Jedro

Odškodnina za nepremoženjsko škodo se prizna za pravno priznano nepremoženjsko škodo, če okoliščine primera, zlasti stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Tožnica zaradi udarnin ob prevrnitvi iz čepečega položaja ni trpela takšnih bolečin, da bi bila upravičena do denarne odškodnine. Upravičena pa je do odškodnine zaradi (ponovitve) hrbteničnih težav, ki jih je sprožil padec.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2013 (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 4.650,00 EUR s pripadki (II. točka izreka), ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 6.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2010 (III. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 106,20 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), vsaka proti delu, s katerim ni uspela.

3. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, s stroškovno posledico. Sodba pravilno ugotovi, da je poseg tožene stranke protipraven, saj so očitki: „podkupuješ, si slaba mati, si prostaška, umij si ušesa in potrebuješ psihiatra“, objektivno zelo žaljivi, predstavljajo negativno vrednostno sodbo. Materialnopravno zmotno pa sodba zaključi, da zaradi žalitev, izrečenih 18. 4. 2010, duševne bolečine tožnice niso trajale dlje od enega dneva, ker je že naslednji dan ponovno odšla na obisk v bolnišnico. Sodba zmotno ugotovi dejansko stanje, saj je tožnica ob zaslišanju povedala, da je potrebovala mesec dni, „da je prišla k sebi,“ bila je razburjena, prizadeta, pojavila se je nespečnost, prišlo je do raztresenosti in upada kognitivnih sposobnosti, jemala je tudi zdravilo Xanax. Primerna odškodnina iz tega naslova bi zato bila 1.000,00 EUR, kot je uveljavljala. Tudi odškodnina za telesne bolečine, za poškodbe, ki jih je ugotovil izvedenec (udarec na prsni koš, hrbet in roke, bolečine v predelu torakalne hrbtenice), je prenizka. Še zlasti, ker je poškodba sprožila ponovitev hrbteničnih težav, za katere izvedenec ugotavlja, da je obdobje bolečin, različne jakosti, trajalo kar 10 tednov. Upoštevaje vse navedeno, je tožnica upravičena do celotne odškodnine v višini 1.500,00 EUR. Materialnopravno zmotno sodba tožnici pripiše soprispevek k nastali škodi. Četudi je kljub napetim okoliščinam po prepiru v igralnici prišla na kratek obisk, ji ni mogoče pripisati soprispevka. Sodba materialnopravno zmotno zavrne odškodnino za strah. Izvedenec je potrdil obstoj primarnega strahu, potrdil pa je tudi, da je tožnico upravičeno skrbelo, da se bodo hrbtenične težave bistveno poslabšale ali morda celo postale stalne in je ta strah trajal 10 tednov. Drugačni zaključki sodbe, da strah ni bil dovolj intenziven, so protispisni in predstavljajo bistveno kršitev določb postopka. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških.

4. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico. Upoštevanje pisnih izjav prič C. C. in D. D., ki jih je tožeča stranka podala po prvem naroku za glavno obravnavo, predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izdane sodbe. Prepozno predlaganega in nesubstanciranega dokaza sodba ne bi smela upoštevati. Sodba, ki se opira na izpovedbo priče A. A. spregleda, da je A. A. sin tožeče stranke in bivši partner tožene stranke. Zaradi sorodstvenih vezi s tožečo stranko in problematičnega osebnega odnosa do tožene stranke (nekdanja partnerja), ne more biti objektivna. Potek dogodkov bi sodišče prve stopnje moralo preveriti z drugimi dokaznimi predlogi tožeče stranke, ob pomanjkanju dokaznih predlogov pa odločiti v skladu s pravili o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Zdravniško potrdilo, ki je bilo sestavljeno 14. 2. 2013, ne more imeti dokazne vrednosti, še zlasti, ker je iz njega razvidno, da tožničina osebna zdravnica zgolj povzema tožničine navedbe glede obstoja bolečin in njene prizadetosti. Sodišče ni uporabilo enakega dokaznega standarda pri toženi stranki, saj toženki ne verjame, da jo je tožnica udarila v ramo, kljub temu, da je toženka predložila fotografije poškodb in zdravniško potrdilo z dne 19. 4. 2010, ko jo je tožnica poškodovala. Razlogovanje sodbe, da tožena stranka ni z zadostno mero izkazala, da bi poškodba nastala zaradi udarca tožeče stranke, je nepreverljivo in zmotno. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba se ne opredeli do dejstva, da je tožnica sama v zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku navajala, da so tožena stranka in njeni starši izrekli zgolj besede: „podkupnina in naj se pobereta, da bodo sicer poklicali varnostnike, policijo“, šele v tožbi pa je brez podlage dodala še vrsto drugih, nikoli izrečenih besed. Sodba se ne opredeli do navedb in ugovorov, navedenih v pripravljalnih vlogah, na katere se pritožba sklicuje kot na del pritožbene podlage. S tem je bila kršena pravica toženke do izjave, zagrešena pa je bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi višina prisojene odškodnine je previsoka. Obseg poškodb, ki naj bi jih utrpela tožeča stranka, sodba ugotavlja z izvedencem medicinske stroke, kar ni naloga izvedenca, temveč sodišča. Izvedenec v mnenju večkrat jasno poudari, da so vse ugotovitve glede poškodb, ki jih je utrpela tožeča stranka zgolj hipotetične in zanje ni podlage v medicinski dokumentaciji. Neutemeljeno sodba tožnici prisodi odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Tožeča stranka ni zadostila trditvenemu bremenu in ni izkazala pravno priznane škode. Zmotno je stališče sodbe, da navedbe v dopisu primariju dr. V. predstavljajo obrekovanje in žaljivo obdolžitev. Z navedenim dopisom je toženka zgolj zaščitila pravico svojega sina, ki je zaradi neupravičenih obiskov tožnice (izven urnika dovoljenih obiskov in kljub temu, da tožnica ni bila na seznamu dovoljenih obiskovalcev), moral biti izpostavljen napetim in konfliktnim situacijam. Okoliščine, da je dopis „zaokrožil med tožničinimi sodelavci na UKC“ ni mogoče pripisati toženki, ki je dopis, skladno z internimi pravili UKC poslala zgolj primariju dr. V. Višina prisojene odškodnine 1.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi posega v čast in dobro ime je zato občutno previsoka. Zaključek sklepa o zastaranju pobotnega ugovora je v nasprotju z večinsko sodno prakso (sklep III Ips 179/2006, sklep I Cp 1715/2000). Pobotna izjava dana med pravdo, učinkuje res šele s sodno odločbo, vendar od tedaj dalje, ko je pobotanje izrečeno, pridejo v poštev pravila civilnega prava v pobotu. Pri procesnem pobotanju za ugovor zastaranja zato ni odločilen trenutek, ko se je uveljavilo pobotanje v pravdi, kot zmotno ugotavlja sodba, temveč trenutek, ko sta si terjatvi stopili nasproti. Stališče, kot ga zagovarja sodba, bi sililo stranke k vlaganju zahtevkov iz previdnosti in bi bil izničen namen pobotnega ugovora, ki je primarno obrambno sredstvo tožene stranke. Zaradi napačnega stališča o zastaranju pobotnega ugovora, sodba ne ugotavlja okoliščin v zvezi s pobotnim ugovorom in ne izvede dokazov, ki jih je toženka predlagala v potrditev svojih navedb. Sodba ne pojasni, zakaj je zavrnila zaslišanje prič L. in V. K., Z. T. in postavitev izvedenca medicinske stroke. Zaradi neizvedbe teh dokazov je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je toženka pravočasno že grajala.

5. Toženka je na pritožbo tožnice odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, tožnica pa na pritožbo toženke ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. V predmetnem postopku obe stranki zahtevata odškodnino za duševne bolečine zaradi posega v čast in dobro ime in za škodo zaradi poškodb (tožnica za poškodbe, ko je iz čepečega položaja padla, ker jo je toženka grobo porinila, toženka pa zato, ker jo je tožnica udarila v ramo). Tožnica odškodnino vtožuje s tožbo, toženka pa odškodnino uveljavlja s pobotnim ugovorom.

8. Sodba zavzame stališče, da je podan temelj odškodninskega zahtevka tožnice in ji prizna odškodnino za duševne bolečine zaradi posega v čast in dobro ime ter odškodnino zaradi poškodb, ki jih je povzročila toženka. Glede pobotnega ugovora toženke pa zavzame stališče, da terjatev ne obstoji, ker je zastarana, da pa tudi sicer v pobot uveljavljana terjatev ne obstaja, ker toženka ni dokazala, da bi jo tožnica poškodovala ali drugače posegla v njene osebnostne pravice.

9. Zavzeto stališče sodbe temelji na naslednjih ugotovitvah: - da je tožnica v nedeljo 18. 4. 2010 skupaj s sinom A. A. obiskala vnuka N., (ki je bil z mamo (toženko) na Pediatrični kliniki, kjer je okreval po operaciji; - da je bilo med pravdnima strankama napeto vzdušje, komunikacija pa skrajno omejena, zaradi nedavne razveze toženke in tožničinega sina; - da je prišlo do spora v igralnici potem, ko je tožnica N. ponudila Kinder jajček in je ta prišel do nje, toženka pa je nanjo začela kričati in je pri tem uporabila besede: „podkupnina, samo podkupuješ, si slaba mati, si prostaška, takoj odidi, poklicala bom varnostnike, policijo, ti rabiš psihiatra“, tožnica pa ji je vrnila žaljivke z besedami: „tako fina in lepa gospa“; - da je tožnica naslednji dan 19. 4. 2010 okoli 7.30 ure ponovno prišla na obisk k vnuku N.; - da so bili v bolniški sobi, ko je otrok nenadoma začel jokati in cepetati zaradi bolečin, prisotni toženka, tožnica in A. A., ki so k otroku počepnili; - da je toženka, ki je čepe držala otroka za roke, tožnico, ki je tudi čepela in iztegnila roko proti otroku, da bi ga poskušala pomiriti, odrinila in se je tožnica prevrnila na desni bok; - da je toženka v dopisu primariju dr. I. V. (predstojnik Kliničnega oddelka za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo Kliničnega centra v Ljubljani, na katerem se je zdravil N. in na katerem je bila tožnica takrat zaposlena), poleg seznanitve s težavami v času otrokove hospitalizacije na oddelku (tožničini obiski izven predvidenega urnika obiskov, ne da bi bila na seznamu obiskovalcev), opisala tudi (škodna) dogodka, vključno z očitki, da jo je tožnica fizično napadla, žalila, se neprimerno obnašala (resničnosti teh trditev toženka ni uspela dokazati).

10. Dokazna ocena sodbe, ki sledi tožničini verziji dogodkov, potrjeni z izpovedbo priče A. A., je skrbna, popolna in življenjsko logična. Sodba ne spregleda, da je priča A. A. sin tožnice in bivši partner tožene stranke. Nasprotno, to ugotavlja sama, pri čemer prepričljivo pojasni, zakaj njegovo izpoved kljub temu šteje za verodostojno (22. točka obrazložitve). K zadostnim in pravilnim razlogom sodbe pritožbeno sodišče nima kaj dodati. S pavšalno (neobrazloženo), navrženo trditvijo, da priča ni objektivna zaradi „problematičnega odnosa do toženke“, pritožba ne more izpodbiti drugačnih ugotovitev sodbe, da priča pri uporabi besed in siceršnjem načinu obnašanja ni kazala negativnih čustev do toženke. Dokazna ocena sodbe temelji na neposrednem vtisu ob zaslišanju. Obstoj tožničinih poškodb potrjuje tudi zdravniško potrdilo, ki ga je predložila in izvedensko mnenje. Zmotno je pritožbeno stališče, da je zdravniško potrdilo brez dokazne vrednosti, ker je bilo pisano več let po dogodku (14. 2. 2013). Pregled tožnice 21. 4. 2010 (dva dni po škodnem dogodku) pri osebni zdravnici je zabeležen tudi v originalnem zdravstvenem kartonu tožnice, ki ga je pregledal v postopku postavljeni izvedenec mag. A. D. Brez podlage je zato pritožbeni očitek, da tožničina osebna zdravnica ni sama zaznala poškodb.

11. Po navedenem se izkaže, da sodba upravičeno ni sledila toženkini verziji dogodka, ki je zanikala, da bi se tožnice dotaknila. Po izpovedbi toženke naj bi tožnica toženko z desno roko močno udarila po levi rami, ko je toženka z otrokom vstajala iz klečečega položaja. Ob pravilnem zaključku sodbe, da je do poškodbe tožnice prišlo, ko sta tožnica in toženka čepeli, sodba utemeljeno ne verjame toženki, da jo je tožnica udarila v ramo.

12. Neobrazložen je pritožbeni očitek toženke, da se sodba ne opredeli do njenih navedb in ugovorov v pripravljalnih vlogah. Sklicevanje nanje, kot na del pritožbene podlage, ne da v pritožbi navede, za katere navedbe oziroma ugovore gre, ne zadošča. Posledično ni podana očitana kršitev pravice do izjave in tudi ne bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V postopku o prekršku se ni odločalo o odškodnini zaradi izrečenih žalitev toženke, zato ni odločilno, da tožnica ni navajala vseh besed, ki naj bi jih izrekla toženka, zaradi katerih v predmetnem postopku tožnica zahteva odškodnino zaradi posega v čast in dobro ime.

13. Pritožbene trditve tudi ne vzbujajo pomislekov o pravilnosti zaključka sodbe, da dopis primariju dr. I.V. predstavlja obrekovanje in žaljivo obdolžitev. Brez podlage je prikazovanje toženke, da je s predmetnim dopisom zgolj ščitila pravice svojega sina zaradi neupravičenih obiskov tožnice, saj tožnica v dopisu ni zgolj opozorila na to, da tožnica prihaja na obiske izven predvidenega urnika in da ni na seznamu obiskovalcev, temveč je predstavila svojo verzijo poteka dogodkov 18. in 19. 4. 2010, za katero se je izkazalo v predmetnem postopku, da ne drži. 14. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodbe da je tožnica soprispevala k nastali škodi (31. točka obrazložitve). Soprispevek ni podan le zato, ker je tožnica, kljub napetim okoliščinam po prepiru v igralnici, ponovno prišla na kratek obisk, kot hoče prikazati pritožba, temveč, ker je prišla izven urnika dovoljenih obiskov in je hotela potem, ko je jokajočega otroka z vstavljenim katetrom že tolažila njegova mati, otroka sama dvigniti in tolažiti.

15. Po navedenem se izkaže, da je odločitev sodbe po temelju pravilna.

16. Pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi poškodb, ki jih je tožnici povzročila toženka, sodba ustrezno upošteva merila 179. člena OZ. V skladu s to določbo sodišče prisodi denarno odškodnino le za pravno priznano nepremoženjsko škodo, če spozna, da okoliščine primera, zlasti stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno postopalo, ko je poškodbe, ki bi tožnici ob prevrnitvi iz čepečega položaja, glede na mehanizem poškodb, lahko nastale, ugotavljalo z izvedencem medicinske stroke. Slednji ugotavlja, da se je tožnica ob padcu lahko udarila na desno ramo, desno stran prsnega koša in bok, ne pa tudi hrbet, da pa je mogoče padec šteti za sprožilni moment za ponovitev hrbteničnih težav tožnice.

18. Pritožbene trditve ne vzbujajo pomislekov o pravilnosti zaključka sodbe, da zaradi udarnin ob padcu tožnica ni trpela takšnih bolečin, da bi bila zaradi njih upravičena do denarne odškodnine. Podlago za tak zaključek ima v mnenju izvedenca, da so bile udarnine absolutno blage. Glede na to, da sodba iz tega naslova tožnici odškodnine ne prizna, je brez pomena pritožbeno poudarjanje toženke, da izvedenec poškodbe ugotavlja le hipotetično in jih medicinska dokumentacija ne podpira. Ponovitev hrbteničnih težav zaradi padca iz čepečega položaja potrjuje mnenje izvedenca, pa tudi podatki zdravstvenega kartona tožnice. Sodba pa tožnici odškodnino prizna zaradi njih (30. točka obrazložitve). Upoštevanje (prepozno vloženih) pisnih izjav prič C. C. in D. D., v potrditev hrbteničnih težav tožnice, zato ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Sodba ugotavlja, da je tožnica trpela telesne bolečine srednje intenzitete teden dni, zmerne pa še nadaljnjih 14 dni, kar je znotraj okvira, ki ga je izvedenec pojasnil kot običajnega in da je v tem času občasno jemala analgetike, hodila k maserjem, v zdravilišče in k bioenergetiku, kar predstavlja nevšečnosti med zdravljenjem. Upoštevaje navedeno, sodba materialnopravno pravilno prisodi odškodnino v višini 700,00 EUR in ni podlage za višjo odškodnino, kot se zavzema tožnica. Ne držijo trditve toženke, da tožnica ni ponudila zadostne trditvene podlage in tudi ne, da ni izkazala škode, spričo česar, po pritožbenem stališču toženke, iz tega naslova tožnica ni upravičena do odškodnine.

19. Materialnopravno pravilno sodba zavrne odškodnino za strah. Za odločitev navaja zadostne in pravilne razloge (32. točka obrazložitve), ki ne terjajo dopolnitve. Pritrditi je sodbi, da primarni strah zaradi padca iz čepečega položaja ne more biti niti dovolj intenziven niti dolgotrajen, da bi opravičeval denarno odškodnino, kljub temu, da, kot navaja pritožba, izvedenec ugotavlja obstoj primarnega strahu. Zaključek sodbe, da tožničina zaskrbljenost za zdravje ni bila dovolj intenzivna, da bi tožnico opravičevala do odškodnine, temelji na ugotovitvi, da ni obiskala niti osebne zdravnice niti nobenega izmed specialistov. Izvedenec je zgolj dopustil možnost, da bi zaskrbljenost za zdravljenje lahko trajala največ 10 tednov, na njegovo mnenje pa sodišče prve stopnje ni vezano.

20. Odškodnina zaradi žalitve časti in dobrega imena zaradi izrečenih žaljivk je materialnopravno pravilna. V kolikor bi, kot prikazuje pritožba, tožnica potrebovala mesec dni, „da bi prišla k sebi,“ ne bi že naslednji dan navsezgodaj odšla na ponovni obisk v bolnišnico. Neutemeljeno je zato zavzemanje tožnice za višjo odškodnino od priznane. Toženka, ki v pritožbi trdi, da je previsoko odmerjena odškodnina za poseg v čast in dobro ime zaradi dopisa, poslanega primariju dr. V., ne ponudi trditev, ki bi vzbujale dvom o pravilnosti prisojene odškodnine. Tožnica, ki je bila zaposlena na oddelku, kjer se je zdravil njen vnuk, je, kot ugotavlja sodba (35. točka obrazložitve), trpela duševne bolečine, ker so jo o dogodkih spraševali sodelavci, ob tem ji je bilo neugodno in jo je bilo sram. Trajanje duševnih bolečin (dva meseca) tožnico opravičuje do prisojene odškodnine 1.000,00 EUR.

21. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi (41. točka obrazložitve), da v pobot uveljavljana terjatev ne obstoji, ker je zastarana. Res je sicer bilo v sklepu III Ips 179/2006 z dne 24. 4. 2007, na katerega se sklicuje pritožba, zavzeto stališče, da se v primeru procesnega pobota za odločitev o utemeljenosti pobotnega ugovora uporabljajo poleg procesnih pravil še norme materialnega prava. Predpostavka za pobotanje z zastarano nasprotno terjatvijo je, da nasprotna terjatev še ni bila zastarana takrat, ko so se stekli pogoji za pobot (prvi odstavek 314. člena OZ). Navedenemu stališču ni sledila teorija, pa tudi sodna praksa se ni poenotila. Zmotno je pritožbeno stališče, da je v izpodbijanem sklepu zavzeto stališče v nasprotju z večinsko sodno prakso. V članku Pobot skozi pravdni postopek(1) je zavzeto enako stališče kot ga zavzema izpodbijani sklep. Enako stališče, da je v pravdni pobot mogoče postaviti le terjatev, ki ob tem še ni bila zastarana, zavzema tudi sodna praksa(2). O ugovoru pobota v pravdi je mogoče odločiti le pod pogojem, da obe terjatvi še obstajata v času odločanja sodišča, torej takrat, ko nastopijo časovne meje pravnomočnosti sodbe, to je trenutek zadnje glavne obravnave. Ker sodno pobotanje učinkuje le za naprej in ne enako kot izjava dolžnika po 311. členu OZ, se mora vprašanje zastaranje terjatve presojati v trenutku, ko je bil ugovor pobota o pravdi postavljen.

22. Posledično zaradi neizvedbe dokazov, ki jih je toženka predlagala v potrditev svojih navedb v pobotnem ugovoru, ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

23. Ker sodba zaradi neenotne sodne prakse o vprašanju procesnega pobotanja, odloča o pobotnem ugovoru tudi vsebinsko, se pritožbeno sodišče v kratkem opredeljuje tudi glede vsebinske odločitve. Kot že obrazloženo, toženka ni uspela dokazati, da bi škodni dogodek potekal tako, da bi tožnica toženko udarila. Zgolj predložitev fotografij o modricah in zdravniškega potrdila z istega dne pa, kot pravilno zaključi že sodba, ne predstavlja zadostnega dokaza, da jih je povzročila tožnica. Ob neizpodbijanem dejstvu, da so bili ob škodnem dogodku 19. 4. 2010, prisotni le toženka, tožnica in priča A. A., sodba pravilno zavrne zaslišanje prič L. in V. K. (slednja ob škodnem dogodku nista bila prisotna). Do drugačnih ugotovitev tudi ne bi mogla privesti izvedba dokaza z izvedencem medicinske stroke, kot se zavzema pritožba. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov o ugotovitvah sodbe, da toženka ni dokazala, da bi tožnica posegala v njene osebnostne pravice. Razlogom sodbe (44. točka obrazložitve) pritožba toženke, razen z očitkom o neizvedbi dokazov, (obrazloženo) ne nasprotuje.

24. Po povedanem niso podani niti pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljata pravdni stranki niti procesne in materialne kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato do povrnitve pritožbenih stroškov nista upravičeni (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Stroški odgovora na pritožbo toženke, glede na njegovo vsebino niso potreben strošek (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Op. št. (1): mag. Barbara Petrič, Pravna praksa 2011, št. 34, stran 22, GV Založba (gre za prispevek pripravljen na podlagi magistrske naloge Procesni vidiki pobotanja, pod mentorstvom dr. Aleša Galiča) Op. št. (2): VSL sodba I Cp 2407/2013 z dne 12. 2. 2014, VSL sodba II Cp 3800/2010 z dne 9. 3. 2011, VSL sodba in sklep I Cpg 1432/2011 z dne 22. 5. 2013, VSL sklep II Cp 514/2009 z dne 17.6.2009.