Jedro

Izpostavljeno vprašanje po presoji Vrhovnega sodišča ni vprašanje, ki bi bilo pomembno za razvoj prava, zagotovitev pravne varnosti ali enotne sodne prakse, saj o tem vprašanju že obstaja ustaljena sodna praksa sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo tudi Vrhovno sodišče.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje, navedeno v uvodu tega sklepa, je tožeča stranka dne 29. 1. 2008 po odvetniku vložila revizijo. V reviziji navaja, da jo vlaga po 2. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje – po tem, ko je s sklepom združilo v skupno obravnavanje in odločanje zadeve U 54/2006, U 57/2006, U 63/3006, U 66/2006, U 69/2006, U 72/2006 in U 75/2006 – zavrnilo tožbe tožeče stranke zoper več odločb tožene stranke, s katerimi je tožena stranka zavrnila pritožbe tožeče stranke zoper sklepe Carinskega urada S. Navedeni prvostopenjski carinski organ je s spornimi sklepi v vsakem posameznem primeru ustavil postopek naknadnega obračuna uvoznih dajatev, ki se je vodil zoper tožečo stranko, in odločil, da se tožeči stranki vrnejo dajatve, ki jih je že vplačala na podlagi odločb o naknadnem obračunu.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost, pri čemer je po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče je v več sklepih (na primer: Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Ur. l. RS, št. 62/2008) ugotovilo, da to stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Tožeča stranka se glede dovoljenosti revizije sklicuje na določbo 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. V tej določbi je določeno, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Tožeča stranka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje veljavnosti pooblastila državne podsekretarke, ki je podpisala odločbo druge stopnje po pooblastilu ministra za finance dr. D.M., ki pa v času odločanja v carinskem postopku na drugi stopnji ni bil več minister. Nova Vlada Republike Slovenije je zaprisegla dne 3. 12. 2004 in obenem je bil imenovan novi minister za finance dr. A.B. Meni, da pooblastilo državne podsekretarke ne izhaja iz zakona, temveč od osebe, ministra. Zakon o splošnem upravnem postopku – ZUP v 28. do 32. členu pooblašča za odločanje v upravnem postopku zgolj predstojnika organa.

7. Navedeno vprašanje po presoji Vrhovnega sodišča ni vprašanje, ki bi bilo pomembno za razvoj prava, zagotovitev pravne varnosti ali enotne sodne prakse, saj o tem vprašanju že obstaja ustaljena sodna praksa sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo tudi Vrhovno sodišče (glej sodbo X Ips 1783/2006). V skladu z navedeno sodno prakso pooblastilo ministra, ki ga ta podeli uradni osebi za odločanje v upravnem postopku, ni vezano na njegov mandat in ostane veljavno tudi po prenehanju ministrovega mandata.

8. Ker zatrjevani pogoj za dovoljenost revizije ni podan, je Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. 9. V skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.