Jedro

Ker je tožnici funkcija direktorice družbe prenehala zaradi pripojitve te družbe k drugi družbi, ni upravičena do izplačila odpravnine, ki je bila za primer odpoklica brez utemeljenega razloga dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna plačati odpravnino v višini 31.600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2001 do plačila ter ji povrniti stroške postopka z zamudnimi obrestmi, vse v osmih dneh. Odločilo je tudi, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 174.600,00 SIT, v osmih dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev njenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ji pripada odpravnina na podlagi 12. točke pogodbe o zaposlitvi. Bistveno je, da ji je predčasno prenehal mandat, do tega prenehanja pa je prišlo brez utemeljenega razloga, to je brez razloga na strani tožnice. O pripojitvi odloča skupščina družbe, zaradi česar sodišče prve stopnje tožnici ne bi smelo očitati podpisa pripojitvene pogodbe. Takšno pogodbo je morala podpisati po nalogu skupščine. Pravna posledica oziroma učinek sprejete odločitve o pripojitvi je bilo prenehanje mandata tožnici kot direktorici družbe. Skupščina je s sprejetjem pogodbe o pripojitvi odločila, da tožnici predčasno preneha funkcija direktorja, skupščina pa je sicer pristojna za imenovanje nadzornega sveta. V pogodbi o zaposlitvi tožnice stranki sicer nista predvideli posebej odpravnine za primer pripojitve oziroma predčasnega prenehanja mandata iz tega razloga, vsekakor pa sta dogovorili za vse primere predčasne razrešitve brez utemeljenega razloga, to je brez razloga na strani tožnice. Če bi sodišče zaslišalo tožnico in predsednika nadzornega sveta, ki je pogodbo podpisal, bi ugotovilo, da je bila med strankama takšna pogodbena volja. Opustitev izvedbe teh dokazov pomeni tudi pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da tožnica v pritožbi sicer načeloma uveljavlja vse pritožbene razloge, vendar v ničemer ne konkretizira pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zato je glede tega razloga sodišče presojalo sodbo le po uradni dolžnosti, vendar tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni našlo.

Tožnica uveljavlja tudi pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker sodišče ni zaslišalo nje in predsednika nadzornega sveta takratne XY d.d., M.K., vendar ta pritožbeni razlog ni podan. Sodišče se je pravilno odločilo, da teh dveh predlaganih dokazov ne izvede, saj nista pomembna za odločitev. Določba 12. točke pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenila predsednik nadzornega sveta takratne XY d.d. in tožnica, je namreč zadosti jasna in ne zahteva še posebnega ugotavljanja skupne volje oziroma namena pogodbenikov. V času podpisa navedene pogodbe o zaposlitvi je Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. RS, št. 29/78 - 57/89, ki se je v Republiki Sloveniji uporabljal kot republiški predpis) v 1. odstavku 99. člena določal, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Le pri razlagi spornih določil pogodbe je v 2. odstavku istega člena predpisal, da se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakonu. Le razlaga spornih določil torej zahteva iskanje skupnega namena pogodbenikov, torej v sodnem postopku tudi eventualno zaslišanje samih pogodbenikov, kar pa ne velja pri določbah pogodb, ki so jasne. Te je potrebno uporabljati tako, kot se glasijo.

Tudi materialno pravo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Iz 2. odstavka 12. člena tožničine pogodbe o zaposlitvi izhaja, da ji pripada odpravnina v višini njune 24-kratne zadnje mesečne plače, če jo nadzorni svet odpokliče brez utemeljenega razloga. V konkretnem primeru do odpoklica tožnice s strani nadzornega sveta (ali s strani skupščine) ni prišlo, saj je tožnici enostavno prenehala funkcija direktorice zaradi pripojitve XY d.d., katere direktorica je bila, k družbi YY d.d.. Tožnici funkcija direktorice tudi ni prenehala brez utemeljenega razloga, saj je bil ta razlog podan prav v dejstvu pripojitve k družbi YY d.d.. Tožnica torej ni bila odpoklicana, niti je ni odpoklical nadzorni svet ali drug organ, do prenehanja njene funkcije pa tudi ni prišlo brez utemeljenega razloga, saj je bil ta razlog podan v dejstvu pripojitve XY d.d., družbi YY d.d.. Glede na to ni podan noben od pogojev za priznanje odpravnine v višini 24-kratne njene zadnje mesečne plače v skladu z 2. odstavkom 12. člena pogodbe o zaposlitvi.

V skladu s 353. členom ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člen ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).