem primeru pa na dan registracije prošnje za mednarodno zaščito v državi članici, pristojni organ te države članice prosilcu zagotovi informacije o uporabi Uredbe 2024/1351, njegovih pravicah na podlagi te uredbe in obveznostih iz 17. člena Uredbe 2024/1351 ter o posledicah neizpolnjevanja obveznosti, določenih v 18. členu Uredbe 2024/1351 (gre za različne obveznosti, vezane na sodelovanje prosilca s pristojnimi organi). Te informacije vključujejo zlasti informacije o ciljih Uredbe 2024/1351, obveznostih sodelovanja prosilca s prisojnimi organi, merilih in postopku za določitev odgovorne države članice, posledicah predaje, možnostih, da prosilec navede utemeljene razloge, da pristojni organi razmislijo o uporabi diskrecijske klavzule, o pravici do osebnega razgovora in njegovem cilju v skladu z 22. členom Uredbe 2024/1351 (glej točke a-t prvega odstavka 19. člena Uredbe 2024/1351). Informacije v citirani določbi so navedene le primeroma (ne taksativno), kar pomeni, da ni izključena obveznost posredovanja tudi kakršnih koli drugih informacij, ki so upoštevne v okoliščinah posameznega primera. Drugi odstavek 19. člena Uredbe 2024/1351 določa, da ima prosilec možnost, da zahteva informacije o poteku postopka, pristojni organi pa prosilca obvestijo o tej možnosti.

Po presoji sodišča 19. člen Uredbe 2024/1351 določa samostojno pravico prosilca do obveščenosti. Ta se uresničuje tudi z opravo osebnega razgovora v skladu z 22. členom Uredbe 2024/1351, katerega namen je kot rečeno prav tako v tem, da se razčistijo morebitne nejasnosti glede informacij iz 19. člena Uredbe 2024/1351, torej da se te informacije po potrebi ustrezno še dopolnijo. Iz tega izhaja, da so zagotovila iz 19. in 22. člena Uredbe 2024/1351 medsebojno vsebinsko povezana.

Ob upoštevanju navedenih izhodišč bi tožena stranka morala navesti razloge za opustitev osebnega razgovora glede na okoliščine obravnavane zadeve, česar ni storila. Pojasniti bi torej morala, zakaj v tožnikovem primeru, ko je izpodbijani sklep glede na tožbene navedbe očitno negativno vplival na njegov pravni položaj, kljub opustitvi osebnega razgovora ni bilo poseženo v jedro načela zaslišanja stranke. Šele v tem primeru bi lahko sodišče presojalo, ali je v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev tega načela privedla do nedopustnega posega v tožnikovi pravici iz 19. člena Uredbe 2024/1351 in 22. člena Ustave.

Glede na navedeno je podana absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP¹³. Zato je bilo treba tožbi ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti upravnemu organu v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Upravno sodišče te kršitve namreč ni moglo odpraviti, saj o tožbi ni odločalo po opravljeni glavni obravnavi (druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1). Poleg tega tožnik s tem ne bi bil postavljena v bistveno enak položaj, kot če navedene kršitve upravni organ ne bi povzročil, pomenilo pa bi tudi, da je na sodišče prenesen pretežni del bremena dokaznega postopka, ki ga zakon sicer nalaga upravnemu organu, za kar po mnenju sodišča v drugem odstavku 51. člena ZUS-1 ni podlage¹⁴. V ponovnem postopku mora organ upoštevati zgoraj navedena stališča sodišča.

Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi absolutne bistvene kršitve določb upravnega postopka, se do preostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo. Sodišče je odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov na seji, saj sta se stranki pisno odpovedali glavni obravnavi (279.a člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

ZMZ-1, na katerem temelji izpodbijani sklep, glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da se lahko zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona, vloži tožba v treh dneh od vročitve (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1), o kateri mora sodišče odločiti v sedmih dneh (tretji odstavek 71. člena ZMZ-1). Splošnih učinkov tožbe v upravnem sporu ne spreminja niti tretji odstavek 43. člena Uredbe 2024/1351, saj ne zapoveduje zadržanja predaje prosilca zaradi sprožitve upravnega spora zoper odločitev pristojnega organa (tožene stranke). Iz stališč Sodišča Evropske unije v zadevi C-63/15 namreč glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitev o predaji izhaja, da je iz člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III, ki je primerljiv z navedeno določbo Uredbe 2024/1351, razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe (oziroma v ureditvi Republiki Slovenije tožbe v upravnem sporu) zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na proučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen (59. točka obrazložitve).

Glede na navedeno za izdajo začasne odredbe veljajo splošna pravila ZUS-1, po katerih sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

Po presoji sodišča je nujnost izdaje predlagane začasne odredbe v obravnavani zadevi izkazana vsaj s potrebno stopnjo verjetnosti, saj tožena stranka ni prerekala tožnikovih navedb glede težko popravljive škode, ki jo bo utrpel, ker bo v Kraljevini Belgiji izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Zato se te navedbe štejejo za priznane in jih ni treba dokazovati, kot take pa izkazujejo nevarnost kršitve pravice iz 4. člena Listine, ki je absolutne narave¹⁵.

Ker je tožnik torej izkazal, da mu bo s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala škoda, ki bo težka popravljiva, tožena stranka pa ni navedla dejstev, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe,¹⁶ je sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da se do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu začasno odloži izvršitev izpodbijanega sklepa.