Jedro

Po mnenju pritožbenega sodišča uporaba 3. odst. 400. čl. ZPP v sporih zaradi invalidnine za telesno okvaro (TO) ni možna. V 14. čl. ZDSS je namreč določeno načelo primarne uporabe določb tega zakona in se določbe ZPP torej uporabljajo samo podrejeno, torej le če določen procesni institut v ZDSS ni urejen. ZDSS pa v čl. 37. izrecno določa, da revizija ni dovoljena v sporih zaradi invalidnine za TO.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je zavrglo revizijo tožnice zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr.št. Psp-77/94, z dne 6.10.1994. Ugotovilo je, da gre za spor zaradi pravice do invalidnine za telesno okvaro, v teh sporih pa revizija glede na določbo 37. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS, št. 19/94) ni dovoljena.

Zato jo je ob uporabi določb 1. in 2. odst. 389. člena Zakona o pravdnem postopku zavrglo.

Zoper sklep se pritožuje tožnica, smiselno zaradi zmotne uporabe prava. Navaja, da je bila revizija zavrnjena (pravilno : zavržena) z obrazložitvijo, da naj bi po 2. odst. 389. člena ne bila dovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni pooblaščena za vlaganje revizije, ali če oseba, ki je revizijo vložila, za vlaganje revizije nima pravnega interesa. V konkretnem primeru pa ni tako, ker je sama pooblaščena za vlaganje revizije in od revizije ni odstopila, v vsakem primeru pa ima pravni interes za vlaganje revizije zaradi zaščite njenih bolj moralnih kot materialnih pravic. Smiselno predlaga ugoditev pritožbi ter ustrezno odločitev.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo vrsto spora, čemur tudi pritožba ne oporeka, v katerem je odločilo z odločbo, opr.št. Si-585/92, z dne 7.10.1993, pritožbeno sodišče pa je pritožbo zoper to odločbo s sklepom, opr.št. Psp-77/94, z dne 6.10.1994, kot prepozno zavrglo in da je pravilno uporabilo pravo ter pravilno odločilo s tem, ko je revizijo zoper navedeni sklep pritožbenega sodišča kot nedovoljeno zavrglo. Sklep je tudi pravilno in temeljito obrazložilo ter pritožbeno sodišče k dejanskim in pravnim razlogom prvostopnega sodišča nima kaj dodati. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova.

Glede na pritožbeno navedbo pa poudarja naslednje. Ne drži že citirana pritožbena navedba, da naj bi prvostopno sodišče zavrnilo pravilno : zavrglo) revizijo zgolj z že citirano obrazložitvijo.

Pritožba navaja samo prvi del 2. odst. 389. člena ZPP, spregleda pa, da ta določba izrecno določa tudi, da je revizija nedovoljena tudi, če je vložena zoper sodbo (po 4. odst. 400. člena ZPP pa tudi zoper sklep), zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti in je to v obrazložitvi sklepa navedlo že prvostopno sodišče ter iz tega razloga kot nedovoljeno zavrglo.

Glede na vsebino prilog k pritožbi (A/17 in 18 k list.št. 35) pa pritožbeno sodišče povzema tudi, da pritožba, čeprav tega izrecno ne navaja, opozarja tudi na določbo 3. odst. 400. člena ZPP. Ta med drugim določa, da je revizija vselej dovoljena zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje vloženo pritožbo zavrglo. Vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča uporaba citiranega dela določbe ZPP v sporih zaradi invalidnine za telesno okvaro, ni možna. V 1. odst. 14. člena ZDSS je namreč določeno načelo primarne uporabe določb tega zakona in se določbe ZPP torej uporabljajo samo podrejeno, torej le v kolikor določen procesni institut v ZDSS ni urejen. ZDSS pa v 37. členu izrecno določa, da revizija ni dovoljena v sporih zaradi priznanja pravice do dodatka za pomoč in postrežbo ter invalidnine za telesno okvaro. V teh postopkih se namreč ob vsakem poslabšanju zdravstvenega stanja ali stopnje telesne okvare lahko uveljavlja uvedba novega postopka pri pristojni enoti x.y. Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje.