Jedro

Državljanstvo oseb, ki so bile ob uveljavitvi zakona o državljanstvu RS dne 25.6.1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ, urejajo prehodne določbe 39. in 40. člena tega zakona, zato se taka oseba ne more uspešno sklicevati na določbe 5. člena ZDS, ki velja od navedenega datuma dalje. Pridobitev državljanstva take osebe je stvar posebnega postopka po 40. členu ZDS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo oddelka za občo upravo občine z dne 24.12.1992, s katero je navedeni upravni organ zavrnil njeno zahtevo za izdajo potrdila o državljanstvu Republike Slovenije, ker ni vpisana v uradno evidenco državljanov Republike Slovenije. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da po določbi 39. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I) velja za državljana Republike Slovenije po navedenem zakonu, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in Socialistične federativne Republike Jugoslavije. V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica do uveljavitve navedenega zakona državljanka Republike Hrvaške in SFRJ in torej pred uveljavitvijo tega zakona ni imela slovenskega državljanstva, zato je prvostopni upravni organ njeno zahtevo utemeljeno zavrnil. Pritožbene ugovore tožnice, da je pridobila državljanstvo Republike Slovenije po določbi 5. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ki ureja možnost pridobitve slovenskega državljanstva po rodu za otroka, rojenega v tujini, in če je bil vsaj eden od staršev državljan Republike Slovenije, ter da bi jo tožena stranka brez zadržkov lahko v skladu s 43. členom navedenega zakona vpisala v evidenco o državljanstvu, je tožena stranka zavrnila z utemeljitvijo, da starši tožnice do njenega dopolnjenega 18. leta starosti niso priglasili za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, kar je po navedeni določbi pogoj za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Hkrati je tožena stranka tožnici pojasnila, da ima možnost pridobiti državljanstvo Republike Slovenije z redno naturalizacijo.

Tožnica v tožbi izpodbija navedeno odločbo tožene stranke zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in navaja, da je bila rojena 17.12.1951 na Hrvaškem. Njen oče je bil državljan Republike Hrvaške, mati pa državljanka Republike Slovenije. Leta 1952 se je tožnica skupaj s starši preselila v Slovenijo in tam od takrat stalno prebiva. Zato meni, da je pridobila državljanstvo Republike Slovenije po določbi 5. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Za otroka, rojenega v tujini, katerega eden od staršev je bil državljan Republike Slovenije, določba 5. člena navednega zakona obravnava dve možnosti za pridobitev državljanstva, in sicer priglasitev do 18. leta starosti in še drugo alternativno možnost, da se do dopolnjenega 18. leta starosti za stalno naseli v Republiki Sloveniji z roditeljem, ki je državljan Republike Slovenije, kar je bilo v njenem primeru nesporno ugotovljeno. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi, ki jo utemeljuje še s dodatno obrazložitvijo, da določbe 5. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije ni mogoče uporabiti v tožničinem primeru, ampak le za osebe, rojene po uveljavitvi tega zakona. Za tožničin primer je treba uporabiti prehodno določbo 39. člena in predpise, ki so veljali do uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ti predpisi pa niso vsebovali določbe oziroma možnosti pridobitve slovenskega državljanstva s stalno naselitvijo v Republiki Sloveniji.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 171. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot republiški predpis, državni organi izdajajo potrdila oziroma druge javne listine (certifikate, potrditve idr.) o dejstvih, o katerih vodijo uradno evidenco. Če državni organ zavrne zahtevo za potrdilo oziroma drugo listino, mora izdati o tem posebno odločbo (6. odstavek 171. člena ZUP).

Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je tožnica z vlogo z dne 30.11.1992 zaprosila za izdajo potrdila o državljanstvu Republike Slovenije v smislu navedene določbe ZUP in da je prvostopni upravni organ to njeno vlogo zavrnil s svojo odločbo z dne 24.12.1992, ker je ugotovil, da tožnica ni vpisana v uradno evidenco državljanov Republike Slovenije. V postopku pred izdajo navedene odločbe je prvostopni upravni organ tudi ugotovil, da je tožnica, ki je bila rojena na Hrvaškem, državljanka Republike Hrvaške. Po presoji sodišča je upravni organ prve stopnje ravnal pravilno in v skladu z navedenimi določbami ZUP, ko je tožničino zahtevo za izdajo potrdila o državljanstvu zavrnil. Ni namreč spora o tem, da tožnica ni vpisana v uradno evidenco o državljanih Republike Slovenije, da je državljanka Republike Hrvaške in da doslej ni zaprosila za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Državljanstvo oseb, ki so bile ob uveljavitvi zakona o državljanstvu Republike Slovenije, to je dne 25.6.1991 državljani drugih republik, urejajo prehodne določbe 39. in 40. člena tega zakona, zato se tožnica ne more uspešno sklicevati na določbo 5. člena navedenega zakona (ki velja od 25.6.1991) in je glede na določbo 39. člena tega zakona v tožničinem primeru ni mogoče uporabiti. Tožnica po predpisih, ki so veljali ob njenem rojstvu, in sicer po zakonu o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48), zakonu o državljanstvu LR Slovenije (Uradni list LRS, št. 20/50) in drugih predpisih o državljanstvu, ki so do uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije urejali državljanstvo SFRJ in SR Slovenije slovenskega državljanstva ni mogla pridobiti, ker ti predpisi niso vsebovali določbe, ki bi omogočala pridobitev slovenskega državljanstva državljanu druge republike zgolj s stalno naselitvijo v Republiki Sloveniji, ampak so v primerih otrok, rojenim staršem z različnim republiškim državljanstvom, predvidevali bodisi sporazum staršev in njihovo izjavo o republiškem državljanstvu otroka, ali pa prošnjo za sprejem državljana druge republike v državljanstvo Republike Slovenije. Sicer pa je po mnenju sodišča kot otroke, rojene v tujini pred osamosvojitvijo Republike Slovenije, mogoče šteti le otroke, ki so bili rojeni zunaj meja nekdanje države SFRJ, ne pa tudi otrok, ki so bili rojeni na ozemlju te države, v kateri od republik nekdanje SFRJ. Tozadevni tožničini ugovori zato niso utemeljeni.

Glede na navedeno tožnica s tožbo ni mogla uspeti. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).