Jedro

Izpodbijano znamko ISKRAEMECO je treba upoštevati tako, kot je zapisana in torej prijavljena. Glede na njen zapis gre nedvomno za enovito besedo, ki je ni možno vizualno deliti na dva dela, zaradi česar del besede ISKRA (ki sicer predstavlja začetni del izpodbijane znamke) nima tolikšne razlikovalne vloge, kot to želi predstaviti tožnica, oziroma njen drugi del EMECO, ni možno abstrahirati, ne glede na to, da beseda EMECO nima takega pomena, kot ga ima beseda ISKRA, saj sta si primerjani znamki različni tako glede različnosti črk, dolžine besed, grafičnih elementov, zadostno različni sta si tudi fonetično, nedvomno pa je tudi podana pomenska različnost, ne glede na to, da je njun skupni del ISKRA, ki ima precej pomenov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Stroškovna zahtevka tožnice in stranke z interesom se zavrneta.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil ugovor z dne 31. 5. 2004 zoper registracijo znamke ''ISKRAEMECO'' št. Z-200371472 ter ugotovil, da posebni stroški v tem postopku niso nastali. V obrazložitvi je organ navedel, da je prejel prijavo znamke za znak ''ISKRAEMECO'' za blago in storitve, po Nicejski klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk, razvrščeno v razrede 9, 35, 38, 41 in 42, prijavitelja A. V roku 3 mesecev od dneva objave je tožnica vložila ugovor, v katerem se je sklicevala na svoje prej registrirane znamke: št. 6280249 (ISKRA, v sliki), 8280733 (Iskra, v sliki), 8380527 (Iskra), 9180467 (Iskra) in 200171723 (Iskra, v sliki), ki so registrirane za enako ali podobno blago in predlagala zavrnitev registracije po določbi točke b), c) in d) 1. odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljnjem besedilu ZIL-1). Na ugovor je prijavitelj odgovoril, v katerem se z ugovornimi navedbami ni strinjal, opozoril na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 47/94, in predlagal registracijo znamke. Organ je uvodoma preveril, ali je vložnica ugovora imetnica prej registriranih navedenih znamk ter ugotovil, da za znamke št. 6280249, 8280733, 8380527 in 9180467 tožnica ni njihova imetnica, ampak je imetnica B. n.sol.o., v likvidaciji, za znamko št. 200171723 pa je bilo ugotovljeno, da je tožnica njena imetnica, zaradi česar je organ preizkusil ugovor le na podlagi zadnje navedene registrirane znamke. Glede na točko b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 se podobnost znamk ugotavlja na osnovi enakosti ali podobnosti blaga ali storitev in enakosti ali podobnosti znakov znamk, pri čemer sta si znamki podobni, če sta izpolnjena oba pogoja. Pri primerjavi znakov je organ navedel, da se pri ugotavljanju podobnosti znakov uporablja načelo celovite presoje, vendar z upoštevanjem njihovih najbolj dominantnih delov, če jih je mogoče določiti. Pri besednih ali kombiniranih znakih so besede ali besedne zveze praviloma najbolj dominanten del znaka, ker je znak tudi tako poimenovan, dominantni del znaka pa je tisti del znaka, ki glede na celotno podobo najbolj izstopa, torej, ki opravlja razlikovalno funkcijo in s pomočjo katerega potrošnik razlikuje istovrstno ali podobno blago različnih proizvajalcev oziroma istovrstne ali podobne storitve različnih ponudnikov storitev. Najbolj dominantni del znaka znamke tožnice je beseda ISKRA, vendar pa je zelo pomemben še slikovni element, podoba peterokrake zvezde z zelo ostrimi kraki v krogu, vse skupaj pa je še v kvadratu. Najbolj dominantni element prijavljenega znaka pa je celotno besedilo ISKRAEMECO, saj drugih elementov, razen krepkega tiska, ne vsebuje. Del znaka (ISKRA), ki ga tožnica izpostavlja kot dominantnega, po mnenju organa v prijavljeni kombinaciji ne učinkuje samostojno in bi delitev znamke na dva dela (ISKRA in EMECO) predstavljala umetno delitev. V zvezi z vizualno analizo je organ navedel, da sta znaka figurativna in vsebujeta tekstualni del, sta v črno-beli tehniki, prijavljeni znak je izpisan z velikimi tiskanimi črkami, pri čemer je približno polovica črk v mastnem krepkem tisku, znak znamke tožnice pa je kombinirani znak, saj vsebuje tekstualni in slikovni del, slednji ima peterokrako zvezdo z ostrimi kraki oziroma iskro v krogu (konci krakov so izven kroga), ta element pa je še v kvadratu. Črkovno gledano sta oba znaka sestavljena iz ene besede, pri čemer beseda ISKRA vsebuje 5 črk, beseda ISKRAEMECO pa deset, kar predstavlja pomembno razliko v številu črk in dolžini besed, ki je vizualno relevantna. Prvi del teksta v prijavljenem znaku je istoveten tekstualnemu delu znamke tožnika, torej je prvih pet črk enakih, preostalih pet črk pa popolnoma različnih. Vizualno pa je poleg različne dolžine besed pomemben še zadnji del primerjanih besed, saj človeško oko bolj zazna ne le prvi, pač pa tudi zadnji del besed. Zadnji del prijavljenega znaka zaradi kombinacije različnih črk, vključno s črko C, ki deluje kot tuja črka, saj se lahko izgovori tudi kot K, ter dveh zaporednih samoglasnikov (AE) vsebuje tako stopnjo vizualne razlikovalnosti, ki nevtralizira prvi enak del znakov, poleg tega pa skupni del primerjanih znakov nima samostojne distinktivne vloge, saj je le-ta nevtralizirana z dodatkom EMECO. Različen je tudi celotni vtis, saj ga v prijavljenem znaku določajo krepki tisk črk in končnica EMECO, znak tožnice pa ima izrazito grafično zasnovo, slikovni element (zvezda v krogu, z napisom ISKRA, vse skupaj v kvadratu), povsem pokončne male tiskane črke v zelo enostavnem grafizmu, ki so bolj ali manj enakomerno odebeljene. Prijavljeni znak torej vizualno ni podoben znaku znamke tožnice. V zvezi s fonetično analizo je organ navedel, da je prijavljeni znak zvočno gledano daljši od znaka znamke tožnice in ima 5 zlogov I-SKRA-E-ME-KO, znak tožnice pa dva zloga I-SKRA. Zadnji del prijavljenega znaka je slično daljši, sestavljen iz zlogov E-ME-KO, ki so enako slišni kot začetni del I-SKRA. Zato je zadnji del fonetično bolj relevanten, kar pomeni, da je med znakoma dovolj razlik, da ju potrošniki ne bodo zvočno zamenjevali. Ni namreč nobenega razloga, da bi potrošnik ob srečanju z znamko ISKRAEMECO znamko zreduciral na ISKRA in da pri ustnem sporočanju ne bi izgovoril dela besede EMECO. V zvezi s pomensko primerjavo je organ navedel, da ima beseda ISKRA povsem znan pomen, ki ga poudarja še grafični oziroma slikovni element pri znamki tožnice. Pomenov je več: 1. drobec goreče, žareče snovi (električna iskra, svetloba ob kratkotrajnem električnem toku v plinu, navadno zraku), 2. v kratkih presledkih pojavljajoča se trenutna, intenzivna svetloba, 3. kar povzroča nastajanje, ustvarjanje česa, živa stvariteljska iskra, iskra ustvarjalnega duha, 4. zelo majhna količina, če je bila iskra življenja v njem, idr. (Slovar slovenskega knjižnega jezika, DZS, Ljubljana, 1993), besedilo pa je glede na blago in storitve tožnice bolj ali manj fantazijsko, čeprav je lahko tako v dobesednem kot tudi metaforičnem pomenu povezano z njimi. Beseda ISKRAEMECO, ki jo moramo zaradi načina zapisa besede jemati kot eno besedo, pa je sama po sebi brez znanega pomena in zato popolnoma fantazijska. Šele ob upoštevanju firme prijavitelja se ugotovi, da gre za del firme. Pomensko gledano se znaka razlikujeta glede na končnico prijavljenega znaka, ki ima lahko za potrošnika prijavljenega blaga in storitev (merilni aparati in instrumenti, storitve s področja telekomunikacij, znanstvene in tehnološke storitve, vodenje komercialnih poslov, izobraževanje), povsem določen pomen, npr.: kratice besed iz dela firme ''merjenje, upravljanje energije'', v angleškem jeziku pa energy, measurement, eco,...V prijavljenem znaku gre torej za dodatno pomembno pomensko vsebino, ki ima skupaj z besedo iskra homonimni značaj, zaradi česar lahko potrošnik na osnovi tega dodatka znak brez težav loči od ostalih znakov s podobnim osnovnim elementom. Organ je tako ugotovil, da prijavljeni znak kot celota, z upoštevanjem vseh vidikov podobnosti, ni podoben znaku tožnice, predvsem pa ne zamenljivo podoben, zato ni verjetnosti, da bo prišlo do zmede v javnosti in povezovanja znamk. Tožnica si ne more lastiti besede ISKRA v taki meri, da bi preprečevala registracijo vseh znamk, katerih znaki bi vsebovali besedo ISKRA, ne glede na to, ali je ta beseda uporabljena kot samostojna beseda ali kot del druge besede v tekstualnih delih znakov. Povprečni potrošnik zadevnih proizvodov in storitev se za celovito presojo obravnava kot primerno pozoren in preudaren potrošnik, saj se znamki nanašata na blago in storitve, ki niso del vsakdanje široke rabe, ampak gre za specializirano blago (merilni aparati in instrumenti – razred 9 NK in visokotehnološke storitve s področja telekomunikacij – razred 38 NK, raziskave in projektiranje – razred 42 NK ter poslovno vodenje – razred 35 NK in izobraževanje – razred 41 NK). Zato je za pričakovati, da si bo tovrstne izdelke in storitve, označene s konfrontiranima znamkama, relevantni potrošnik podrobneje ogledal in se natančneje pozanimal glede cene in lastnosti izdelkov oziroma storitev. Povprečni potrošnik tega blaga je zelo dobro seznanjen s stanjem na trgu, s ponudniki enakega ali podobnega blaga in ni za pričakovati, da bi npr. zaradi enake besede v znamkah sklepal, da gre za eno in isto družbo. V zvezi z navedbami o posebnem statusu znamke št. 200171723, h katerim je tožnica priložila izpise z interneta, kjer je predstavljena družba, pa je organ navedel, da gre za običajne podatke, s katerimi se družbe predstavljajo. Iz teh podatkov ni možno ugotoviti tržnega deleža, ki ga je tožnica dosegla s znamko št. 200171723, ni razvidno število ljudi, ki znamko poznajo, prav tako ni podatkov o intenzivnosti uporabe znamke ali sredstvih, vloženih v promocijo znamke ali uspešnega uveljavljanja pravic iz znamk. Tožnica tudi ni dokazala, da bi prišlo oziroma kako bi prišlo zaradi uporabe znamke prijavitelja do izkoriščanja ali oškodovanja razlikovalnega značaja ali ugleda znamk tožnice, tudi ni nikjer razvidno, kako bi uporaba izpodbijane znamke nakazovala povezanost med blagom in storitvami ter tožnico in škodovala njenim interesom. Predlog tožnice za zaslišanje člana uprave C.C. pa po mnenju organa ne more bistveno prispevati k prej navedenim dokazom, ker ne gre za neodvisen vir. Ker je organ ugotovil, da prijavljeni znak ni podoben znaku znamke tožnice, prijavljene znamke ne more zavrniti po nobeni točki 1. odstavka 44. člena ZIL-1, zaradi česar ni preizkusil eventualne istovrstnosti ali podobnosti blaga in storitev pri primerjanih znamkah, kar je drugi pogoj za zavrnitev znamke na podlagi točke b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1, eventualnega ugleda oziroma status dobre poznanosti znamke tožnice, kar je pogoj pri točkah c) in d) 1. odstavka 44. člena ZIL-1, na kar se je sklicevala v ugovoru tožnica, česar pa ni izkazala. Ker pa ni podobnosti znamk, so vsi drugi elementi za zavrnitev znamk irelevantni.

Tožnica je v tožbi uvodoma povzela potek dosedanjega postopka in navedla, da toženki sprva očita izdajo odločbe glede ugovora v nerazumnem roku, saj je od vložitve ugovora pa do izdaje odločbe preteklo skoraj 6 let. Če bi toženka odločila v razumnem roku, ko so vse citirane znamke tožnice bile še v njeni nesporni lasti (do leta 2008), bi bila odločba drugačna in sicer v korist tožnice. Toženka je tudi kršila določbo 138. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZUP), saj ni ugotovila vseh dejstev, niti ni dala tožnici možnosti, da zavaruje svoje pravice in pravne koristi. Toženka je vse znamke ISKRA št. 6280249, 8280733, 8380527, 9180467 brez pravne podlage in neupravičeno vpisala na ime novega pravnega subjekta B. n. sol. o. v likvidaciji, ki ne obstaja več, prav tako pa s pravnomočno sodbo še niso bili določeni njegovi pravni nasledniki. Najmanj, kar je mogoče predvidevati glede pravnega nasledstva je, da bo tožnica ostala sama lastnica teh znamk ali da bo ena izmed solastnic. O tem toženka v postopku molči, navaja le, da tožnica navedenih znamk nima več. Gre za prejudiciranje toženke, kar je nedopustno in ima za posledico celo ničnost odločbe. To vprašanje je najmanj predhodno vprašanje v tem postopku, saj pravilna odločitev o tem bistveno vpliva na rešitev ugovora. Postopek bi moral biti za to prekinjen in je toženkin zaključek najmanj preuranjen. Sporni vpisi sprememb lastništva znamk ISKRA v korist B. n. sol. o. v likvidaciji so bili izpodbijani s tožbami v upravnem sporu, ki še niso zaključeni. Če bi toženka to upoštevala, bi ugotovila, da gre za serijo ali družino znamk in s tem za znamko, ki ji kasnejša znamka ISKRAEMECO lahko okrne ugled in distinktivni značaj in ne bi mogla ignorirati tega dejstva, tudi ne, da izpodbijana znamka ISKRAEMECO vsebuje besedo ISKRA in lahko povzroči zmedo v gospodarskem prometu. S takim načinom odločanja je toženka tudi odškodninsko odgovorna tožnici. S tem je tudi posegla v že pridobljene pravice, kar je tudi kršitev Ustave RS. Toženka tožnice tudi ni seznanila z bistvenimi razlogi in pomembnimi okoliščinami in dejstvi za zavrnitev njenega ugovora. V tem postopku je bilo tako kršeno načelo zaslišanja stranke in varovanja koristi stranke glede na določbo 146. člena ZUP. S tem je bilo tudi kršeno načelo ekonomičnosti postopka po ZUP. Brez utemeljene razlage je tudi zavrnila predlog za zaslišanje C.C. Nadalje je navedla, da je napačen tudi zaključek toženke o nepodobnosti znamk. Kot že navedeno, bi morala toženka upoštevati, da ima tožnica družino znamk. Ob primerjavi znamk je toženka povsem spremenila svoje ustaljeno stališče o praviloma najbolj dominantnem delu znamke, ki je prvi del in najbolj udaren po svoji distinktivni moči (glej odločbo UIL v zadevi ICE vs. ICE DOMINATOR). V danem primeru to negira, češ, da je prvi del znamke ISKRAEMECO, torej beseda ISKRA, nepomemben in nevtraliziran z drugim delom – besedo EMECO. Edini pravilni zaključek je, da je udarni in najbolj učinkovit prvi del znamke, tj. ISKRA in sicer iz razloga, ker je na prvi poziciji v besedi, na katero so potrošniki najbolj pozorni, ter glede na to, da gre za pomensko znano besedo slovenskemu potrošniku, medtem ko je beseda EMECO brez pomena in si je povprečni potrošnik ne bo zapomnil, oziroma še manj, da bi bila zanj bolj bistvena od besede ISKRA. Jasno je, da slovenskemu potrošniku beseda EMECO ne pomeni nič in si je zato ne bo zapomnil. Če besedo ISKRAEMECO gledamo kot enovito besedo, iz te kljub temu izstopa beseda ISKRA, saj je ta tista, ki jo po pomenu potrošnik pozna. To pa je bistveno pri primerjavi z znamko ISKRA tožnice, glede katere ni dvoma, da je njen dominantni del beseda ISKRA. Tudi praksa Evropskega sodišča govori v prid temu, da gre za podobno znamko, če ta vsebuje v celoti neko predhodno znamko nekoga drugega (sodba Sodišča EU, št. C-120/04 LIFE vs. THOMSON LIFE). Mimo tega dejstva tudi ni mogoče iti v tem primeru, saj je znamka ISKRA povzeta v kasnejši znamki ISKRAEMECO in ju ta skupna beseda povezuje. Verjetnost povezovanja med njima dejansko obstaja in pričakovati je, da ju bodo potrošniki med seboj povezovali. Povezava med obema znamkama je neizbežna. Povezovanja med znamkama tudi ne spreminja dejstvo, da je znamka ISKRAEMECO izpisana v grafizmu, saj ta ni unikaten in ne določa distinktivnosti znamke. Znamki sta si tako vizualno in fonetično podobni, prav tako pa sta pomensko povezani. Kaj si povprečni potrošnik predstavlja pod besedo EMECO, pa je drugotnega pomena ob primerjavi s predhodnimi znamkami. Ni mogoče pričakovati, da si bo potrošnik vzel nekaj časa in brskal po priročnikih, da bi ugotovil, da beseda EMECO pomeni okrajšavo za merjenje, upravljanje, itd. Toženka je tudi spregledala, da je znamka ISKRA tožnice homonimna, da sodi v družino znamk ISKRA tožnice, ki imajo zato bolj razlikovalni značaj kot neka običajna znamka. Nadalje je toženka napravila napačno oceno dokazov, predloženih v prid ugledu in statusu znamke ISKRA. Znamka ISKRA namreč v Sloveniji uživa status t.i. sloveče znamke ali dobro znane znamke, uporaba besede ISKRA pomeni okrnitev razlikovalnega značaja in ugleda te znamke in ji gre zato zaščita po določbi 6. člena Pariške konvencije kot po določbi 16. člena TRIPS Sporazuma. Četudi so predlagani dokazi iz lastnega vira, niso zanemarljivi. Zgodovina in podatki o prodaji na internetnih straneh so resnična dejstva in pričajo v prid slovesa in ugleda te znamke. Tožnica je podala podatke o historičnem razvoju znamke ISKRA od leta 1946 dalje do danes, asortimanu vseh izdelkov, o podatkih prodaje, razširjenosti po svetu, skupaj z letnimi poročili za 6-letno obdobje, kar pomeni, da gre za relevantne podatke o razvoju, statusu, ugledu te znamke, vključno s podatki prodaje po državah in proizvodih in končno s sredstvi, ki se porabijo za promocijo znamke. Toženka bi ga morala oceniti, saj tožnica v 3 mesecih za ugovor ni bila zmožna pribaviti ustrezne javnomnenjske raziskave o statusu ali slovesu znamke, saj to v tem času ni možno. Toženka bi morala tožnico pozvati na predložitev takšnega dokaza. Nevzdržno je, da je toženka zavrnila predlog za zaslišanje C.C., člana uprave, saj bi lahko ravno on potrdil ugled in sloves znamke tožnice najmanj za obdobje 20 let in izkazal tržne deleže znamke z ugledom, o tem, kako znamka ISKRAEMECO okrnjuje ugled in škoduje značaju tožničine znamke in bi verodostojno pojasnil situacijo glede nerešenih sporov o lastništvu znamk. Tožnica je zato predlagala, da sodišče tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo in vrne zadevo v ponovno odločanje, oziroma podrejeno, da samo odloči o zadevi in ugovoru ugodi in zavrne registracijo znamke ISKRAEMECO. Hkrati je zahtevala tudi povrnitev stroškov tega postopka v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka vse do plačila, pod izvršbo.

Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma povzela celotni postopek, navedla, da je za postopek ugovora relevantno, ali je vložnik ugovora imetnik prej registrirane znamke ne samo v času vložitve ugovora, ampak tudi v času odločanja, saj se določba 44. člena ZIL-1 nanaša na registrirano znamko. Res so navedeni prenosi imetništva bili predmet sodnih sporov, vendar pa so vsi pravnomočno končani. Za prekinitev postopka toženka ni imela podlage glede na pravnomočno končane sodne postopke. Iz določb 101. in 102. člena ZIL-1 nikjer ne izhaja, da bi moralo biti mnenje prijavitelja posredovano vložniku ugovora v odgovor, da bi se ta lahko o njem izjasnil. Pri svoji odločitvi pa se je oprla predvsem na primer iz prakse (U 84/2006 Iskra/ISKRAVAR). Glede slovečnosti znamke toženka navaja, da sklepa o tem ni mogla sprejeti glede na predložene dokaze, zaslišanje C.C. pa tudi ne bi bil neodvisni vir. Dejansko stanje na dan odločanja pa se nanaša predvsem na stanje glede veljavnosti oziroma obstoja predhodnih znamk, glede statusa znamke glede njenega ugleda pa je relevantno stanje pred datumom prijave sporne znamke (U 615/2002). Anketa, ki bi dokazovala poseben status znamke tožnice, bi se morala nanašati na obdobje pred 24. 4. 2006, da bi jo lahko toženka upoštevala med postopkom. Glede dokazov, ki so bili predloženi k spisu znamke št. 200371820, pa toženka ugotavlja, da so ti dokazi ob vložitvi ugovora bili le omenjeni v sklopu navajanja prilog k ugovoru, predloženi pa niso bili, prav tako niso bili posebej navedeni v obrazložitvi ugovora. Če bi tožnica želela, da ugovor temelji tudi na dokazih iz te zadeve, ki jih morala vsaj določneje opredeliti oziroma jih posamično navesti ter zanje predložiti razlage ali obrazložitve, pa tega ni storila. Sodišču je predlagala zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom A. je v odgovoru na tožbo navedla, da je tožnica v tožbi protislovna, saj najprej očita toženki predolgo reševanje ugovora, nato pa navaja, da bi morala toženka postopek prekiniti zaradi reševanja predhodnega vprašanja. Po mnenju stranke z interesom postopek ni bil kršen. Imetništvo teh znamk pa je bilo sporno že vse od prijave sporne znamke, saj je stranka z interesom to imetništvo izpodbijala v gospodarskem sporu, opr. št. I Pg 880/96 in I Pg 195/2005. Toženka je spremembo imetništva znamk vpisala pravilno, saj jo je izvedla na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe sodišča. Za ta postopek pa ni relevantno, da likvidacijski postopek nad naknadno najdenim premoženjem B. še ni zaključen. V pravnomočnih sodnih postopkih so bili kot nični ugotovljeni prenosi blagovnih znamk ISKRA s strani B. na tožnico, zaradi česar je bilo treba vzpostaviti prejšnje stanje in ugotoviti, da je imetnik teh znamk še vedno B. Sporna pa je tudi znamka ISKRA št. 200171723, ki jo je toženka upoštevala pri odločanju o ugovoru, saj se pri Okrožnem sodišču v Ljubljani med A. in tožnico pod opr. št. IV Pg 71/2005 vodi gospodarski spor, v katerem stranka z interesom uveljavlja tožbeni zahtevek na izbris blagovne znamke št. 200171723 iz registra znamk, ter, da se tožnici prepove uporabljati v blagovnem prometu navedeni znak za označevanje izdelkov in storitev v razredih 7, 9, 11 in 37 NK. Tožbene trditve o aktivni prodaji velike količine izdelkov pod znamko ISKRA so neizkazane. ZIL-1 pa je nedvomno v razmerju do ZUP lex specialis. Toženka pa je tudi pri presoji podobnosti znakov opravila celovito presojo, pri čemer se stranka z interesom zlasti strinja, da ne proizvaja blaga široke rabe, temveč se prijavljena znamka nanaša na specializirano blago, ki je predmet prodaje visoko kvalificiranim potrošnikom. Nedvomno pa si primerjana znaka nista zamenljivo podobna. Slovečnost znamke pa je treba v vsakem primeru dokazovati. Ravno proizvodi stranke z interesom pa so tisti, ki so v največji meri prispevali k ugledu prvotnih znamk ISKRA. Glede na navedeno je predlagala zavrnitev tožbe ter, da sodišče naloži tožnici povrnitev njenih stroškov postopka.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev upravnega organa pravilna in zakonita, organ pa je za svojo odločitev navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (določba 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljnjem besedilu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US in 62/10), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: V predmetni zadevi je med strankama sporno postopanje organa pred izdajo izpodbijane odločbe in ali so podani zavrnilni razlogi po točki b), c) in d) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 (Uradni list RS, št. 51/06 – UPB) za izpodbijano znamko stranke z interesom A. Glede na točko b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko, glede na točko c) iste določbe se ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe, ki je registrirana za blago ali storitve, ki niso enaki ali podobni blagu ali storitvam, za katere je bila registracija zahtevana, če bi uporaba takega znaka brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled prejšnje znamke ali če bi uporaba takega znaka nakazovala povezanost med blagom ali storitvami in imetnikom prejšnje znamke in bi to utegnilo škodovati interesom imetnika prejšnje znamke, glede na točko d) iste določbe pa, če je enak ali podoben znamki ali neregistriranemu znaku, ki je v Republiki Sloveniji znana znamka v smislu člena 6.bis Pariške konvencije ali tretjega odstavka 16. člena Sporazuma TRIPS.

Tudi po presoji sodišča je bilo postopanje upravnega organa zakonito, ko je pri presoji podobnosti znaka izpodbijane znamke ISKRAEMECO in znamke znaka tožnice ISKRA upoštevala le znamko tožnice št. 200171723, katere imetnica je tožnica bila v času odločanja, saj to potrjuje že gramatikalna razlaga naprej povzetih določb. Po določbi 101. člena ZIL-1 lahko imetnik prejšnje znamke vloži pri uradu v treh mesecih od dneva objave prijave znamke pisni ugovor zoper registracijo znamke, ki lahko temelji le na razlogih iz določbe 44. člena tega zakona in mora vsebovati ustrezne dokaze, iz zgoraj povzete določbe 44. člena ZIL-1 pa izhaja, da se pri presoji podobnosti oziroma nepodobnosti še ne registrirane znamke z znakom ali znamko druge osebe upošteva torej znak oziroma znamka druge osebe, katerega oziroma katere je imetnik je druga oseba takrat, ko se presoja opravlja. Navedeno potrjuje tako logična, kot tudi teleološka razlaga teh določb, saj bi presoja podobnosti še ne registrirane znamke z znamko osebe, ki ugovarjane znamke več nima, pomenila izostanek aktivne legitimacije za vložitev ugovora. Izpodbijana odločba tudi ni obremenjena s kršitvami pravil postopka. Po določbi 1. odstavka 6. člena ZIL-1 se določbe ZUP uporabljajo subsidiarno le za tista vprašanja, ki niso urejena z ZIL-1, pri čemer sta pa določbi 101. in 102. člena ZIL-1 specialni določbi, ki se nanašata na ugovor zoper registracijo znamke. Kot že navedeno, iz določbe 101. člena ZIL-1 izhaja, pod kakšnimi pogoji je mogoče ugovor vložiti, z določbo 102. člena pa je prijavitelju zagotovljena možnost, da se z ugovorom seznani, in nanj poda odgovor v obliki mnenja (določba 1. odstavka), organ pa preveri utemeljenost navedb v ugovoru na podlagi ugovora in morebitnega mnenja prijavitelja (določba 2. odstavka). Organ tako glede na določbo 101. člena ZIL-1 ni dolžan strank pozivati k predložitvi dodatnih dokazov, saj ima vložnik ugovora v tem postopku aktivno vlogo tako glede navajanja dejstev kot tudi predlaganja dokazov. Ugovorni postopek je namreč večstrankarski postopek med strankami z nasprotujočimi interesi, zaradi česar organ dejansko stanje ugotavlja zgolj v okvirju dejstev in dokazov, ki jih ponudijo stranke, ni pa dolžan izvajati dokazov, za katere meni, da ne bi vplivali na odločitev o ugovoru. Tako je organ pravilno presodil, da izvedba zaslišanja člana uprave C.C. ne bi v ničemer pripomogla k drugačni odločitvi organa glede na dejstva, ki naj bi jih priča izpovedala, tj. glede statusa ugovarjane znamke. Organ tudi ni bil dolžan posredovati tožnici mnenja prijavitelja znamke na ugovor, saj glede na zgoraj citirano določbo 2. odstavka 102. člena zakon nadaljnjih vlog strank ne predvideva. Z vložitvijo ugovora in mnenja na ugovor je tako vložniku ugovora in prijavitelju znamke dana možnost, da se izjasnita o dejstvih in okoliščinah, ki so za odločitev pomembne, s čimer je po mnenju sodišča izpolnjen procesni standard iz določbe 7. člena ZUP (varstvo pravic stranki in varstvo javnih koristi) in iz določbe 9. člena ZUP (načelo zaslišanja stranke). Za pospešitev reševanja ugovora pa je imela tožnica na voljo pravna sredstva po ZUP oziroma ZUS-1 (molk organa), vendar pa teh možnosti – kot izhaja iz spisnih podatkov – ni izkoristila, organ pa je tudi dejansko prekinil postopek do zaključka prenosov imetništva ostalih blagovnih znamk tožnice, saj je o ugovoru odločil šele, ko so bili ti prenosi pravnomočno končani (sodbe naslovnega sodišča, opr. št. U 2242/2000 z dne 10. 7. 2002, pravnomočna 31. 8. 2002, opr. št. U 1547/2008 z dne 24. 3. 2009, opr. št. 1492/2008 z dne 24. 3. 2009 ter opr. št. U 1548/2008 z dne 24. 3. 2009, slednje tri pravnomočne 24. 3. 2009). Tožnica se torej moti, ko navaja, da postopki prenosa znamk še niso pravnomočno zaključeni. Glede na navedeno pa organ tudi ni mogel upoštevati, da ima tožnica družino znamk, saj je nima.

Sodišče nadalje ugotavlja, da med strankami ni sporno, da je skupna beseda v obeh znakih ISKRA, vendar pa tožnica – nasprotno od organa – meni, da je ISKRA tudi udarni del izpodbijane znamke, ker si del besede EMECO ne zapomniš, saj nima pomena. Kot je navedel že upravni organ, je treba izpodbijano znamko ISKRAEMECO upoštevati tako, kot je zapisana in torej prijavljena. Glede na njen zapis gre nedvomno za enovito besedo, ki je ni možno vizualno deliti na dva dela, zaradi česar del besede ISKRA (ki sicer predstavlja začetni del izpodbijane znamke) nima tolikšne razlikovalne vloge, kot to želi predstaviti tožnica, oziroma njen drugi del EMECO (torej njen zadnji del), ni možno abstrahirati, ne glede na to, da beseda EMECO nima takega pomena, kot ga ima beseda ISKRA, saj sta si primerjani znamki različni tako glede različnosti črk, dolžine besed, grafičnih elementov (zlasti pri ugovarjani znamki ISKRA, pri čemer pa tudi grafizem v izpodbijani znamki ni zanemarljiv), zadostno različni sta si tudi fonetično (začetna prva zloga sta sicer enaka, vendar pa vsebuje izpodbijana znamka še dodatne tri zloge, kar nedvomno tudi podaljša izgovor besede v izpodbijani znamki), nedvomno pa je tudi podana pomenska različnost, ne glede na to, da je njun skupni del ISKRA, ki ima precej pomenov, ki jih je predstavil že organ in jih zato sodišče na tem mestu v izogib ponavljanju ne navaja ponovno. Po oceni sodišča pa tudi ne gre za podoben primer iz sodbe Sodišča EU, št. C-120/04 z dne 6. 10. 2005 – ne glede na to, da prijavljena znamka vsebuje znamko tožnice – zlasti glede na ugotovljene razlike med obema znamka, obe znamki pa sta tudi homonimni znamki, ki ščitita precej specializirano blago in storitve, ki jih povprečni potrošnik kupuje bolj pozorno, kot blago oziroma storitve široke potrošnje.

V zvezi s predloženimi dokazi za uveljavljanje ugovora po točki c) in d) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 pa se sodišče tudi strinja z organom, da bi morala tožnica predložiti dokaze iz t.i. neodvisnega vira oziroma zunanjega vira, ki bi izkazovali npr. tržni delež, dosežen s strani tožnice z ugovarjano znamko, podatke o poznanosti znamke med javnostjo, podatke o sredstvih, vloženih v promocijo znamke, ne glede na to, da je vložitev ugovora časovno omejena, saj so to podatki, ki se nanašajo (tudi) na poslovanje tožnice – gospodarske družbe in imetnice ugovarjane znamke na trgu in torej za podatke, katere tožnica ima oziroma bi jih morala imeti.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba organa pravilna in zakonita, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Stroškovna zahtevka tožnice in stranke z interesom je sodišče zavrnilo na podlagi določbe 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi.