Jedro

Ker delodajalec delavcu ni izplačal plače v obdobju šestih mesecev, je imel delavec pravico (ob upoštevanju odločbe in obvestila Inšpektorata Republike Slovenije za delo) prekiniti delovno razmerje in uveljavljati pravico do denarnega nadomestila ter odpravnine. Delavec je v takšnem primeru upravičen do plače (za sporno obdobje) na podlagi delovnopravnih predpisov ter do izplačila odpravnine na podlagi 19c. člena ZZZPB v zvezi s 36f. členom ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici obračuna in izplača neizplačane plače za obdobje od 1.4.2001 do 7.9.2001 v neto znesku 445.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in za obdobje, kot izhaja iz 1. točke izreka izpodbijane sodbe ter da tožnici izplača odpravnino v višini 255.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.2001 dalje do plačila. Obenem je toženi stranki v plačilo naložilo tudi tožničine stroške postopka v višini 28.900,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo po krivdi tožene stranke, temveč je tožnica prostovoljno odpovedala delovno razmerje, ker ni bila pripravljena deliti usode tožene stranke in drugih zaposlenih, ko se je le-ta znašla v likvidnostnih težavah. Priznava, da tožnici v spornem obdobju res ni izplačevala plač, vendar ne zato, ker tega ne bi hotela, ampak zaradi finančnih težav in težkih razmer na tržišču. Po njenem mnenju je bil sklep skupščine tožene stranke sprejet v skladu s 1. odstavkom 15. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur. l. RS št. 54/99, 110/99 - v nadaljevanju: ZFPPod), v smislu katerega je tožena stranka zaposlenim lahko izplačevala plače do obsega sredstev za zajamčene osebne dohodke oz. do višine minimalne plače za posameznega delavca. Ker pa v citiranem določilu ni zajeto tudi plačilo odpravnine, tožnica do izplačila odpravnine ni upravičena. Iz ZFPPod (niti drugega predpisa) tudi ne izhaja, da obstaja obveznost delodajalca po sanaciji finančnega stanja zaposlenim izplačati razliko do polne plače. Navedeni zaključek je le "mnenje" prvostopenjskega sodišča in je po oceni tožene stranke preuranjeno. Naknadno je tožena stranka kot prilogo k pritožbi v dokazne namene predložila sklep Okrožnega sodišča v Mariboru o pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi nad toženo stranko opr. št. St 70/2002, z dne 17.1.2003. Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka vse pritožbene navedbe in navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in v izpodbijani sodbi niso podane v pritožbi očitane kršitve.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je pri preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati in ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da nobeden izmed pritožbenih razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002 in 2/2004 - v nadaljevanju: ZPP) ter zmotne uporabe materialnega prava, na kar mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z dokazno oceno sodišča prve stopnje, v njo ne dvomi, soglaša pa tudi s sprejetim pravnim stališčem, zato se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na pravilne zaključke in pravilno obrazložitev tega sodišča, v zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke pa pritožbeno sodišče še dodaja: Pravilno je sicer stališče tožene stranke, da daje ZFPPod v 1. odstavku 15. člena delodajalcem pravno podlago za izplačevanje plač zaposlenim do obsega sredstev za zajamčene osebne dohodke oz. do višine minimalne plače za posameznega delavca, če obseg sredstev za zajamčene plače ne zagotavlja izplačila minimalne plače na individualni ravni, v kolikor je podjetje v likvidnostnih težavah. Vendar citirana določba v ničemer ne vpliva na pravice delavcev, ki jih imajo le-ti na podlagi delovnopravne zakonodaje. Med drugim imajo delavci pravico do plače v skladu s splošnim aktom delodajalca, ki mora biti usklajen s kolektivno pogodbo in zakonom (49. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Ur. l. SFRJ št. 60/89 in 42/90 - v nadaljevanju: ZTPDR). Plača je lahko nižja le v primerih, po postopku in v višini, določeni s kolektivno pogodbo. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da imajo sicer delodajalci "pravico", da izplačujejo zajamčeno plačo oz. minimalno plačo svojim zaposlenim v obdobju, ko njihove likvidnostne težave trajajo. Ko pa podjetje finančne težave sanira, je dolžno zaposlenim izplačati razliko do polne plače. Iz podatkov v spisu je razvidno (tožena stranka tudi tega ne zanika), da tožnici sploh ni izplačala plače v obdobju od 1.4.2001 do 7.9.2001. Zato je imela tožnica pravico, ob upoštevanju odločbe Inšpektorata RS za delo z dne 30.7.2001 (priloga A4) in obvestila istega organa z dne 7.9.2001 (priloga A5), v zvezi z določbo 19a. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS št. 5/91...67/2002 - v nadaljevanju: ZZZPB), prekiniti delovno razmerje in uveljavljati pravico do denarnega nadomestila ter odpravnine na podlagi 19c. člena ZZZPB. Ker tožena stranka tožnici za sporno obdobje ni izplačala plače, ki tožnici pripada na podlagi delovnopravnih predpisov ter ji ni izplačala odpravnine, ki ji pripada na podlagi določbe 19c. člena ZZZPB v zvezi z 3. odstavkom 36f. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93 - v nadaljevanju: ZDR), je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku utemeljeno v celoti ugodilo.

Dejstvo, ki ga tožena stranka navaja v pritožbi, da je nad njo pravnomočno končan postopek prisilne poravnave, na zakonitost odločitve prvostopenjskega sodišča ne vpliva. Postopek prisilne poravnave je bil namreč začet 1.8.2002 in pravnomočno končan dne 31.3.2003, torej po tem, ko je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo dne 21.6.2002. Ker je bila tožničina terjatev nasproti toženi stranki ugotovljena pred začetkom postopka prisilne poravnave, bo izvršena pod pogoji prisilne poravnave, sprejete in potrjene s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. St 70/2002 z dne 17.1.2003. Ker v izpodbijani sodbi niso podani v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I in 45/94) je pritožbeno sodišče določbe ZTPDR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.