Jedro

Če je oškodovanec vložil zasebno tožbo zoper napačno osebo, misleč, da je ta oseba storilec kaznivega dejanja, mu rok za vložitev zasebne tožbe začne teči od dneva, ko je izvedel za dejanskega storilca (do nastopa zastaranja).

Zakonski minimalni rok za pripravo obrambe velja le za prvo vabilo na glavno obravnavo.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega G.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu, 150.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kočevju je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo G.P. za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 15 dni zapora in preizkusno dobo eno leto. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 25.10.2001 pritožbo zagovornikov obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obdolžencu naložili v plačilo stroške postopka.

Dne 28.6.2002 so zagovorniki obsojenca zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka tega člena in zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi pa tako spremeni, da zasebno tožbo zavrne, podrejeno pa, da se obdolženca oprosti obtožbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

S tem, ko sodišče prve stopnje ni zavrnilo zasebne tožbe, je po mnenju zagovornikov kršilo kazenski in procesni zakon, ker kazenski pregon ni več dopusten. Zasebna tožba je bila namreč vložena v roku le zoper osebo z imenom E.P., stanujočo P. 11, S., ne pa zoper G.P., stanujočega P. 8, pošta S. Modifikacija obtožnega akta pa je bila opravljena po poteku rokov, ki jih določa 52. člen ZKP (tri mesece, odkar je zvedel upravičenec za kaznivo dejanje in storilca) ter 111. členom KZ (po preteku dveh let od storitve kaznivega dejanja).

Procesna dejanja, ki pretrgajo zastaranje so tista, ki so nujna za začetek in nadaljevanje kazenskega pregona. Med ta dejanja nedvomno spada tudi vložitev zasebne tožbe. Pri vložitvi zasebne tožbe je oškodovanec omejen z objektivnim materialnim rokom zastaranja kazenskega pregona, določenim v 111. členu KZ, in s procesnim trimesečnim rokom, ko je oškodovanec zvedel za storilca in dejanje (kumulativno). S potekom roka oškodovanec izgubi pravico do pregona.

Če je oškodovanec vložil zasebno tožbo zoper napačno osebo, misleč, da je ta oseba storilec kaznivega dejanja, mu rok za vložitev zasebne tožbe začne teči od dneva, ko je izvedel za dejanskega storilca (do nastopa zastaranja).

V konkretni kazenski zadevi ni šlo za tak primer. Ves čas postopka ni bilo sporno, da je obdolženec ista oseba - G.E.P., le da je v prvotno vloženem obtožnem aktu bil naveden namesto imena njegov vzdevek.

Zasebna tožilka ga je poznala le kot E.P., da ga sicer tako kličejo, pa so potrdile tudi v postopku zaslišane priče, kar ugotavlja že sodišče v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi.

Res je, da mora, kot na to opozarjajo zagovorniki v zahtevi, zasebna tožba vsebovati tudi ime in priimek ter naslov, vendar pa vzdevek namesto imena (kot je bilo to v obravnavanem primeru) ter napačna navedba hišne številke, nikakor ne pomenijo takšnih pomanjkljivosti, da bi bilo potrebno vlogo kot nepopolno zavreči, prav tako pa je navedba osebnih podatkov v obravnavani kazenski zadevi dovolj določna, da ne dopušča dvoma o identiteti storilca kaznivega dejanja. Zasebna tožba pa je bila zoper njega tudi pravočasno vložena (torej znotraj materialnih in procesnih rokov).

Neutemeljen pa je tudi nadaljnji očitek, da sodišče s tem, ko zagovorniku za glavno obravnavo, razpisano za dne 9.5.2001, ni zagotovilo tridnevnega roka, kršilo obdolžencu pravico do obrambe. Sodišče je namreč v obravnavani kazenski zadevi glavno obravnavo razpisalo že večkrat pred tem (dne 9.12.1998, 19.4.1999, 28.3.2001 in 23.4.2001). Vabila so bila obdolžencu v nekaterih primerih (za 19.4.1999 in 23.4.2001) vročena, vendar pa sodišče glavnih obravnav ni opravilo, ker jih je na prošnjo strank preklicalo, zadnjič dne 23.4.2001, ko glavne obravnave ni opravilo zaradi tega, ker jo je preklicalo ravno na prošnjo obsojenčevih zagovornikov (prošnja za preklic z dne 17.4.2001). Vabilo za glavno obravnavo, razpisano za dne 9.5.2001, je bilo poslano takoj naslednjega dne, vendar so zagovorniki vabilo dvignili šele dne 7.5.2001. Glede na tak potek dogodkov je imel obsojenec več kot dovolj možnosti za pripravo obrambe tudi s pomočjo zagovornikov, pri katerih se je, kot je razvidno iz prošnje za preklic, zglasil dne 17.4.2001, torej v času, ko se je pripravljal na obravnavo, razpisano za dne 23.4.2001. Od presoje sodišča je namreč odvisno, ali bo ocenilo razlog za izostanek od glavne obravnave za obdolženca kot opravičljiv (še posebej, ker v konkretnem primeru zagovorniki niso predložili nikakršne listinske dokumentacije, da je obdolženec dne 23.4.2001 res službeno zadržan), oziroma do odločitev sodišča o preklicu velja, da obravnava bo in mora obdolženec, v kolikor na glavno obravnavo ne pride, računati s posledicami neopravičenega izostanka (v primeru, da se sodišče za preklic oziroma preložitev ne odloči). Glavni obravnavi pa sta bili zatem opravljeni še 9.5. in 30.5.2001. Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ocenjuje, da s tem, ko je zagovornik prejel vabilo za glavno obravnavo, razpisano za dne 9.5.2001, dne 7.5.2001, obdolžencu ni bila kršena pravica do obrambe, saj je imel več kot dovolj možnosti pripraviti se na obravnavo tudi s pomočjo zagovornika že prej, za prej razpisane naroke. Zakonski minimalni rok za pripravo obrambe velja namreč le za prvo vabilo na glavno obravnavo. Navedeno pa tako tudi ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe oziroma možnost odvetnika, da vpogleda v spis, kar naj bi se odrazilo v tem, da na obravnavi, razpisani za dne 30.5.2001, ni mogel presoditi, ali tedaj zaslišani priči M.K. in A.K. resnično izpovedujeta tako, kot na listovnih številkah 18 oziroma 19 spisa (ko sta bili dne 38.3.2001 zaslišani izven glavne obravnave). Zagovornik je namreč imel možnost vpogledati v spis vse od dne 17.4.2001, ko ga je obsojenec pooblastil, njegova dolžnost pa je bila, da se na obravnavo pripravi. Sicer pa je na glavni obravnavi (opravljeni dne 30.5.2001) slišal, kaj sta priči (ki jih je sodišče ponovno zaslišalo ravno na njegovo zahtevo) povedali, imel pa je tudi možnost postavljati vprašanja.

Ker torej v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. in 92. členom ZKP, pri čemer je sodišče pri odmeri povprečnine upoštevalo obsojenčeve premoženjske razmere, razvidne iz podatkov v spisu.