Jedro

Ker je tožniku pravice kot vojaškemu zavarovancu medtem že priznal hrvaški nosilec zavarovanja, na podlagi zahteve z dne 23.3.1992, to je še pred vložitvijo zahteve pri slovenskem naslovu, kljub odločbi ustavnega sodišča ni bilo več pravne osnove, da bi mu bile te pravice še enkrat priznali slovenski organi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano odločbo zavrnilo tožnikov (predlagateljev) zahtevek, da bi mu Republika Slovenija pričela izplačevati akontacijo vojaške pokojnine, ker je ugotovilo, da mu je pravico do vojaške pokojnine že priznal hrvaški nosilec socialnega zavarovanja. Zato mu glede na določbe dvostranskega meddržavnega sporazuma take pravice ni mogoče priznati tudi na slovenski strani. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. V celoti je sprejelo njegove dejanske ugotovitve, pritrdilo pa je tudi njegovi pravni presoji.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da niti prvostopenjsko sodišče niti drugostopenjsko sodišče nista odločali o bistvu spora, ampak o tem, kar sploh ni bilo sporno. V prvi vrsti ne gre za to, da v njegovem primeru ne bi bile pravilno uporabljene določbe sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o vojaških pokojninah. Dejstvo namreč je, da je tožena stranka v njegovem primeru zavrnila njegov prvotni zahtevek zaradi upoštevanja določbe, glede katere je ustavno sodišče Republike Slovenije nato ugotovilo, da ni v skladu z ustavo. Zato je bil vložen njegov drugi zahtevek z dne 3.12.1992 samo z namenom, da tožena stranka zaradi ustavne odločbe in ob upoštevanju določb 414. in 415. člena ustave iz leta 1974 svojo odločitev ustrezno popravi in jo uskladi z ustavo oziroma odločitvijo ustavnega sodišča. Zato je predlagal, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane, revizija pa niti vsebinsko niti formalno ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijsko navajanje napačne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni odločbi po mnenju revizijskega sodišča ni utemeljeno. Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta v svojih odločbah pravilno uporabili določbe ratificiranega sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o vojaških pokojninah (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe - št. 13/92). Ta v 4. členu določa, da so pri uporabi pravnih predpisov ene države podpisnice, ki so našteti v 2. členu sporazuma, po katerih je pogoj za pridobitev dajatev državljanstvo te države in stalno prebivališče v njej oziroma stalno prebivališče, državljani druge države podpisnice, ki v prvi državi stalno prebivajo, izenačeni z državljani prve države podpisnice. Prvi odstavek 5. člena sporazuma pa določa, da vojaške pokojnine in druge dajatve, uveljavljene po predpisih iz 2. člena, ne smejo biti zmanjšane, spremenjene, zamrznjene, odvzete ali zavržene zato, niti v primeru, če je uživalec kasneje pridobil stalno prebivališče na območju druge države.

V tožnikovem primeru je tožena stranka, kar sta pravilno ugotovili že nižji sodišči, tožniku res zavrnila zahtevek, ki ga je ta pri njej vložil 17.6.1992, za prevzem izplačevanja akontacije vojaške pokojnine na podlagi določbe odloka o izplačevanju vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92), po kateri so bili kot upravičenci do akontacije določeni samo tisti, "ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji" in za katero je ustavno sodišče v odločbi št. ... (Uradni list RS, št. 55/92) ugotovilo, da ni v skladu z ustavnimi določbami. To določbo je odpravilo, pri čemer je odločilo, da ima odločba ustavnega sodišča pravne posledice po 414. in 415. členu ustave iz leta 1974. Glede na tako odločitev bi na zahtevo tožnika o njegovi zahtevi glede prevzema izplačevanja akontacije vojaške pokojnine morala tožena stranka ponovno odločati in pri odločitvi upoštevati tudi odločbo ustavnega sodišča. Ker pa je razvidno iz ugotovljenega dejanskega stanja, da je tožniku pravice kot vojaškemu zavarovancu medtem že priznal hrvaški nosilec zavarovanja, na podlagi zahteve z dne 23.3.1992, to je še pred vložitvijo zahteve pri slovenskem naslovu. Zato kljub odločbi ustavnega sodišča ni bilo več pravne osnove, da bi mu bile te pravice še enkrat priznali slovenski organi. Republika Slovenija je s sklenitvijo sporazuma namreč zagotovila socialno varnost tudi svojim državljanom, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Hrvaški in zato pri uveljavljanju pravic iz vojaškega zavarovanja po priznanju pravice v eni državi podpisnici sporazuma, uživalci pravice nimajo več izbirne pravice in niso upravičeni uveljavljati enake pravice (čeprav je ta lahko tudi bolj ugodna) v drugi državi podpisnici. Pri tem seveda razlogi, zakaj je tožnik uveljavljal priznanje enake pravice v obeh državah, za pravilno odločitev niso pomembni.

Zato tudi revizijsko sodišče, ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč sklepa, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno pravilna in da ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani odločbi materialno pravo zmotno uporabljeno. Zaradi navedenih vzrokov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena zakona o pravdnem postopku revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).