Jedro

Tisti, ki mu je prenehalo delovno razmerje v JA, ni upravičen do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ker po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti nima statusa zavarovanca. JA namreč ni navedena med osebami, ki zagotavljajo sredstva za dejavnost zaposlovanja in zavarovanja za primer brezposelnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na tožnikovo pritožbo zoper odločbo enote Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 12.2.1992 to odločbo odpravila in sama odločila tako, da je njegovo zahtevo za denarno nadomestilo za primer brezposelnosti zavrnila. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni upravičenec do navedene pravice po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. V 1. odstavku 14. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije pa tudi ni podlage, ker po agresiji na Republiko Slovenijo ni bil opravljen prenos zadev iz JLA v TO Republike Slovenije. Tožena stranka še navaja, da je bilo prvostopno odločbo odpraviti zato, ker iz njene obrazložitve niso bili razvidni razlogi za zavrnitev tožnikovega zahtevka, pri čemer se sklicuje na določbo 243. člena zakona o splošnem upravnem postopku.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo zaradi razlogov, ki jih je navajal v pritožbi, in še dodaja, da je bilo v upravnem postopku sicer pravilno ugotovljeno, da zaradi prestajanja zaporne kazni ni mogel uveljavljati pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ne strinja pa se s stališčem tožene stranke v izpodbijani odločbi, da ni upravičenec. Tožena stranka namreč navaja, da je negativna odločba posledica pravne praznine v ustavnem zakonu kot tudi v zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, kar je nesprejemljivo. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in mu prizna pravico do denarnega nadomestila za ves čas, ko je bil brez zaposlitve.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je izdana na podlagi sodbe tega sodišča z dne 13.5.1993, s katero je bila prejšnja odločba tožene stranke z dne 6.8.1992 odpravljena zaradi tega, ker je tožena stranka zadevo obravnavala po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št.5/91 in 12/92 - ZZZPB), ne da bi ugotovila in obrazložila, na kakšni pravni podlagi ima tožnik status zavarovanca po navedenem zakonu, glede na to, da mu je prenehalo delovno razmerje v JA.

Pravna podlaga za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti je zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, ki velja od 16.2.1991. Navedeni zakon temelji na načelih obveznega in pod določenimi pogoji tudi prostovoljnega zavarovanja (14. in 15. člen zakona). V 2. členu tega zakona je določeno, katere organizacije, delodajalci in druge osebe zagotavljajo sredstva za dejavnost zaposlovanja in zavarovanja za primer brezposelnosti; med temi osebami nekdanje JA ni, kar je razumljivo, saj so bile pravice aktivnih vojaških oseb po prenehanju službe v JA drugače urejene z določbami zveznega zakona o službi v oboroženih silah, ki jih Republika Slovenija po osamosvojitvi ni prevzela v svoj pravni red.

Glede na navedeno tožnik, ki je bil zaposlen v JA in se je prijavil zavodu za zaposlovanje po prenehanju delovnega razmerja v JA, ni zavarovanec po navedenm zakonu. Ker pravico do denarnaga nadomestila za primer brezposelnosti lahko uveljavi le zavarovanec, tožnik pa to ni bil, je pravilno stališče tožene stranke, da tožnik ni upravičenec po navedenem zakonu.

Ker je bila z odločbo prve stopnje z dne 12.2.1992 tožnikova zahteva zavrnjena, bi morala tožena stranka pravzaprav njegovo pritožbo zavrniti, v obrazložitvi pa navesti pravno in dejansko stanje in pravno podlago za odločitev (3. odstavek 240. člena zakona o splošnem upravnem postopku). Čeprav tožena stranka ni tako ravnala, ker je navedeno odločbo odpravila in sama enako odločila, za kar ni podlage v določbi 243. člena zakona o splošnem upravnem postopku, na katero se sklicuje, navedena napaka v postopku po presoji sodišča ne more vplivati na odločitev v tem upravnem sporu, v katerem sodišče presoja zakonitost zavrnitve zahteve za denarno nadomestilo med brezposelnostjo glede na pravno ureditev, ki jo vsebuje zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti.

Glede na obrazloženo je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče, tako kot zakon o splošnem upravnem postopku, uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).