Jedro

Delavcu ne pripada celotno nadomestilo plače (v višini plače, kot bi jo prejemal, če ne bi bilo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja) za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, ampak le morebitna razlika med plačo, ki bi jo moral prejemati pri delodajalcu, pri katerem mu je delovno razmerje prenehalo, če bi delal, in plačo, ki jo je prejemal pri drugem delodajalcu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi v deseti alinei II. točke izreka (glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 5. 11. 2010 dalje) in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa Ministrstva za notranje zadeve - Policije, Policijska uprava ... z dne 18. 3. 2005 s popravkom z dne 21. 3. 2005 ter z dne 25. 5. 2005 in sklepa Vlade RS, komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 29. 3. 2005 in z dne 7. 7. 2005 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati in sprejeti nazaj na delo, mu priznati delovno dobo za čas od 7. 7. 2005 do ponovnega sprejema nazaj na delo, mu za ta čas priznati in vpisati delovno dobo v delovno knjigo in mu za mesec marec, april in maj 2005 izplačati premalo izplačano plačo v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz 1. in 2. alinee II. točke izreka; za čas od julija 2005 do januarja 2006 pa izplačati plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnih od 3. do 9. alinee II. točke izreka; za vse nadaljnje mesece do sprejetja nazaj na delo oziroma dokler bodo za to obstajali zakoniti pogoji, pa je dolžna tožena stranka tožniku plačati plače za vsak posamezni mesec do petega v mesecu za pretekli mesec v neto znesku 652,31 EUR po predhodnem odvodu vseh davkov in prispevkov od bruto zneska 978,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (10. alinea I. točke izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 3.555,87 EUR na račun Delovnega sodišča v Mariboru, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (III. točka izreka).

S sklepom z dne 23. 12. 2011 je sodišče prve stopnje popravilo III. točko izreka sodbe tako, da je znesek 2.191,18 EUR dolžna tožena stranka nakazati na račun Delovnega sodišča v Mariboru in znesek 1.364,79 EUR na TTR pooblaščenca tožnika.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o popravi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da napadeni odločitvi spremeni s tem, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja napačna. Ni logičen zaključek sodišča prve stopnje, da ni povezave med prihodom v službo v času bolniškega staleža in vpogledi v računalniško evidenco in klici s predstavnikom A. d.o.o.. Enako izhaja iz ugotovitve Vrhovnega sodišča v sklepu opr. št. VIII Ips 527/2008. V postopku po izvedenih dokazih je nesporno, da je tožnik v času bolniškega staleža vpogledal v računalniško aplikacijo in opravil preverjanja o udeležencih v prometnih nesrečah, ki se niso nanašala na tožnikovo delo, zato je šlo za neupravičeno preverjanje osebnih podatkov, ki se vodijo samo na podlagi zakona. Izpoved priče M.B. je prepričljiva, iz nje izhaja, da so tožniku očitali 35 vpogledov in da so bili obveščeni, da udeleženci prometnih nesreč dobivajo obvestila odškodninskih družb. Tudi priča T.F. je izpovedala, da je na podlagi podatkov v predkazenskem postopku izvedela, da je tožnik te podatke posredoval enemu od delavcev A. d.o.o.. Sodišče priči ni verjelo, ker ni vedela, na podlagi česa so ji ti podatki znani, kar pa ne more biti zadosten kriterij, da sodišče ne verjame priči. Tožena stranka je prepričana, da je očitano kaznivo dejanje izkazano in sicer gre za časovni redosled med vpogledi v računalniške podatke in med klici po listinskem dokazu dohodnih in izhodnih klicev, ki jih je tožnik opravil s pričo M.V. 28. 11. 2004 in v naslednjih dneh. Tožnik je imel že zaradi prijateljskih vezi z pričo M.V. prav gotovo interes, da mu nudi pomoč pri takratni dejavnosti, še toliko bolj glede na dejstvo, da je predstavnik A. d.o.o. pred tem zastopal interese tožnika. Toženi stranki se zastavlja vprašanje, kako bi lahko tožniku očitano kršitev sploh dokazala. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita tudi, da je storilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko se ni opredelilo do s strani tožnika neprerekanih trditev in navedb tožene stranke, da tožnik od 5. 11. 2010 dalje (zaposlitev tožnika) nima več pravnega interesa za vtoževane pravice. Sodišče prve stopnje je kljub temu ugodilo tožbenemu zahtevku za čas po datumu 5. 11. 2010. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka ni ponudila prav nobenega dokaza, noben dokaz ni potrdil ne nakazal, niti na nivoju indica, da bi tožnik katerikoli podatek, ki naj bi ga v kritičnih dneh pridobil z vpogledom v računalniško aplikacijo kdaj koli posredoval ali predal komur koli. Glede navedbe tožene stranke, da je tožnik od 5. 11. 2010 dalje zaposlen, navaja, da je dokazno breme na toženi stranki, ki pa za dokazovanje tega dejstva ni ponudila ničesar. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v sporni zadevi že odločalo in s sodbo opr. št. Pdp 838/2007 z dne 22. 8. 2008 pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 527/2008 z dne 7. 6. 2010 revizijo v delu, ki se je nanašala na odločitev o začasni odstranitvi tožnika z dela in plačilo premalo izplačane plače zaradi začasne odstranitve z dela, zavrglo, sicer pa je reviziji ugodilo ter sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanjih pritožbenih razlogov, pri tem pa je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka je tožniku izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ker je bil spoznan za odgovornega za hujšo kršitev delovnih obveznosti in dolžnosti po 6. alinei prvega odstavka 99. člena Zakona o policiji (ZPol, Ur. list RS št. 49/98 in naslednji), ki jo je storil dne 28. in 29. 11. 2004 s tem, da je s pomočjo računalniških evidenc iskal in opravil vpogled v osebne podatke, ki se smejo voditi samo na podlagi zakona, čeprav za to ni imel nobene pravne podlage, saj je bil v tem času na bolniškem dopustu, dejanje pa ima znake kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po 154. členu Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS, št. 63/94 in naslednji). To kaznivo dejanje stori, kdor v nasprotju z zakonom uporabi osebne podatke, ki se smejo voditi samo na podlagi zakona ali na podlagi oseben privolitve posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo (prvi 1. odstavek 154. člena KZ), ali kdor vdre v računalniško vodeno zbirko podatkov z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil kakšen osebni podatek (drugi odstavek 154. člena KZ).

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo nobenih kršitev disciplinskega postopka, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Zato je presojalo, ali so podani vsebinski razlogi za izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Pri tem je ravnalo pravilno, ko je ugotavljalo, ali so podani znaki kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po 154. členu KZ. Ugotovilo je, da tožena stranka ni dokazala izvršitve vseh znakov tožniku očitanega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik storil kršitev iz 6. alinee 1. odstavka 99. člena ZPol, saj je z očitanim ravnanjem storil dejanje, ki nima vseh znakov kaznivega dejanja po 154. členu KZ. Zakaj je sodišče prve stopnje sprejelo tako dokazno oceno, je tudi utemeljilo in sicer je izhajalo iz izpovedi priče M.B., da ji ni znano, da bi tožnik podatke uporabil ali jih skušal uporabiti. Tudi priča T.F. ni povedala, na podlagi česa so ji bili znani podatki, da je tožnik podatke posredoval delavcu A. d.o.o. M.V.. Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbe tožene stranke, da je tožniku očitano dejanje dokazano, saj tožena stranka v disciplinskem postopku ni ugotavljala niti ni dokazala, da bi tožnik pridobljene podatke uporabil ali hotel uporabiti. Zato je neutemeljeno razglabljanje pritožbe, kako bi tožena stranka lahko sploh dokazala, da je tožnik podatke posredoval M.V..

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se ni opredelilo do trditev tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 25. 10. 2011, da je tožnik od 5. 11. 2010 dalje zaposlen. Sodišče prve stopnje je tožniku tudi za čas od 5. 11. 2010 priznalo izpadle dohodke, ni pa se opredelilo do navedb tožene stranke glede zaposlitve tožnika od 5. 11. 2010 dalje, zato je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in odločitev sodišča prve stopnje najmanj preuranjena.

Delavcu ne pripada celotno nadomestilo plače za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, ampak le morebitna razlika med plačo, ki bi jo moral prejemati pri toženi stranki, če bi delal, in plačo, ki jo je prejemal pri drugem delodajalcu. Sodišče prve stopnje bo zato moralo v ponovljenem postopku razčistiti vprašanje zaposlitve tožnika po 5. 11. 2010 in po potrebi dopolniti dokazni postopek ter nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka v delu, v katerem je bila sodba razveljavljena.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi delno podani, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in delno razveljavilo izpodbijano sodbo tako, kot izhaja iz izreka (člen 355 ZPP). V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu (353. člen ZPP) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker le-ta ni prispeval k rešitvi zadeve (165. člen ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).