Jedro

Če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča pristojno sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. 1613/2002-5 z dne 25.9.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) v 1. točki izreka zavrglo tožbo tožnika, vloženo po 2. odstavku 157. člena Ustave Republike Slovenije, zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 15.2.2001. Z navedeno sodbo je tožena stranka predhodno izrečeno kazen devetih let in devet mesecev zapora ter stransko kazen izgon tujca iz države za deset let, ki jo je izreklo Okrožno sodišče v Ljubljani spremenilo ter tožniku izreklo enotno kazen devet let zapora ter stransko kazen izgon tujca iz države za deset let. Tožnik uveljavlja kršitev ustavnih pravic, določenih v 14., 21., 22., 53. in 54. členu Ustave Republike Slovenije, v zvezi z izrečeno stransko kaznijo.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da na podlagi 2. odstavka 157. člena Ustave Republike Slovenije odloča pristojno sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V obravnavanem primeru je bilo tožniku zagotovljeno sodno varstvo že v kazenskem postopku, v katerem je imel možnost, da uveljavi pravice, ki so mu šle kot storilcu kaznivih dejanj. Zoper izrečene kazni, tako glavne kot stranske, kot tudi zaradi procesnih kršitev njegovih pravic, je imel možnost vložiti redna in izredna pravna sredstva. Ker je imel tožnik v zvezi z zatrjevanimi kršitvami ustavnih pravic zagotovljeno varstvo v kazenskem postopku, ne more uveljavljati še sodnega varstva v upravnem sporu po 2. odstavku 157. člena Ustave Republike Slovenije, saj pogoj odsotnosti drugega sodnega varstva ni izpolnjen.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbo 2. odstavka 157. člena Ustave Republike Slovenije, ni pa jasno, na katero fazo sodnega varstva se navedena določba nanaša. O zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil, še ni odločeno, zato meni, da upravni spor v tem primeru ne bi smel biti izključen. Odločitev sodišča prve stopnje pomeni kršitev 22. člena v zvezi z 2. odstavkom 14. člena Ustave Republike Slovenije. Ne razume ali sprejeto stališče glede izključitve upravnega spora velja v vsakem primeru, če gre za kazenski postopek. Predlaga, da ga pritožbeno sodišče oprosti plačila takse za pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na Ustavo Republike Slovenije, ki v 2. odstavku 157. člena določa, da če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča pristojno sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika. V obravnavanem primeru tožnik zahteva sodno varstvo zaradi posega v njegove pravice, ki naj bi bil izvršen s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, ki mu je poleg glavne kazni izreklo tudi stransko kazen - izgon tujca iz države. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ima tožnik v obravnavanem primeru za varstvo uveljavljane kršitve ustavnih pravic zagotovljeno varstvo v kazenskem postopku. Strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik zato ne more uveljavljati še sodnega varstva v upravnem sporu, po 2. odstavku 157. člena Ustave Republike Slovenije. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje zato pravilna in zakonita.

Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Tožnik sam navaja, da je zoper sodbo z dne 15.2.2001, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kar le še potrjuje, da je sodno varstvo zagotovljeno. Dejstvo, da o zahtevi za varstvo zakonitosti še ni bilo odločeno, za odločitev v tej zadevi ni pravno pomembno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik v pritožbi predlaga tudi, da ga pritožbeno sodišče oprosti plačila sodnih taks. Sodišče prve stopnje je s sklepom, št. U 1616/2002-5 z dne 25.9.2002 predlogu tožnika za oprostitev plačila sodnih taks ugodilo. Po določbi 1. odstavka 14. člena Zakona o sodnih taksah sklep o oprostitvi plačila sodnih taks učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, in velja za vse vloge in dejanja, za katera je po 4. in 5. členu tega zakona nastala obveznost tega dne ali pozneje. Glede na navedeno določilo oprostitev plačila sodnih taks učinkuje za naprej, zato nova odločitev ni potrebna.