Jedro

Iz spisovnega gradiva izhaja, da so bile storilcu dane zadostne možnosti, da se tekom postopka izjavi o prekršku, saj mu je sodišče poslalo poziv, da se izjavi o opisu dejanskega stanja, navede dejstva in dokaze v svojo korist ter ga opozorilo, da jih kasneje ne bo mogel uveljavljati, prav tako pa ga je vabilo na zaslišanje in ga opozorilo, da bo v primeru neupravičenega izostanka odločilo brez njegovega zaslišanja.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v višini 122,58 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Postaje mejne policije ... z dne 1. 12. 2018 ter mu naložilo plačilo sodne takse za postopek z zahtevo za sodno varstvo v višini 81,72 EUR

2. Zoper sodbo se pritožuje storilec, ki v pritožbi navaja, da sodba ne vsebuje nobenega podatka o tem, kdaj naj bi bil storjen prekršek, kar je pomembno zaradi presoje ali je prišlo do zastaranja pregona, ter prosi za možnost zaslišanja pred sodiščem, da bi lahko pojasnil, zakaj je prišlo do incidenta, za katerega je v celoti kriv policist. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. S plačilnim nalogom, ki ga je storilec izpodbijal z zahtevo za sodno varstvo, je storilec bil spoznan za odgovornega storitve prekrška po 10. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o nadzoru državne meje (ZNDM-2) in drugem odstavku 7. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1). Za vsak prekršek mu je prekrškovni organ določil globo v najnižjem predpisanem znesku ter nato izrekel enotno globo v višini 817,29 EUR.

5. V zahtevi za sodno varstvo je storilec navajal, da vlaga zahtevo za sodno varstvo ter da utemeljitev zahteve za sodno varstvo sledi po pooblaščenem odvetniku, vendar tekom postopka svoje zahteve za sodno varstvo ni dopolnil. Sodišče prve stopnje je ob uradnem preizkusu plačilnega naloga ugotovilo, da se v spisu nahajajo dejstva oziroma dokazi, glede katerih se storilec v postopku pred prekrškovnim organom ni mogel izjaviti, zato je storilca pozvalo, da v roku 5 dni po prejemu dopisa predlaga dejstva in dokaze, ki so mu v korist, z opozorilom, da jih kasneje v postopku ne bo mogel več uveljavljati, vendar storilec izjave v skladu s pozivom sodišča ni podal. Prav tako se ni odzval na vabilo na zaslišanje v okviru dopolnitve dokaznega postopka, čeprav ga je sodišče prve stopnje v vabilu opozorilo, da bo v primeru, v kolikor se vabilu neupravičeno ne bo odzval, odločilo o njegovi zahtevi za sodno varstvo brez njegovega zaslišanja, ker za pravilno odločitev ni nujno, da bi bil zaslišan.

6. V okviru dopolnitve dokaznega postopka je sodišče prve stopnje kot pričo zaslišalo policista Postaje mejne policije ... M. K., prebralo opis dejanskega stanja z dokazi, vpogledalo v evidenco predkaznovanosti in vodenih postopkov za storilca ter ostale listinske priloge v spisu in na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka ugotovilo enako dejansko stanje kot prekrškovni organ ter zaključilo, da je prekrškovni organ glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabil materialno pravo in za storjena prekrška storilcu določil globi ter izrekel enotno globo kot je predpisana z zakonom.

7. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da se je storilec 1. 12. 2018 ob 19.35 uri pripeljal po regionalni cesti na Mednarodni mejni prehod ... z namenom vstopa v Republiko Slovenijo, kjer je policist M. K. ob preverjanju osebe po evidencah informacijskega sistema Republike Slovenije ugotovil, da je za storilca razpisan ukrep po 34. členu, da je potrebno sporočiti naslov. Ko ga je policist M. K. povprašal za naslov dejanskega bivanja, je storilec odgovoril, da vse tam piše, ko pa je policist M. K. ob ugotovitvi, da je na osebni izkaznici naveden naslov, kjer se nahaja center za socialno delo, storilcu povedal, da ve, kaj tam piše, vendar ga zanima dejanski naslov bivanja, se je storilec močno razburil in s povišanim tonom odgovoril, naj ga neha ″jebat″. Policist M. K. je nato izstopil iz kabine, pristopil do voznikovih vrat in storilcu pojasnil naj se ne razburja, saj ne bo mogel nadaljevati z vožnjo, nakar se je storilec še bolj razburil in na policista vpil, če mu grozi, ter mu v nadaljevanju v močno povišanem tonu izrekel stavek: ″Gospod K., jebite si vi mater!“, ob tem zagnal motor vozila in se odpeljal v notranjost Republike Slovenije še preden je bil postopek z njim končan, osebno izkaznico in vozniško dovoljenje pa pustil na mejnem prehodu. Glede na tak opis dejanja ni nobenega dvoma o tem, da je s takim ravnanjem storilec uresničil objektivne zakonske znake obeh očitanih mu prekrškov in da je pri tem ravnal z direktnim naklepom.

8. Storilec je v pritožbi smiselno uveljavlja pritožbeni razlog absolutno bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, saj sodišču prve stopnje očita, da sodba ne vsebuje nikakršne omembe kdaj naj bi se dogodek v resnici zgodil, kar je pomembno zaradi ugotavljanja zastaranja pregona za prekršek. Ker je sodišče z izpodbijano sodbo odločalo o utemeljenosti zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog, ko v izreku sodbe odloči zgolj o tem, ali se zahtevi za sodno varstvo ugodi in izpodbijani plačilni nalog spremeni ali se zahteva za sodno varstvo kot neutemeljena zavrne, izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje podatka o datumu storitve prekrška. Vendar pa iz 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je storilec prekrška, za katera mu je bil izdan plačilni nalog, storil 1. 12. 2018 ob 19.35 uri.

9. V zvezi s smiselno uveljavljanjem ugovora zastaranja pregona za prekršek je pritožbeno sodišče ob pregledu spisovnega gradiva ugotovilo, da bi absolutno zastaranje pregona za prekršek nastopilo 1. 12. 2022, relativno zastaranje pa 1. 12. 2020, vendar je tek relativnega zastaralnega dvoletnega roka bil pretrgan z dejanji sodišča, ki so merila na pregon. Iz spisovnega gradiva namreč izhaja, da je storilcu bil plačilni nalog z dne 1. 12. 2018 osebno vročen 5. 12. 2018, da je prekrškovni organ storilčevo zahtevo za sodno varstvo odstopil v reševanje sodišču 16. 1. 2019, da je 17. 1. 2019 sodišče pridobilo potrebne podatke za odločanje o zahtevi za sodno varstvo, nato pa je 9. 12. 2020 storilcu poslalo poziv k izjasnitvi o navedbah v opisu dejanskega stanja in ga nato tudi 29. 3. 2021 povabilo na zaslišanje za dne 19. 4. 2021, ki se ga storilec ni udeležil. Upoštevajoč navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je pregon za prekrška zastaral. 10. Storilec nadalje v pritožbi tudi smiselno uveljavlja kršitev pravice do izjave v postopku in pritožbeno sodišče prosi, da ga zasliši oziroma mu dovoli, da se izjasni o tem, zakaj je sploh prišlo do incidenta za mejnem prehodu, ki ga je po storilčevem mnenju povzročil policist, vendar so taki pritožbeni očitki in predlogi neutemeljeni. Kot je razvidno iz spisovnega gradiva in zgoraj povzete obrazložitve izpodbijane sodbe, je bila storilcu večkrat dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška, saj mu je sodišče poslalo poziv, da se izjavi o opisu dejanskega stanja, navede dejstva in dokaze v svojo korist ter ga opozorilo, da jih kasneje ne bo mogel uveljavljati, prav tako pa ga je vabilo na zaslišanje in ga opozorilo, da bo v primeru neupravičenega izostanka odločilo brez njegovega zaslišanja. Storilcu so tako bile dane zadostne možnosti, da se tekom postopka izjavi o prekršku, vendar te možnosti ni izkoristil. Ker v pritožbi ni navedel nobenih objektivno opravičljivih razlogov, da se tekom postopka ni mogel izjaviti o dejstvih in okoliščinah prekrška, kakršnekoli izjave pred pritožbenim sodiščem ne bi bile upoštevne.

11. Ob preizkusu storilcu določenih in izrečenih sankcij je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je prekrškovni organ sankcije za storjena prekrška pravilno določil in izrekel enotno sankcijo v višini 817,29 EUR. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o obveznosti storilca, da plača stroške postopka v zvezi z zahtevo za sodno varstvo – sodno takso, ki jo je odmerilo v skladu s tar. št. 8212 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

12. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

13. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 ter opombe 8.2 ZST-1 naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 122,58 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku in na način, kot bo pozvan s strani prekrškovnega organa.