Jedro

Neutemeljene so trditve v pritožbi, da je tožnik znal voziti, kljub temu, da vozniško dovoljenje formalno ni bilo veljavno. Vožnja v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja ni dovoljena. Poleg tega pa tudi citirani zavarovalni pogoji vežejo zavarovalne pravice izključno na veljavno vozniško dovoljenje.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v 15-ih dneh plačati tožniku 2.900.000,00 SIT in zakonske zamudne obresti na ta znesek od 26.09.1995 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške. Tožečo stranko je sodišče obvezalo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 302.990,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.06.2006 dalje do plačila.

Zoper to sodbo se je pritožil tožnik po svojem pooblaščencu. Pritožbo je vložil iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Po mnenju pritožbe, izključitveni razlog iz 2.tč. 1.odst. 3.čl. Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti tožene stranke, češ da je tožnik upravljal vozilo kot oseba brez vozniškega dovoljenja, ni podan. Izključitveni razlog izgube zavarovalnih pravic, vezan na upravljanje vozila brez vozniškega dovoljenja, je nujno potrebno v povezati z voznikovo sposobnostjo varno upravljati vozilo v prometu in pomen citirane določbe pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti je nujno vezan na voznikovo sposobnost varne vožnje, to je poznavanje prometnih predpisov in sposobnost upravljati z vozilom, ki jih predpostavlja izdano vozniško dovoljenje. Iz potrdila z dne 17.11.1995 je mogoče zaključiti, da je bilo tožniku odvzeto vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil, kar vodi v sklepanje, da je tožnik v času škodnega dogodka imel vozniško dovoljenje A in B kategorije. Navedeno potrdilo navaja, da je vozniško dovoljenje bilo odvzeto zaradi poteka veljavnosti starega vozniškega dovoljenja. Zgolj in samo upravni ukrep, ki je skrajšal veljavnost starih vozniških dovoljenj, izdanih v bivši državi, pa s prenehanjem veljavnosti ni odvzel imetnikom starih vozniških dovoljenj sposobnost upravljanja z motornim vozilom oziroma drugače povedano, osebe, ki niso podaljšale starega vozniškega dovoljenja niso izgubile sposobnosti vožnje z motornim vozilom. Tako je ugotovila tudi odločba Republiškega senata za prekrške opr.št. PP 1 in odločba senata za prekrške opr.št. PP 2 z dne 25.02.2003. V nadaljevanju pritožbe pa citira vsebino te odločbe. Tožnik je torej v času škodnega dogodka imel vozniško dovoljenje B kategorije in je drugačna odločitev sodišča prve stopnje zgrešena, ker zgolj s potekom veljavnosti vozniškega dovoljenja tožnik ni izgubil vozniških sposobnosti, da bi zaradi tega izgubil tudi zavarovalno kritje. Tudi nadaljnje sklepanje, da ni zanesljivo ugotovljeno kje so nastale tožnikove poškodbe, ni pravilno. Sodba se ne opredeli do dopolnilnega izvedenskega mnenja dr. D., ki je posebej odgovarjal na vprašanja tožene stranke. Napadena sodba nima dokazne ocene, zato napačno sklepa o dvomu za nastanek tožnikovih poškodb. Če bi sodba izvedensko mnenje korektno ocenila in na podlagi tega izvedla ustrezne zaključke, ni dvoma, da je tožnik bil poškodovan ob škodnem dogodku in ne ob padcu po stopnicah, kot to zatrjuje tožena stranka. Izvedenec je v svojem izvedenskem mnenju decidirano, jasno in določno odgovoril, vsi bistveni odgovori so v samem izvedenskem mnenju in pisni dopolnitvi, na katere se pritožba v izogib ponavljanju sklicuje. Iz poročila in dopolnitve mnenja izvedenca sledi, da je vsaj eno polovico težav, ki jih ima tožnik zaradi udarca v glavo, pripisati nezgodi z dne 26.09.1995 in ne padcu po stopnicah.

Pritožba ni utemeljena.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje jasno ugotovilo, da tožnik v času prometne nezgode z dne 26.09.1995 v kateri je bil udeležen kot voznik, ni imel veljavno vozniško dovoljenje, zato je izgubil zavarovalne pravice. Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO plus po polici, ki je vključevala tudi zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb. Po 2.tč. 1.odst. 3.čl. Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-95 (v nadaljevanju Pogoji) zavarovanec izgubi svoje zavarovalne pravice, če upravlja vozilo oseba brez vozniškega dovoljenja, razen če upravlja vozilo vozniški kandidat pri učenju vožnje ob upoštevanju vseh predpisov, ki urejajo ta pouk. Res, da je imel tožnik ob nezgodi pri sebi vozniško dovoljenje, vendar je temu potekla veljavnost. Tega tudi tožnik v pritožbi ne zanika. Veljavnost je potekla že na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varnosti cestnega prometa, ki je stopil v veljavo 30.05.1991, kateri je določal, da vozniška dovoljenja, ki so bila izdana na „jugoslovanskih obrazcih“, ostanejo v veljavi še tri leta od uveljavitve tega zakona, to je do 30.05.1994. Takšno vozniško dovoljenje je imel pri sebi tožnik in veljavnost mu je potekla že na podlagi citiranega zakona. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je bilo tožniku 16.06.1982 izdano vozniško dovoljenje z veljavnostjo desetih let, kar pomeni, da je veljalo do 16.06.1992. Jasno je torej, da tožnik ob nezgodi z dne 26.09.1995 ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja. Sam odvzem dovoljenja dne 17.11.1995 torej ni pomemben, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Neutemeljene so trditve v pritožbi, da je tožnik znal voziti, kljub temu, da vozniško dovoljenje formalno ni bilo veljavno. Vožnja v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja ni dovoljena. Poleg tega pa tudi citirani zavarovalni pogoji vežejo zavarovalne pravice izključno na veljavno vozniško dovoljenje. Če je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik izgubil zavarovalne pravice, ker ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja, temu niti ni bilo potrebno ugotavljati, ali je tožnik telesne poškodbe zadobil v prometni nezgodi. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni zanesljivo dokazal, da je poškodbe zadobil v prometni nezgodi. Izvedenec medicinske stroke dr. I.D. ni mogel jasno in brez dvoma opredeliti nastanek poškodb, ki so lahko nastale bodisi ob padcu po stopnicah ali zaradi trčenja v prometni nezgodi. Dokazno breme je na tožniku, zato bi moral jasno izkazati, da so poškodbe nastale zaradi prometne nezgode. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 Zakona o pravdnem postopku – ZPP).