Jedro

Pristojni organ mora pri presoji nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezne posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske, sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

Grdo ravnanje hrvaških policistov s tožnikom, tudi če je bilo neprimerno, še ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Odločila je, da ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) številka 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Odločila je, da se predaja tožnika izvrši najkasneje v šestih mesecih od 8. 11. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v osemnajstih mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2.V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

3.Tožena stranka je na podlagi prstnih odtisov iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da je bil tožnik v evidenco že vnesen in sicer 16. 11. 2022 v Švicarski konfederaciji in 8. 8. 2023 v Republiki Hrvaški. Glede na navedeno je tožena stranka pristojnemu organu Švicarske konfederacije posredovala prošnjo v obliki v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilcev in prejela odgovor, da je pristojnost za obravnavo prošnje prevzela Hrvaška. Od Hrvaške pa je 8. 11. 2024 prejela odgovor, da Hrvaška sprejema odgovornost za obravnavo tožnika na podlagi b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe.

4.Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

5.V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru. Tožena stranka glede na njegove navedbe zaključuje, da je tožnik na Hrvaškem v azilnem domu dobil sobo, imel na voljo hrano in tudi dostop do zdravnika. Odnos zaposlenih v nastanitvenem centru, ki ga je ocenil za neprimernega, pa sam po sebi ne izkazuje obstoja sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema. Ko je bil vrnjen iz Švicarske konfederacije, je imel možnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, bil je ustrezno nastanjen in je imel zagotovljeno prehrano in zdravstveno oskrbo. To, da na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti, pa po mnenju tožene stranke potrjuje več kot enoletno bivanje tožnika na Hrvaškem, za katero sam navaja, da jo je zapustil šele po prejemu negativne odločitve. Glede navedb, da ni bil prisoten tolmač za jezik kirundi, pa tožena stranka pojasnjuje, da razgovor poteka v jeziku, ki ga izbere prosilec, razen če obstaja drug jezik, ki ga prosilec razume in se v njem lahko jasno sporazumeva. Iz izjav tožnika je razvidno, da francoski jezik razume in da je poskusil natančno razložiti razloge, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito. Tožnik do dne izdaje tega sklepa ni predložil odločitve, ki jo je prejel na Hrvaškem, prav tako izpostavlja, da je iz hrvaškega odgovora razvidno, da njegov postopek še ni pravnomočno končan. Iz izjav tožnika je tudi razvidno, da mu je bila na Hrvaškem zagotovljena zdravstvena oskrba. Sam je večkrat obiskal zdravnika. Zgolj dejstvo, da ni prejel zdravil ali obravnave, za katera je sam menil, da jih potrebuje, po mnenju tožene stranke ne more predstavljati sistemske pomanjkljivosti. Tožnik tudi nima strokovnega znanja, na podlagi katerega bi lahko njegove navedbe nosile kakršnokoli posebno dokazno težo in izkazovale, da zdravstvena oskrba prosilcev na Hrvaškem ne dosega standardov, kot jih določa Direktiva 2013/33/EU. Do izdaje tega sklepa ni posredoval nobenega zdravstvenega izvida ali drugega dokazila, na podlagi katerega bi lahko sklepal na obstoječe bolezensko stanje in da to dosega posebno stopnjo resnosti, ki bi onemogočala vrnitev. V azilnem domu je imel zagotovljeno prehrano. Razdeljevanje hrane praviloma poteka v točno določenih terminih skladno s hišnim redom, ki ga morajo prosilci spoštovati. Dejstva, da izven teh terminov ni prejel hrane, tožena stranka ne more razumeti kot sistemske pomanjkljivosti v sistemu mednarodne zaščite na Hrvaškem ali da bo zaradi tega izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Hrana mu je bila vsekakor na voljo, le upoštevati bi moral hišni red. Vsake od nevšečnosti pa ni mogoče obravnavati kot sistemske pomanjkljivosti ali nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožnik je na Hrvaškem prebival več kot eno leto dni, tekom katerih je bil izpostavljen različnim izkušnjam, tako prijetnim in všečnim kot tudi neprijetnim, ki mu niso bile po godu. Tožena stranka tudi poudarja, da je Hrvaška v svojem odgovoru, s katerim je potrdila odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, zagotovila, da bo prošnja obravnavana v najkrajšem možnem času in da bo nastanjen v nastanitvenih kapacitetah, ki ustrezajo standardom EU. Ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogojih za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje in tožnik ni navajal nikakršnih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev pristojnega organa.

6.Tožnik je preko pooblaščenca poslal tudi dokument "Informacije o stanju na Hrvaškem", za katere meni, da so relevantne pri odločanju o predmetni zadevi. V nadaljevanju obrazložitve sklepa se tožena stranka do teh informacij tudi podrobno opredeljuje. Tožena stranka poudarja, da v postopek ni bil predložen noben primer, ko bi bil prosilec v primeru predaje Hrvaški oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali bil takoj deportiran naprej v Republiko Bosno in Hercegovino oziroma v Republiko Srbijo niti ga nikjer ne omenja sodna praksa drugih držav članic Evropske unije. Sodbe, s katerimi so bile predaje prosilcev Hrvaški odpovedane, se nanašajo na konkretne primere, kar pa nikakor ne gre posploševati za vse primere predaj. Dublinske predaje Hrvaški se še vedno izvajajo. "Push-backi", ki se omenjajo v sodbah, na katere se pooblaščenci tožnika sklicujejo, se nanašajo na tujce in ne na osebe, predane v dublinskem postopku, za kar gre v konkretnem primeru. Poleg tega iz poročila AIDA, ki ga izdaja Evropski svet beguncev, izhaja, da je osebam, predanim Hrvaški v dublinskem postopku, dostop do postopka odločanja o priznanju mednarodne zaščite omogočen. Takšna poročila imajo po mnenju tožene stranke veliko težo in so zagotovo zaupanja vreden vir, na podlagi katerega je odločitev o predaji prosilca Republiki Hrvaški popolnoma utemeljena. Gradivo, ki ga je posredoval tožnikov pooblaščenec, povzema tudi povzetke dveh sodb in dveh obravnav pred ESČP. Posredovano gradivo ne odraža aktualnega stanja in po mnenju tožene stranke pri odločanju o tej konkretni zadevi ni relevantno. Nadalje gradivo povzema dve poročili, ki navajajo težave prosilcev na Hrvaškem pri dostopu do zdravljenja duševnih težav. Iz aktualnega poročila AIDA je razvidno, da zdravstveno varstvo prosilcev za mednarodno zaščito izvajata zdravstveni ustanovi v Zagrebu in Kutini, ki ju je določilo hrvaško Ministrstvo za zdravje. V zdravstvenem domu je določena pristojna ambulanta za izvajanje zdravstvenega varstva primarne zdravstvene ravni za kronične in življenjsko ogrožajoče bolezni. Poleg tega so prosilci napoteni v lokalne bolnišnice, to je v Sisku za tiste, ki so nastanjeni v Kutini, in bolnišnico Zagreb. Tožena stranka je tožnika seznanila z zbranimi aktualnimi informacijami glede dublinskih povratnikov na Hrvaško, tožnikov pooblaščenec pa je posredoval komentarje h gradivu, ki ga je zbral pristojni organ. Deli poročila AIDA, ki jih pooblaščenec poudarja, se skoraj v celoti nanašajo na sodno prakso, ki ne odraža v celoti obstoječega in aktualnega stanja ali pa so brezpredmetni za konkreten primer.

7.Tožena stranka na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi na Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje in tožnik tako ni navajal nikakršnih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev tožene stranke.

8.Tožnik v tožbi izpostavlja grdo ravnanje hrvaške policije. Prvič je bil na Hrvaškem približno en teden, drugič, ko ga je Švica deportirala na Hrvaško, pa je ostal približno eno leto in je bil nastanjen v azilnem domu Porin, kjer ni imel dostopa do zdravstvene oskrbe. Če je šel na pregled k zdravniku, ni dobil zdravil, ampak mu je zdravnik dejal, naj pije toplo vodo oziroma čaj. Le v primeru, če je oseba imela zelo resno stanje ali hudo bolezen, je bila napotena v bolnišnico. Tožnik je imel bolečine v trebuhu. Prav tako na Hrvaškem ni imel pravice do tolmača v svojem jeziku. Povedal je tudi, da so v azilnem domu v Porinu socialni delavci z njim grdo ravnali in ga zmerjali. Vse navedeno kaže na sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem.

9.Nadalje tožnik navaja, da presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi ni omejena samo na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi, ampak tudi vseh drugih okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP. Država prosilca ne sme predati drugi državi če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje, da obstaja realna nevarnost, da bo prosilec v tej državi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Tožeča stranka se sklicuje tudi na sodbo Sodišča EU C 578/16, kjer je sodišče zapisalo, da je člen 4 Listine EU treba razlagati tako, da je predajo prosilca za azil mogoče opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske in izkazane nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu tega člena. Sklicuje se tudi na sodbo Sodišča EU v zadevi Jawo, kjer je med drugim navedeno, da se predaja prosilca v državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

10.Tožnik je bil na Hrvaškem že izpostavljen nehumanemu in poniževalnemu ravnanju s strani hrvaških organov. Deležen ga je bil s strani hrvaške policije. Ob prijetju so policisti z njim grdo ravnali. Tudi ko je imel status prosilca za mednarodno zaščito na Hrvaškem, je bil deležen žaljivega obnašanja s strani zaposlenih v Porinu. Z njim so grdo ravnali in ga zmerjali. Če si 10 minut pred zaprtjem želel dobiti hrano, so te zmerjali. Tožnik na Hrvaškem ni imel dostopa do zdravstvene oskrbe. Zgolj dejstvo, da je obiskal zdravnika, še ne izkazuje, da bi mu bila zdravstvena oskrba naposled nudena. Nadalje na Hrvaškem ni imel pravice do tolmača v svojem jeziku, jeziku Kirundi. Na osebnih razgovorih je bil prisoten tolmač za francoski jezik, v katerem pa se tožnik ne more jasno sporazumevati. Tožena stranka večino v upravnem postopku predloženih informacij neutemeljeno in zgolj pavšalno zavrača, češ da se nanašajo na konkretne primere in jih ne gre posploševati na vse primere predaj. Tožena stranka se sklicuje na gradivo, ki navaja zgolj zmožnosti v zdravstvu, ne navaja pa kako oziroma ali sploh je zdravstvena oskrba prosilcem zagotovljena v praksi. V praksi pa ni zagotovljena. Tožena stranka bi morala v postopku aktivno preveriti stanje v državi sprejema in ne zgolj predpostaviti, da bo država sprejema spoštovala človekove pravice. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

11.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se večina tožbenih očitkov nanaša na vsebino, do katere se je tožena stranka že opredelila v samem sklepu, zato se v izogib ponavljanju v odgovoru na tožbo do teh ne bo ponovno opredeljevala. Glede ravnanja policije tožena stranka poudarja, da se policijsko ravnanje s tožnikom, preden je zaprosil za mednarodno zaščito in je imel status prosilca, praviloma ne šteje kot sistemska pomanjkljivost. Po tem, ko je bil vrnjen v Republiko Hrvaško, s policijo ni imel nikakršnih težav. Glede ravnanja uslužbencev v azilnem domu in razmer v azilnem domu se je tožena stranka že opredelila v izpodbijanem sklepu in ugotovitve podkrepila tudi s sodno prakso. Tožena stranka se je tudi celostno opredelila do vseh informacij, ki jih je v upravni postopek predložil tožnik oziroma njegov pooblaščenec, tožniku pa je predložila aktualne, relevantne in zanesljive informacije o tem, s čim se soočajo dublinski povratniki po vrnitvi na Hrvaško. Glede pridobitve individualnega zagotovila pa tožena stranka poudarja, da je bil del odgovora, s katerim je Republika Hrvaška potrdila svojo odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje, tudi zagotovilo, da bo njegova prošnja obravnavana v najkrajšem možnem času in da bo nastanjen v nastanitvenih kapacitetah, ki ustrezajo standardom EU. Na podlagi podatkov, pridobljenih iz javno dostopnih virov (denimo poročila AIDA, EUAA) tožena stranka vztraja pri zaključku, da ni sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali sprejemu v Republiki Hrvaški, zaradi katerih bi bila predaja Republiki Hrvaški nedopustna. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

12.Sodišče je v navedeni zadevi dne 14. 4. 2025 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da mu socialni delavec v hrvaškem azilnem domu ni zagotovil zdravstvene obravnave in mu govoril, da za begunce tam ni prostora in da tam ne morejo ostati. Tudi ljudje, ki so stregli hrano, so govorili, da ne spadajo tja, zato se ni počutil dobro. Ko je bil zaradi težav s prebavo pri zdravniku, mu je ta dejal, da mora piti čaj, dodati sol, premešati in to piti, to zdravilo pa mu ni pomagalo. Potreboval bi tudi psihološko pomoč, a mu psihologa niso mogli zagotoviti. Meni, da če bi se vrnil na Hrvaško, bi se njegove zdravstvene težave poslabšale. Na Hrvaškem je doživel tudi incident, ko je bil s prijatelji v parku. Prišli so trije fantje, ki so imel s seboj psa, in jih zmerjali. Rekli so jim, da naj gredo tja, od koder so prišli. Do njih so bili agresivni, želeli so se pretepati brez razloga, na njih so naščuvali psa. Ko je hotel zbežati, je padel na koleno. Boji se, da ga na Hrvaškem ne bodo ustrezno obravnavali in da njegova prošnja ne bo obravnavana pravilno, ker se niso dobro sporazumeli.

13.Tožba ni utemeljena.

14.Pravna podlaga, na kateri je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Hrvaška, je določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Republika Hrvaška je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito tudi sprejela. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu.

15.Tožnik v tožbi izpodbija stališče, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi jih lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

16.V zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi v azilnem postopku je Vrhovno sodišče RS že večkrat pojasnilo, med drugim tudi v sodbi I Up 216/2023 z dne 17. 8. 2023, da sta tako Sodišče EU kot Vrhovno sodišče RS že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezne posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske, sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov (10. točka obrazložitve citirane sodbe). V nadaljevanju obrazložitve citirane sodbe je sodišče navedlo, da pritožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov, ki se nanaša na prečkanje hrvaško-bosanske meje na njegovo nadaljnjo policijsko obravnavo, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Dublinski uredbi, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Takšna ugotovitev pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR) pa niso znani niti Vrhovnemu sodišču RS (11. točka obrazložitve citirane sodbe).

17.V obravnavani zadevi tožnik v tožbi prav tako med drugim poudarja, da so policisti na Hrvaškem z njim grdo ravnali. Ravnanje hrvaških policistov s tožnikom, tudi če je bilo neprimerno, še ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu. V primeru vrnitve na Hrvaško na podlagi Dublinske uredbe bodo tožnika obravnavali drugi organi in sicer pristojni organi za reševanje prošenj za mednarodno zaščito in ne hrvaška policija. Iz ravnanja hrvaških policistov po presoji sodišča še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko so prosilci vrnjeni na podlagi Dublinske uredbe in se odločijo za to, da bodo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško izrazili namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito.

18.Glede tožbenih očitkov, da tožnik ni bil deležen zdravstvene oskrbe, se je tožena stranka do tega že opredelila v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in sodišče se z njenimi navedbami strinja. Navedla je, da je obiskal zdravnika in zgolj dejstvo, da ni prejel zdravil ali obravnave, za katera je sam menil, da jih potrebuje, ne more predstavljati sistemske pomanjkljivosti. S tem v zvezi je tožena stranka tudi navedla, da tožnik nima strokovnega znanja, na podlagi katerega bi lahko njegove navedbe o tem, kaj bi bilo potrebno za njegove želodčne težave, nosile kakšno posebno dokazno težo in izkazovale, da zdravstvena oskrba prosilcev na Hrvaškem ne dosega standardov, kot jih določa Direktiva 2013/33/EU. S tem v zvezi je tožena stranka tudi navedla, da tožnik ni posredoval nobenega zdravstvena izvida ali drugega dokazila, na podlagi katerega bi lahko sklepal na obstoječe bolezensko stanje (str. 5 obrazložitve sklepa). Sklep je v tem delu dovolj obrazložen, da se ga da preizkusiti.

19.Glede tožbenega očitka, da tožnik v postopku na Hrvaškem ni imel ustreznega tolmača, pa je tožena stranka v sklepu (str. 4) navedla, da države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da osebni razgovori potekajo v razmerah, ki prosilcem omogočajo, da razloge za svojo prošnjo celovito predstavijo. V ta namen države članice izberejo tolmača, ki je sposoben zagotoviti ustrezno komunikacijo med prosilcem in osebo, ki vodi razgovor. Iz izjav tožnika je razvidno, da francoski jezik razume in da je poskusil natančno razložiti razloge, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito. Sodišče se strinja s stališči tožene stranke, da tožniku na Hrvaškem tudi pravica do tolmača ni bila kršena. Tudi v tem delu je sklep dovolj obrazložen, da se ga da preizkusiti.

20.Tudi tožbena zatrjevanja o zmerjanju socialnih delavcev v hrvaškem azilnem domu po presoji sodišča same po sebi ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov še ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, ki bi lahko povzročile nečloveško ali ponižujočo ravnanje. V kolikor se sledi tožnikovim navedbam na glavni obravnavi, da mu socialni delavec v hrvaškem azilnem domu ni zagotovil zdravstvene obravnave in mu govoril, da za begunce tam ni prostora in da tam ne morejo ostati in da so ljudje, ki so stregli hrano, govorili, da ne spadajo tja, se sodišče sicer strinja, da take pripombe vsekakor niso primerne, vendar pa to še vedno ne kaže na sistemske pomanjkljivosti. Tožnik je kot prosilec za azil vseeno bival v azilnem domu eno leto in tudi do zdravnika je imel dostop.

21.Prav tako ni mogoče govoriti o sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem, če tožnik 10 minut pred zaprtjem jedilnice ni mogel dobiti več hrane. Tožniku je bila hrana vsekakor na voljo, saj je sam povedal na osebnem razgovoru, da je v hrvaškem azilnem domu imel zagotovljeno prehrano.

22.Tožnik je na glavni obravnavi tudi opisal dogodek s tremi fanti v parku, ki so njega in prijatelje zmerjali, se vedli agresivno in naščuvali psa. Vsekakor gre za obsojanja vreden dogodek, vendar pa ni povezan s tožnikovim azilnim postopkom na Hrvaškem in bivanjem v tamkajšnjem azilnem domu.

23.Glede zatrjevanih pomanjkljivosti se tožnik sklicuje tudi na standarde, ki jih je postavila sodba ESČP v zadevi M.S.S. proti Belgiji in Grčiji. Vendar pa ta v ničemer ni primerljiva s tožnikovim položajem. V navedeni zadevi je bila predmet obravnave situacija pritožnika, ki je mesece živel v skrajni revščini, brez možnosti poskrbeti za svoje najbolj osnovne potrebe, kot so hrana, higiena in bivališče, skratka v razmerah hudega pomanjkanja najbolj eksistencialnih dobrin in brez možnosti, da se njegovo stanje izboljša v razumnem času.

24.Tožnik se zgolj na splošno sklicuje tudi na sodbo Sodišča EU C-578/16 PPU (C.K. in ostali proti Sloveniji), v kateri je sodišče obravnavalo zdravstvene zadržke prosilca za predajo. Tudi ta zadeva ni primerljiva s tožnikovim položajem. Nanašala se je na ranljiva prosilca (mater z dojenčkom), pri čemer so materi diagnosticirali poporodno depresijo z občasnimi samomorilskimi težnjami. Prav tako v tožbi niso pojasnjene vzporednice tožnikove situacije z zadevo Tarakhel proti Švici, ki je obravnavala vračanje družine s šestimi mladoletnimi otroki v Republiko Italijo.

25.Tožnik se v tožbi tudi sklicuje na "Informacije o stanju na Hrvaškem", ki so jih tožnikovi pooblaščenci posredovali toženi stranki v upravnem postopku. Iz teh informacij je sicer razvidno, da so nacionalna sodišča v zvezi s predajami po Dublinski uredbi v posameznih primerih upoštevala prisilna vračanja v BiH in Srbijo, vendar po oceni sodišča tudi na tej podlagi, ko so zgolj nižja sodišča odločala v konkretnih primerih, ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR) ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnika, ki je v postopku po Dublinski uredbi, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da iz poročila AIDA izhaja, da je osebam, predanim Hrvaški v dublinskem postopku, dostop do postopka odločanja o priznanju mednarodne zaščite omogočen in da imajo takšna poročila veliko težo in so zagotovo zaupanja vreden vir. Poleg tega je iz dopisa, s katerim je Republika Hrvaška sprejela pristojnost za obravnavo tožnika, razvidno, da se hrvaški organi zanimajo, ali ima tožnik specifične zdravstvene težave, bodisi fizične ali psihične. Iz tega je mogoče sklepati, da bo tožniku zagotovljena tudi psihološka pomoč, če bi se izkazalo, da ima psihične težave. V tem dopisu je tudi zagotovilo, da bo njegova prošnja obravnavana v najkrajšem možnem času in da bo nastanjen v nastanitvenih kapacitetah, ki ustrezajo standardom EU. Po vsem tem ni nobene bojazni, da bi bile tožniku v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško kršene pravice v smislu 4. člena Listine EU.

26.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

Zveza: