Jedro

Niso kršena pravila ZUP, če je o primarno postavljenem zahtevku odločeno z delno odločbo in bo o podrejenem zahtevku odločeno kasneje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr.št. U 1584/96-6 z dne 25.11.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je senat prve stopnje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije zavrnil tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 13.9.1996, s katero je ta zavrnila njeno pritožbo proti delni odločbi Upravne enote Š.L. z dne 15.1.1996. Z njo je prvostopni organ zavrnil tožničino zahtevo za vrnitev kmetijskega zemljišča parc.št. 1504/3 - njiva, vl.št. 407 k.o. D., v last in posest, ob istočasni odločitvi, da bo o odškodnini za navedeno zemljišče odločeno v nadaljnjem postopku. V obrazložitvi sodbe sodišče ugotavlja, da je tožena stranka utemeljeno zavrnila pritožbo in pravilno presodila odločitev upravnega organa prve stopnje. Z uporabo določbe 3. odstavka 16. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) je pravilno ugotovljeno, da vrnitev točničini pravni prednici podržavljenega premoženja ni mogoča, ker je v lasti fizične osebe. Namesto vrnitve v last in posest je tožnica upravičena do odškodnine, ki jo v zahtevi podrejeno uveljavlja. Pravilna je tudi ugotovitev, da bi glede na tožničin podrejeno postavljeni zahtevek za odškodnino, ne bilo nobene ovire za enotno odločitev o celotni zahtevi. O tožničinem zahtevku za dodelitev nadomestnega zemljišča sodišče ni odločalo, saj spada v tisti del zahtevka, o katerem še ni bilo odločeno in zato ni predmet presoje sodišča v tem upravnem sporu.

Tožnica v pritožbi navaja, da ni zadovoljna z odločitvijo v izpodbijani sodbi, ker ji sodišče odreka pravico, da bi dobila v last in posest zemljišče, ki je bilo odvzeto. Tudi ni pravilna ugotovitev sodišča, da je izročitev druge zemlje, ki jo zahteva, stvar zahtevka, o katerem še ni bilo odločeno. Pravično bi bilo, da bi se ji zemlja vrnila, kmetu, ki je dobil njihovo zemljo, pa bi morala občina dati drugo zemljo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Med strankama ni spora o tem, da je predmet denacionalizacijskega zahtevka zemljišče, ki je bilo podržavljeno tožničini pravni prednici, sedaj pa je v lasti fizične osebe. Zato je na tej dejanski podlagi, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in navedlo za svojo odločitev pravilne razloge.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati pritožbene navedbe o tem, kaj bi bilo po mnenju tožnice pravično, ker v ZDen zato ni podlage. Po jasni določbi 3. odstavka 16. člena ZDen premoženja ni mogoče vrniti v naravi, če je na njem lastninska pravica fizičnih oseb. Glede na tožničin podrejeno postavljeni zahtevek bi upravni organ lahko sprejel enotno odločitev o zahtevi, če bi bila v celoti zrela za odločitev. Ker pa je bilo v upravnem postopku na podlagi 215. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) z delno odločbo odločeno le o primarno postavljenem zahtevku, niso bila kršena pravila ZUP/86 in izdana delna odločba zato ni nezakonita. Ker o podrejenem zahtevku še ni odločeno, ga sodišče prve stopnje ni moglo presojati, zato tudi tožnica z ugovorom, da o njem še ni bilo odločeno, ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Določbo ZUP/86 je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, štev. 1/91-I in 45/I/94).