Jedro

Zahtevek tožeče stranke - delodajalca za refundacijo za pričo B. B. in A. A., ki jima je sodišče prve stopnje sledilo pri odmeri priglašenih stroškov priče, ne ustreza pravilom 13. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sklepa se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedenima sklepoma z dne 26. 4. 2022 sklenilo, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti strošek nadomestila plače za pričo A. A. v višini 35,61 EUR (1. sklep) in strošek nadomestila plače za pričo B. B. v višini 71,01 EUR (2. sklep), v roku 8 dni od prejema tega sklepa.

2. Toženec sklepa izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. čl. ZPP ter bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklepa razveljavi. Navaja, da se sodišče prve stopnje zmotno sklicuje na določilo 153. člena ZPP, saj sodišče ne odloča o založitvi zneska, potrebnega za stroške, ki bodo nastali z izvedbo zaslišanja prič A. A. in B. B., temveč o stroških, ki sta jih ti priči priglasili na zaslišanju dne 24. 9. 2021. Glede na določilo 152. člena ZPP bi lahko bil toženec začasni zavezanec za kritje teh stroškov, saj je zaslišanje teh prič predlagal on, vendar je treba upoštevati, da so vse predlagane priče, tudi tiste, katerih zaslišanje je predlagala tožeča stranka, zaposlene pri njej. Tožeča stranka je tista, ki svojim delavcem naroči priglasitev stroškov. Iz zapisnika obravnave z dne 20. 3. 2020 je razvidno, da priči C. C. in D. D., katerih zaslišanje je predlagala tožeča stranka, nista priglasili stroškov, iz zapisnika obravnave z dne 24. 9. 2021 pa izhaja, da sta priči A. A. in B. B., katerih zaslišanje je predlagal toženec, to storili, kljub pojasnilu sodišča, da jima nadomestilo plače za čas odsotnosti z delovnega mesta plača tožeča stranka kot njun delodajalec, ki lahko zahteva povrnitev. Sodišče prve stopnje bi moralo vlogi za povračilo nadomestila plač zaslišanih delavcev posredovati v izjavo tožencu. Sodišče bi moralo zavrniti zahtevek. Če bi bili zaslišani priči upravičeni do nadomestila plače, bi jima ga skladno s prvim odstavkom 13. člena Pravilnika morala začasno kriti tožeča stranka kot njun delodajalec. Gre za del njegovih stroškov postopka, ki morajo deliti usodo vseh ostalih. Ker prvostopno sodišče nobene od vlog tožeče stranke za povračilo nadomestila plač zaslišanih delavcev ni posredovalo tožencu, da bi se lahko o njih vsebinsko izjasnil, je poseglo v njegovo pravico do enakega varstva pravic, s tem pa zagrešilo tudi zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb postopka. Moralo bi biti dokazano, da sta glede na razporeditev delovnega časa izostala od dela, ter da jima je bilo nadomestilo obračunano v skladu s pogodbo o zaposlitvi in tudi izplačano. Drugi odstavek 13. člena Pravilnika daje podlago le za povrnitev izplačanega nadomestila, ne pa tudi do povrnitve obračunanih prispevkov za socialno varnost in akontacije dohodnine. Pravilnik ne govori o stroških, ki jih je imel s tem delodajalec in tudi ne o višini obračunanega nadomestila, temveč o izplačanem nadomestilu.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijana sklepa v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Skladno s prvim odstavkom 242. člena ZPP ima priča (med drugim) pravico do povračila izgubljenega zaslužka. Priče, ki so zaposlene, imajo zaradi sodnega vabila pravico do povrnitve plače za odsotnost z dela - prvi odstavek 12. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/2003 in nasl.). Nadomestilo jim izplača delodajalec, pri katerem je priča zaposlena. Sodišče povrne izplačano nadomestilo delodajalcu v skladu s tretjim odstavkom 242. člena ZPP (13. člen Pravilnika).

6. Zahtevek tožeče stranke - delodajalca za refundacijo za pričo B. B. (list. št. 152) in za A. A. (list. št. 155), ki jima je sodišče prve stopnje sledilo pri odmeri priglašenih stroškov priče, ne ustreza navedenim pravilom 13. člena Pravilnika. Tožeča stranka je v stroškovniku navedla le ure v bruto znesku, ne pa podatkov o nadomestilu plače, ki jo je priči izplačala za čas, ko je bila na sodišču. Pritožba pravilno opozarja, da tudi dokazov o tem ni predložila. Pogoj za povrnitev nadomestila plače delodajalcu je predhodno dejansko izplačano in z ustreznimi listinami izkazano nadomestilo plače delavcu za čas odsotnosti z dela zaradi vabila za pričo. 7. Zaradi neustreznih zahtevkov je ostalo neugotovljeno dejansko stanje o povrnitvi izplačanega nadomestila plače obeh prič. Sprejeta odločitev je najmanj preuranjena oziroma glede na opisana materialnopravna izhodišča zmotna. Zato je bilo treba v tem delu pritožbi ugoditi, izpodbijana sklepa razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). V njem bo moralo ugotoviti vsa pravno odločilna dejstva v zvezi s povrnitvijo nadomestila plače in o njem ponovno odločiti upoštevaje relevantno materialno pravo, svojo odločitev bo moralo pojasniti s pravilnimi in popolnimi razlogi.

8. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodaja, da sodišče o povrnitvi stroškov odloči brez obravnavanja. O zneskih ne razpravlja in ne izvaja dokaznega postopka. Gre za izjemo od načel ustnosti, neposrednosti in javnosti, pa tudi od načela obligatornosti glavne obravnave. Sodišče presodi o (ne)utemeljenosti zahtevka na podlagi podatkov v spisu, pri čemer mora biti v celoti spoštovano pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Sodna praksa šteje, da odločanje o stroških, ki so stranska terjatev, ni tako pomembno, da bi bilo treba nasprotni stranki dati možnost, da se že v postopku na prvi stopnji izjavi o stroškovni zahtevi (VSL Sklep II Cp 1847/2022 z dne 27. 12. 2022). Pritožba torej neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožničini vlogi za povračilo nadomestila plač zaslišanih delavcev posredovati v izjavo tožencu, da bi se lahko o njiju vsebinsko izjasnil, ter da je s tem, ko mu listin ni posredovalo, poseglo v njegovo pravico do enakega varstva pravic ter storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Za odločitev tudi ni bistveno, da so bile zaslišane priče, ki so zaposlene pri tožeči stranki in da tiste, ki jih je predlagala tožeča stranka, niso priglasile stroškov prihoda na sodišče oziroma zanje tožeča stranka ni zahtevala refundacije. Vsaka priča se samostojno odloči, ali bo uveljavljala stroške prihoda na sodišče, zato so irelevantne pritožbene navedbe, da je tožeča stranka tista, ki svojim delavcem naroči priglasitev stroškov.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.