Jedro

Uslužbenski certifikati oziroma ustrezna obvestila o razliki plače za izdajo le-teh niso potrdila o premalo izplačani plači, ker kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti, na podlagi katere so bile razlike izračunane, ni predstavljala veljavne pravne podlage za obračun plač funkcionarjev in delavcev v državnih organih, temveč so zgolj potrdila, iz katerih je razvidna višina sredstev na evidenčnem računu, ki jih lahko njegov imetnik uporabi le za zakonsko določen namen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo denarne zahtevke tožečih strank za plačilo zneskov, kot so izhajali iz obvestil o izdaji lastninskih certifikatov z dne 18.12.1995, skupaj z zamudnimi obrestmi, nateklimi do vložitve tožbe in zakonitimi zamudnimi obrestmi od vtoževanih zneskov od 5.2.2002 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Poudarilo je, da znesek iz obvestila o izdaji lastninskih certifikatov na podlagi 6. odstavka 31. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP - Ur. l. RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93) ne predstavlja razlike plače na podlagi v letu 1992 veljavnih zakonitih podlag za obračun plače tožnikom in zato ni neposredno iztožljiv v denarni obliki. Kolikor pa bi vtoževani zneski obsegali v letu 1992 morebiti dejansko neizplačane razlike plač, pa je bil s strani tožene stranke utemeljeno podan ugovor zastaranja tovrstnih terjatev.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem navaja, da sta sodišči zmotno šteli, da obvestila o izdaji lastninskih certifikatov z dne 18.12.1995 ne pomenijo pripoznave dolga iz naslova neizplačane razlike plače in na njihovi podlagi ni prišlo do pretrganja zastaranja denarnih terjatev iz tega naslova. Da pomenijo tovrstna obvestila pretrganje zastaranja, naj bi Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo že v svoji odločbi v zadevi VIII Ips 110/2000. Ker vtoževani zneski tako glede tega, da gre za razlike plač iz leta 1992, kot po višini, med strankama niso bili sporni, je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb 1. odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo - Ur. l. RS, št. 12/2003), ki določa, da sodišče upošteva med strankami nesporna dejstva. Z razlago, da naj bi šlo za domnevno fiktivne razlike plač, se sodišče izogne upoštevanju nespornih dejstev mimo določb 3. odstavka 3. člena ZPP. Hkrati sodišče druge stopnje mimo podatkov spisa ugotavlja, da so bile v letu 1992 po zakonitih obračunskih osnovah neizplačane razlike plač kasneje poravnane. S tem naj bi storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj gre za razhajanje med vsebino listin v spisu in razlogi sodbe. Kolikor bi se štelo, da je tožena stranka z novelo ZLPP v letu 1993 spremenila obliko izplačila razlike plače, bi bil tak oblastni poseg v pridobljene civilne pravice za nazaj protiustaven. Zato je potrebno šteti, da je ZLPP dopustil le alternativno obliko izpolnitve v obliki vnovčenja izdanih lastninskih certifikatov v postopku lastninskega preoblikovanja premoženja tožene stranke. Ker tožena stranka vse do vložitve tožbe ni zagotovila vnovčenja lastninskih certifikatov v skladu s takšnim zakonsko opredeljenim namenom, so tožniki utemeljeno zahtevali izplačilo v denarju tudi iz tega razloga.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP (1999) (Ur. l. RS, št. 26/99) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri tem revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP).

Revidentje neutemeljeno očitajo sodišču prve in druge stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi neupoštevanja nespornih dejstev. Tožena stranka je kot nesporno priznala le, da predstavljajo vtoževani zneski razliko plač med dejansko izplačanimi plačami od 1.1.1992 do 31.10.1992 in plačami, obračunanimi v višini izhodiščnih plač po Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti (KPNd, Ur. l. RS, št. 18/91), torej po za izplačilo plač tožnikom nerelevantni pravni podlagi. Z vidika izplačila plač govori sodišče zato utemeljeno o fiktivnih razlikah, ki so bile ugotovljene zgolj za potrebe izdaje lastninskih certifikatov.

Prav tako ni podana v reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker je sodišče na ugovor tožene stranke pravilno ugotovilo, da bi bili denarni zahtevki iz naslova morebitnih v letu 1992 neizplačanih razlik plač, obračunanih po veljavnih obračunskih podlagah, ob vložitvi tožbe v tem sporu že zastarani, je siceršnje razlogovanje sodišča druge stopnje o izplačilih razlik plač v letu 1992 in 1993 za odločitev v tem sporu brezpredmetno.

Pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje, da so se plače tožnikov v spornem obdobju, to je od 1.1. do 31.10.1992, oblikovale v skladu s 1. odstavkom 6. člena Zakona o funkcionarjih v državnih organih (ZFDO - Ur. l. RS, št. 30/90 in 2/91-I) in ne po določbah KPNd. Čeprav KPNd ni bila pravna podlaga za določitev plač tožnikov ter drugih funkcionarjev v državnih organih, je ZLPP v 6. odstavku 31. člena določal izdajo lastninskih (takozvanih uslužbenskih) certifikatov za razlike med dejansko izplačanimi plačami in plačami, kot bi se po posebni metodi izračuna izšle po navedeni KP. Zato uslužbenski certifikati oziroma ustrezna obvestila o izdaji lastniških certifikatov, na katera opirajo svoje zahtevke tožniki, niso potrdila o premalo izplačani plači, obračunani na podlagi veljavnih pravnih podlag, temveč so zgolj potrdila, iz katerih je razvidna višina sredstev na evidenčnem računu, ki jih lahko njegov imetnik uporabi za zakonsko določen namen. Tako je opredelilo naravo teh potrdil oziroma uslužbenskih certifikatov tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi U-I-200/99, z dne 17.2.2000, ko je presojalo ustavnost nekaterih določb Zakona o prvem pokojninskem skladu Republike Slovenije in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb (ZPSPID - Ur. l. RS, št. 50/99), ki so določale kasnejšo zamenjavo uslužbenskih certifikatov za pokojninske bone. Zato tudi ne drži trditev, da bi tožena stranka z novelo ZLPP v letu 1993 posegla v že pridobljene civilne pravice iz naslova plač, temveč je šlo za dodatne pravice državnih funkcionarjev in delavcev v državnih organih v smislu uravnoteženja njihovega sodelovanja v postopkih lastninskega preoblikovanja podjetij.

Glede na prikazano naravo obvestil o izdaji uslužbenskih certifikatov je sodišče pravilno ugotovilo, da navedena obvestila ne pomenijo pripoznave dolga iz naslova neizplačanih razlik plač, kot bi šle tožnikom na podlagi veljavnih obračunskih osnov. V zvezi s tem se revidenti neutemeljeno sklicujejo na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 110/2000, z dne 27.3.2001, da obvestilo o znesku neizplačane plače na podlagi določb za delavce veljavne KP pomeni pripoznavo dolga, ki pretrga zastaranje. Obvestilo o znesku neizplačane plače v navedeni zadevi je imelo drugačen značaj, saj je bila v njem navedena na podlagi pri delodajalcu veljavnih obračunskih podlag dejansko neizplačana razlika plače. Zaradi nekajletnega odlašanja z določitvijo premoženja Republike Slovenije, ki se ponudi v odkup za lastninske certifikate (4. alinea 2. odstavka 31. člena ZLPP) tožniki niso pridobili pravice do neposrednega denarnega izplačila zneskov iz certifikatov. Kot je ugotovilo Ustavno sodišče RS v citirani odločbi, je tožena stranka to svojo obveznost v ustavnih okvirih izpolnila na podlagi določb ZPSPID.

Ker v reviziji navedeni revizijski razlogi niso bili podani, hkrati pa revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava ob preizkusu izpodbijane pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje po uradni dolžnosti, je revizijo na podlagi določb 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.