Jedro

Zavarovanje nepremičnin je prostovoljno zavarovanje. Ker zavarovalna polica in pogoji določajo, da je zavarovalnica dolžna plačati zavarovancu zavarovalnino za uničeno stvar po nabavnih cenah le v primeru, če je vrednost zavarovane stvari vsaj 50% novo nabavne vrednosti, je zavarovalnica zmotno izplačala zavarovanki vrednost novih vrat. Izvedenec je ugotovil, da so vrata bila vredna 14,1% nove nabavne vrednosti. Ker je zavarovalnica izplačala previsok znesek zavarovalnine, ne more od povzročiteljice škode na podlagi subrogacije po 963. členu OZ izterjati več, kot bi bila utemeljena zavarovalnina.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se spremeni v izpodbijanem delu tako, da se v III. izreku znesek 522,00 EUR nadomesti s pravilnim zneskom 74,47 EUR in v drugem odstavku II. izreka tako, da se v presežku tožbeni zahtevek zavrne. Pritožbi se ugodi tudi glede izreka o pravdnih stroških (III. izreka) tako, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki 53,10 EUR v roku osmih dni.

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka odmerjene na 78,50 EUR v roku osem dni in v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje pa do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 31. 1. 2014 in sicer tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 522,00 EUR s pripadki. V presežku je zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov 372,80 EUR.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče kot pravno podlago navaja 164. člen OZ, sodišče pa upošteva dogovorjeno odškodnino, saj je bila zavarovalna pogodba sklenjena na novo vrednost. Sodišče ne upošteva, da je izvedenec in cenilec R. J. ugotovil, da znaša vrednost uničenih vrat na dan škodnega dogodka 74,47 EUR. Sodišče je tožečo stranko pozvalo, da se izjavi o mnenju in tožeča stranka je odgovorila, da so bila vrata zavarovana na novo nabavno vrednost za nevarnost eksplozije. Pri tem pa ne izhaja iz zavarovalne police in pogojev. Sodišče teh podlag ne citira. Sodišče citira podlage Dom X, Dom Y, iz katerih je razvidno, da je sicer škoda zavarovana na novo vrednost, pod pogojem, da dejanska vrednost stvari je nižja od 50% nove vrednosti in tedaj je zavarovana le na dejansko vrednost. V predmetni zadevi je nova vrednost 522,00 EUR, dejanska vrednost pa 74,47 EUR, kar pomeni, da je vrednost poškodovane stvari nižja od 50% nove vrednosti, kar bi moralo uporabiti sodišče. 3. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V predmetni zadevi gre za spor majhne vrednosti. Vendar je pritožbeno sodišče sklenilo, da odloča v senatu, saj gre za dokaj zapleteno pravno vprašanje o zavarovalni pogodbi.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo in teh ugotovitev ni več mogoče izpodbijati, da je tožena stranka povzročila škodo, ko je na jeklenkah odprla ventile in je prišlo do eksplozije. Oškodovanka S. D. je imela poškodovana vhodna vrata v svoje stanovanje. Oškodovanka je imela pri tožeči stranki sklenjeno zavarovanje po polici (A 3) in splošnih pogojih Dom X (A 4). Med pravdnima strankama ni spora o tem, da ima tožeča stranka na podlagi 963. člena OZ pravico izterjati od odgovornega povzročitelja tisto, kar je izplačala iz premoženjskega zavarovanja. Gre za subrogacijo. Med pravdnima strankama je spor o tem, koliko je tožeča stranka bila dolžna izplačati svoji zavarovanki S. D., saj je vstopila v njene pravice. Tožeča stranka trdi, da je imela zavarovanka sklenjeno zavarovanje nepremičnin na novo vrednost; tožena stranka pa se sklicuje na določbe splošnih pogojev, po katerih se lahko na novo vrednost zavarujejo le objekti, pri katerih dejanska vrednost ni nižja od 50% nove vrednosti. Če se ob zavarovalnem primeru ugotovi, da je dejanska vrednost objekta nižja od 50% nove vrednosti, velja, da je zavarovanje sklenjeno na dejansko vrednost. To velja tudi za paket zavarovanje B 2, B 3 in B 4 (primerjaj 5. in 8. člen zavarovalnih pogojev). Zavarovanje je bilo sklenjeno po polici (A 3) 2. 12. 2012. Sodišče prve stopnje je ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja cenilca premičnin R. J., da je škoda na vhodnih vratih 28. 2. 2013 znašala 74,47 EUR, kar je 14,3% vrednosti novih vrat. Ker je cenilec ugotovil, da je nova nabavna vrednost vrat in dela 520,80 EUR, je sodišče sledilo zvišanemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Pri tem se je oprlo na načelo povrnitve popolne odškodnine. Postavilo se je na stališče, da je bila dogovorjena „odškodnina“ na novo nabavno vrednost in da je odgovorna oseba po 164. členu OZ dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo preden je škoda nastala. Zato je sodišče štelo, da je tožeča stranka utemeljeno plačala S. D. škodo po novo nabavni vrednosti in da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki ta znesek.

7. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je pri višini škode oprlo na 164. člen OZ, ki velja za odškodninska razmerja. Iz sodbe sodišča prve stopnje pa je moč ugotoviti, da gre za subrogacijski zahtevek zavarovalnice proti povzročiteljici škode na podlagi izplačila tožeče stranke svoji zavarovanki po zavarovalni polici (A 3) za zavarovanje nepremičnin. Sestavni del zavarovalne pogodbe pa so tudi zavarovalni pogoji Dom AS (priloga A 4). Zavarovanje, katerega je tožeča stranka sklenila z zavarovanko (ne gre za oškodovanko!), je prostovoljno premoženjsko zavarovanje. Iz zavarovalne police in zavarovalnih pogojev sledi, da je šlo res za zavarovanje nepremičnin na novo nabavno vrednost. Vendar je tožena stranka ves čas pravde in tudi v pritožbi utemeljeno opozarjala, da so oškodbeni način in zavarovalno vrednost pogodbeni stranki prostovoljno določili v zavarovalnih pogojih. Po 5. členu zavarovalnih pogojev je določeno, da so stvari zavarovane na novo vrednost, razen če ni v polici drugače dogovorjeno oziroma, če dejanska vrednost stvari ni nižja od 50% nove vrednosti. V istem členu je v tretjem odstavku določeno, ko se ugotovi ob zavarovalnem primeru, da je dejanska vrednost objekta nižja od 50% nove vrednosti velja, da je zavarovanje sklenjeno na dejansko vrednost. To pomeni, da tožena stranka utemeljeno opozarja, da je ob takem dejanskem stanju tožeča stranka izplačala S. D. novo nabavno vrednost poškodovanih vrat v nasprotju z zavarovalno pogodbo. Tožeča stranka vstopi v pravice zavarovanca v tisti meri, v kolikor je utemeljeno izplačala zavarovalnino zavarovancu. Tudi, če bi zavarovanka tožeče stranke zahtevala odškodnino od povzročiteljice škode, to je tožene stranke, bi po določilih prvega odstavka 164. člena OZ bila upravičena do dejanske škode na vratih. Dejanska škoda pa je izračunana ob upoštevanju amortizacije. Sodišče prve stopnje pa je to amortizacijo ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja cenilca.

8. Pravilna uporaba materialnega prava (člen o subrogaciji 963. člen OZ, zavarovalna polica in zavarovalni pogoji) pokaže, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki dejansko vrednost. Ker tožena stranka v pritožbi prizna utemeljenost plačila do 74,47 EUR, je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 74,47 EUR s pripadki. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o glavni stvari, pa je treba tudi spremeniti odločitev o pravdnih stroških. Uspeh tožeče stranke je 14,1%. Tožeča stranka je imela za 372,80 EUR pravdnih stroškov. 14,1% znese 52,56 EUR. Pravdni stroški tožene stranke znesejo 123,00 EUR. Njen uspeh je 85,9%, kar je 105,65 EUR. Tožena stranka ni priglasila zahtevka za zakonite zamudne obresti, zato je ta del izreka odpadel. Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP v zvezi s 154. členom.