Jedro

Tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za azil (1. člen ZAzil), saj glede na razmere na Kosovu njena varnost in fizična integriteta ob vrnitvi na Kosovo ne bi bila ogrožena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1734/2000-6 (pravilno: -5a) z dne 22.11.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 27.9.2000, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka); in odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka). Sodišče prve stopnje je tudi oprostilo tožnika plačila sodnih taks. V obrazložitvi sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99 - Zazil), in sicer na določbe 2. in 3. odstavka 1. člena, 1. odstavka 6. člena, 3. odstavka 9. člena, 1. odstavka 12. člena in 16. člena ter 33. člena Konvencije o statusu beguncev. Po presoji prvostopnega sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita in ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih.

Sodišče prve stopnje ni moglo pritrditi tožbenemu ugovoru o kršitvah pravil postopka za pridobitev azila, ker takšne trditve nasprotujejo podatkom upravnega spisa. Tako je iz zapisnika o zaslišanju tožnika z dne 23.5.2000 razvidno, da je bil tožnik opozorjen na 1. odstavek 12. člena Zazil, ki določa, da se mora prosilcu za azil omogočiti, da postopek spremlja in v njem sodeluje v jeziku, ki ga razume. Če prosilec za azil ne razume uradnega jezika, v katerem teče postopek, se mu mora zagotoviti sodelovanje tolmača. Ker v obravnavanem primeru tožnik ni razumel uradnega jezika postopka, mu je bilo zagotovljeno prevajanje v albanskem jeziku, in sicer po prevajalki Gjyle Vishaj. Tožnik je bil opozorjen tudi na 3. odstavek 9. člena Zazil, ki določa, da ima prosilec za azil pravico do izbire svojega pravnega svetovalca ali svetovalca za begunce iz 16. člena tega zakona, da mu pomaga med postopkom. Tožniku je bil predložen seznam svetovalcev za begunce. Prav tako je bil seznanjen, da se v primeru, da želi takšnega svetovalca za begunce, zaslišanje prekine in se bo nadaljevalo, ko bo določen nov rok za zaslišanje. Tožnik se je odločil, da se zaslišanje kljub temu opravi, kar je ustno izjavil na zapisnik. Po zaslišanju je bil tožniku zapisnik prebran v albanskem jeziku in nanj ni imel pripomb. Dne 21.6.2000 je tožnik toženi stranki dostavil pooblastilo za zastopanje odvetnika I.D. ter predlog, da se zaslišanje ponovi v odvetnikovi navzočnosti. Tožnik je navajal, da je do navedb v zapisniku prišlo izključno zaradi nerazumevanja ter da je dejansko želel, da na zaslišanju sodeluje njegov svetovalec. Po mnenju prvostopnega sodišča je tožena stranka ravnala pravilno, ko je predlog za ponovno zaslišanje tožnika v navzočnosti svetovalca zavrnila, ker je ugotovila, da je zaslišanje potekalo v skladu z določbami ZAzil. Prvostopno sodišče je kot neutemeljen zavrnilo tudi tožnikov tožbeni ugovor, da bi bilo v primeru vrnitve tožnika kršeno načelo prepovedi vračanja. Pri tem citira določbo 1. odstavka 6. člena ZAzil, po kateri prisilna odstranitev ali vrnitev oseb v državo, kjer bi bila njihovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi njihove rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, ali v državo, v kateri bi bile lahko izpostavljene mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kazni, ni dovoljena. Prvostopno sodišče citira tudi določbo 33. člena Konvencije o statusu beguncev - prepoved izgona in zavračanja ("refoulement"), po kateri nobena država pogodbenica na nikakršen način begunca ne bo izgnala ali prisilno vrnila na meje ozemlja, kjer bi bila njegovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi njegove rase, vere, državljanstva, pripadnosti neki določeni družbeni skupini ali določenega političnega prepričanja. Po presoji prvostopnega sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik v primeru vrnitve na Kosovo ne bi bil izpostavljen nevarnosti zaradi njegove narodnostne in verske pripadnosti oziroma pripadnosti kakšni določeni politični skupini. Po mnenju prvostopnega sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da se politične razmere na Kosovu izboljšujejo, splošno znano dejstvo pa je tudi, da so bile na Kosovu izvedene demokratične volitve, da je tam navzoč UNHCR (Visoki komisar Združenih narodov za begunce), da potekajo akcije odstranjevanja min in da se življenje tam normalizira. Po mnenju prvostopnega sodišča vse to kaže na to, da razmere sedaj na Kosovu niso take, da bi bil tožnik subjektivno in objektivno ogrožen zaradi svoje narodnosti ali vere. Po oceni prvostopnega sodišča je neutemeljen tožnikov strah, da bi bilo zaradi vrnitve na Kosovo ogroženo njegovo življenje, pri čemer tožnik tudi ne navaja kakšnih konkretnih dejstev, ki bi utemeljevala takšno sklepanje. Razlogi, ki jih tožnik navaja, da ne želi vrnitve v domovino, in sicer, da je njegova vas v celoti porušena in domača hiša požgana ter da se nima kam vrniti, po mnenju prvostopnega sodišča ne pomenijo takšnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo tožnik v izvorni državi preganjan, izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju.

Po presoji prvostopnega sodišča je tožena stranka v svoji odločbi pravilno ugotovila, da ni mogoče sklepati o preganjanju tožnika, ki ima podlago v njegovi narodnostni ali verski pripadnosti, in da je njegov strah pred preganjanjem neutemeljen. Zato torej tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v 2. odstavku 1. člena ZAzil. Prav tako je po mnenju prvostopnega sodišča tožena stranka v svoji odločbi pravilno sklepala, da glede na razmere na Kosovu tožnikova varnost in fizična integriteta ob vrnitvi na Kosovo ne bi bila ogrožena. Zato po mnenju prvostopnega sodišča tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev, določenih v 3. odstavku 1. člena ZAzil (azil iz humanitarnih razlogov).

Tožnik v pritožbi proti izpodbijani sodbi ponavlja tožbene navedbe. Meni, da je izpodbijana sodba preuranjena in da bi mu bilo treba priznati azil v Republiki Sloveniji. Opozarjal je v tožbi, da po njegovem mnenju tožena stranka pri odločanju o njegovi vlogi za pridobitev azila v Republiki Sloveniji ni pravilno ugotovila dejanskega stanja in tudi ni pravilno uporabila ZAzil. Opozarjal je tudi na kršitve Ustave Republike Slovenije in mednarodnih aktov, ki urejajo položaj beguncev. V tistem delu odločbe tožene stranke, ki določa, da mora zapustiti ozemlje Republike Slovenije v roku treh dni, pa gre po njegovem mnenju za kršitev prepovedi nevračanja.

Dokazal je, da je bil v svoji domovini (Kosovu) ogrožen in da je zaradi tega pribežal v Republiko Slovenijo. Tudi sedaj se ne more vrniti domov, saj bi tam bilo ogroženo njegovo življenje. V postopku, ki ga je izvajala tožena stranka, je bila kršena tudi njegova pravica do zastopanja oziroma svetovanja po odvetniku - svetovalcu. Želel je pomoč odvetnika, vendar je bilo zaslišanje, kljub temu, opravljeno v odvetnikovi odsotnosti. S tem ni soglašal. Kasneje je odvetnik zaprosil, da se njegovo zaslišanje opravi ponovno v odvetnikovi navzočnosti, vendar je tožena stranka odvetnikovo prošnjo zavrnila. Tako je ostala v veljavi s tožbo izpodbijana odločba tožene stranke. Ob upoštevanju vseh tožbenih navedb bi lahko bila po njegovem mnenju odločitev prvostopnega sodišča tudi drugačna. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da se mu prizna azil v Republiki Sloveniji.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in navedla, da se strinja z izpodbijano sodbo in v celoti prereka navedbe v pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče utemeljeno uporabilo določbe 2. in 3. odstavka 1. člena, 1. odstavka 6. člena, 3. odstavka 9. člena, 1. odstavka 12. člena in 16. člena ZAzil ter 33. člena Konvencije o statusu beguncev, potem, ko je pravilno ugotovilo dejansko stanje, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih.

Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče, glede na ugotovitve dejanskega stanja, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, utemeljeno zavrnilo tožnikove tožbene ugovore o zaslišanju tožnika v navzočnosti svetovalca in o tem, da bi bilo v primeru vrnitve tožnika na Kosovo kršeno načelo prepovedi vračanja in dalo pravilne razloge za ti dve zavrnitvi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja.

Utemeljena je tudi presoja prvostopnega sodišča, da je tožena stranka v svoji odločbi pravilno ugotovila, da v primeru tožnika ni mogoče sklepati o njegovem preganjanju, ki ima podlago v narodnostni ali verski pripadnosti in da je tožnikov strah pred preganjanjem neutemeljen. Iz tega sledi pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v 2. odstavku 1. člena ZAzil, kot tudi ne izpolnjuje pogojev, določenih v 3. odstavku 1. člena ZAzil (azil iz humanitarnih razlogov), saj glede na razmere na Kosovu tožnikova varnost in fizična integriteta ob vrnitvi na Kosovo ne bi bila ogrožena.

Pritožbeno sodišče še dodaja, glede na tožnikove pritožbene navedbe, da je sklepanje prvostopnega sodišča o zavrnitvi tožnikovih tožbenih ugovorov pravilno. Prav tako tudi ne držijo tožnikovi ugovori, da po njegovem mnenju tožena stranka pri odločanju ni pravilno ugotovila dejanskega stanja in tudi ni pravilno uporabila Zazil, kot tudi, da naj bi bile podane kršitve Ustave Republike Slovenije in mednarodnih aktov, ki urejajo položaj beguncev.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani.