Jedro

Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je sodišče sicer navedlo obsojenčev zagovor, da ga je zasebni tožilec napadel in da se je sam le branil, vendar sodišče tega zagovora sploh ni ocenilo ter navedlo razloge zakaj mu ni verjelo. Ta sodba tudi nima razlogov o obsojenčevi kazenski odgovornosti (krivdi) - ali je kaznivo dejanje storil z naklepom.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega J.P. za varstvo zakonitosti se ugodi ter se sodba TS v N., enote v K., z dne 4.3.1994, in sodba Višjega sodišča v L., z dne 24.8.1994, razveljavita in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v K. v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. J.P. spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 54. člena KZ-77. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 364. člena (takrat veljavnega) zakona o kazenskem postopku (ZKP-77). Navaja, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje nobene utemeljitve oblike obsojenčeve krivde ter ocene njegovega zagovora, da je ravnal v silobranu, da odločitev sodišča, da zavrne obsojenčev dokazni predlog, sploh ni obrazložena in da so tudi sicer razlogi sodbe v nasprotju z izrekom, razlogi sodbe sodišča druge stopnje pa so tudi v nasprotju z zapisnikom o glavni obravnavi. Zahteva ne vsebuje konkretnega predloga.

Vrhovni državni tožilec, svetnik mag. J.F., v odgovoru, danem po 2. odstavku (sedaj veljavnega) zakona o kazenskem postopku (ZKP) predlaga, da naj vrhovno sodišče ugodi zagovornikovi zahtevi za varstvo zakonitosti. Meni, da je v izpodbijani sodbi podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker sodba nima razlogov o krivdi obsojenca in zavrnitvi njegovih dokaznih predlogov.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je sodišče sicer navedlo obsojenčev zagovor, da ga je zasebni tožilec napadel in da se je sam le branil, vendar sodišče tega zagovora sploh ni ocenilo ter navedlo razloge zakaj mu ni verjelo. Ta sodba tudi nima razlogov o obsojenčevi kazenski odgovornosti (krivdi) - ali je kaznivo dejanje storil z naklepom. Slednjo pomanjkljivost je sicer poskušalo odpraviti sodišče druge stopnje z utemeljitvijo, da je iz konteksta razlogov sodbe (sodišča prve stopnje) nedvoumno razbrati, da je bila lahka telesna poškodba oškodovancu povzročena naklepno in da zato ne gre za takšno pomanjkljivost, da bi bilo potrebno sodbo razveljaviti. Toda tudi omenjeno sodišče ni odgovorilo na pritožbeno navedbo, da je bilo dejanje storjeno v silobranu, torej v okoliščini, ki izključuje kaznivo dejanje.

Po mnenju vrhovnega sodišča tudi ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da sodišče prve stopnje v svoji sodbi ni bilo dolžno posebej obrazlagati neizvedbe zaslišanja priče I.A. in da obsojenec ni vztrajal na njegovem zaslišanju. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je obsojenec na prvi glavni obravnavi predlagal, med ostalim dokazi, tudi zaslišanje I.A. in da je sodišče glavno obravnavo preložilo zaradi izvedbe vseh dokazov, ki sta jih predlagali obe stranki. Na drugo glavno obravnavo, na kateri je bila izdana obsodilna sodba, sodišče priče I.A. ni povabilo. Na tej obravnavi obsojenec ni izjavil, da umika predlog za zaslišanje I.A., niti ga sodišče ni vprašalo ali vztraja pri njegovem zaslišanju, čeprav je šlo za prava neveščo stranko, ki ni imela zagovornika. Zato je šteti, da je sodišče dejansko ta dokazni predlog zavrnilo in je bilo dolžno v skladu z določbo 7. odstavka 357. člena ZKP-77 v obrazložitvi sodbe tudi navesti razloge za takšno odločitev. Res, da sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke in tudi ni vezano na svoj že prej sprejeti sklep o tem, katere dokaze bo izvedlo. Toda v obravnavanem primeru sodiče prve stopnje nobeni od zaslišanih prič ni v celoti verjelo zaradi njihovega sorodstvenega razmerja s strankama. I.A. pa je (po pritožbenih navedbah) nepristranska priča. Zato je, po presoji vrhovnega sodišča, tudi vprašljiv zaključek sodišča druge stopnje, da zaslišanje te priče niti ni nujno.

Po povedanem vrhovno sodišče ugotavlja, da v izpodbijani pravnomočni sodbi niso navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih in da so razlogi tudi v nasprotju s podatki v spisu. Podana je tedaj v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 364. člena ZKP-77 (oziroma iz 11. točke 1. odstavka 372. člena ZKP). Zato je vrhovno sodišče zagovornikovi zahtevi ugodilo in odločilo kot je navedeno v izreku te sodbe (1. odstavek 426. člena ZKP).