Jedro

Samo, če gre za dejanje, ki še traja, sodišče lahko izda začasno odredbo po uradni dolžnosti (čl. 69/3 ZUS), kar pomeni, da glede na zatrjevane okoliščine primera po potrebi tudi samo - do stopnje verjetnosti - preskrbi dokaze za ugotovitev potrebe za njeno izdajo. V vseh ostalih primerih mora verjetno izkazati pogoje za začasno odredbo tožnik ob vloženi zahtevi.

V zahtevi za izdajo začasne odredbe mora tožnik verjetno izkazati tako potrebo za odvrnitev hujših posledic, kot tudi obstoj pravnega razmerja glede na konkretno dejanje, katerega zakonitost je izpodbijana v upravnem sporu po 3. odstavku 1. člena ZUS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 702/99-2 z dne 3.5.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je upravno sodišče zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero so tožniki zahtevali, da se toženi stranki prepove vsakršna nadaljnja uporaba poročila G. komisije do pravnomočnosti sodbe v upravnem sporu, ki so ga sprožili zaradi varstva svojih ustavnih pravic (pravice do tajnosti pisem in drugih občil, pravice do zasebnosti), ki naj bi bile kršene z nezakonitimi dejanji tožene stranke, ki za delo t. im. G. komisije ni imela pravne podlage, hkrati pa je pri pripravi poročila uporabljala metodo vodenja registra klicnih številk. S tem naj bi posegla v njihovo zasebnost in zasebnost vseh tistih, katerih uporabo mobilnih telefonov je preverjala z navedeno metodo, pri tem pa mnogi med njimi s tožencem niti niso bili v delovnem razmerju. Po presoji sodišča prve stopnje za izdajo začasne odredbe, ki je po vsebini zahtevana na podlagi 2. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 50/97 - ZUS), ni verjetno izkazanih pogojev. Zahteva za ugotovitev nezakonitega dela in prepoved objave celotnega poročila, ki ni samo rezultat zatrjevanega nezakonitega dejanja, presega tožbeni zahtevek in namen začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS, da se začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje. Poročilo G. komisije je očitno že sestavljeno, zatrjevani nezakoniti poseg v ustavne pravice je prenehal, zato začasna odredba, s katero bi se naknadno uredilo to stanje, ni mogoča. Poleg tega bi tožniki morali tudi verjetno izkazati potrebo, da se z začasno odredbo odvrnejo hujše škodljive posledice.

V pritožbi tožnika uveljavljata zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, nepravilno uporabo materialnega prava in kršitev pravil postopka. Sklicujeta se na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 16.7.1998, po kateri vsebuje pravica do sodnega varstva tudi pravico do varstva z začasno odredbo. Navajata, da pravno razmerje izvira iz dveh kršitev, saj t.im. G. komisija za delo ni imela zakonite podlage, delo in rezultati pa so posledica očitnih kršitev z ustavo zajamčenih pravic tožnikov in tretjih oseb. Gre za tajnost telekomunikacij, ko je pri M. d.d. oz. T. d.d. pridobila spiske telefonskih pogovorov, kar je potrdil generalni direktor policije na tiskovni konferenci 22.4.1999 (glej magnetogram, stran 4), ugotoviti pa je mogoče tudi s pridobitvijo toženčeve zahteve pri posredovalcu podatkov. Ker je bilo poročilo posredovano posameznim poslancem oz. parlamentarni komisiji, v posameznih delih pa je bilo kljub "strogi zaupnosti" posredovano na novinarski konferenci tudi javnosti in se mediji RTV SL, POP TV, Delo, Dnevnik, Mag, Mladina... kar naprej sklicujejo nanj, so posledice katastrofalne, saj sta ožigosana kot tvorca in akterja afere V. H.. Menita, da je potreba za začasno ureditev stanja zaradi odvrnitve hujših škodljivih posledic izkazana. Navajata, da je s poročilom poseženo v njuno pravico pisemske tajnosti, v čast (osebni občutek vrednosti) in dobro ime, v pravico do osebne identitete (neresično prikazuje delo in ravnanje tožnikov kot delavcev MNZ RS), v osebno življenje, saj je po skrivnem nadziranju telefonskih pogovorov in stikov s sodelavci oz. prijatelji prikazana npr. pogostitev tožnika Š. za 40. rojstni dan v zidanici kot "zarota", kar je razvidno iz članka v sobotni prilogi Dela 8.5.1999. Sodišče prve stopnje sicer sprejema njune argumente, da poročilo predstavlja rezultat zatrjevanih nezakonitih dejanj, kljub temu pa zaključi, da prav zato uporabe poročila ne more prepovedati. Zahtevana začasna odredba tudi ne presega tožbenega zahtevka, ampak vsebuje le njegov del, to je 3. točko. Tudi sicer menita, da sodišče ni vezano na predlagani obseg začasne odredbe, ampak jo lahko v okviru svoje presoje izda v ožjem obsegu. V izpodbijanem sklepu je napačno navedena tožena stranka, saj je bila zahtevana začasna odredba zoper Republiko Slovenijo, Ministrstvo za notranje zadeve, ne pa zoper Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije.

Predlagata, da vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni in predlagano začasno odredbo izda, podredno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje; po potrebi naj mu naloži dopolnitev postopka, s tem da pridobi poročilo t. im. G. komisije, pooblastilo za delo te komisije, zaprosilo M., d.d. oz. T., d.d. in poročili obeh o uporabi telefonov ter vpogleda v priložene članke in prispevke v sredstvih javnega obveščanja.

Toženec na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Po 2. odstavku 69. člena ZUS tožnik lahko zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditv, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice. Pogoje za izdajo take začasne odredbe mora verjetno izkazati tožnik že v zahtevi za izdajo začasne odredbe. Toženec je državni organ.

V tem primeru je bila tožba v upravnem sporu vložena po 3. odstavku 1. člena ZUS zaradi zatrjevanega nezakonitega dejanja, ki tudi glede na pritožbene navedbe več ne traja, bilo pa naj bi podlaga za poročilo t. im. G. komisije. Samo če gre za dejanje, ki še traja, sodišče lahko izda začasno odredbo po uradni dolžnosti v skladu z 69. členom ZUS (3. odstavek 62. člena ZUS), kar pomeni, da glede na zatrjevane okoliščine primera po potrebi tudi samo - do stopnje verjetnosti - preskrbi dokaze za ugotovitev potrebe za njeno izdajo. V vseh ostalih primerih mora verjetno izkazati pogoje za začasno odredbo tožnik ob vloženi zahtevi, kar izhaja že iz določbe o kratkem instrukcijskem roku za njeno izdajo. Že zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje samo določiti obseg začasne ureditve spornega razmerja.

V zahtevi za izdajo začasne odredbe mora tožnik verjetno izkazati tako potrebo za odvrnitev hujših škodljivih posledic kot tudi obstoj pravnega razmerja glede na konkretno dejanje, katerega zakonitost je izpodbijana v upravnem sporu po 3. odstavku 1. člena ZUS. Konkretno dejanje mora biti v zahtevi jasno navedeno, kar je bistveno tudi za samo stvarno pristojnost upravnega sodišča, saj je po navedeni določbi ZUS zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu zaradi dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

Kot v vsakem upravnem sporu, tako tudi z zahtevo za izdajo začasne odredbe, varuje tožnik le svoje pravice in pravne interese, ki jih mora verjetno izkazati glede na pravno razmerje, ki izhaja iz konkretnega dejanja, katerega nezakonitost uveljavlja. V kakšnem obsegu naj bi celotno delo t. im. G. komisije posegalo v ustavne pravice obeh pritožnkov tudi iz pritožbe, v kateri navajata več, kot sta navajala v zahtevi, ne izhaja. Zato pritožbeno sodišče zavrača ugovor, da je sodišče prve stopnje sprejelo njune argumente, ker je navedlo, da poročilo predstavlja rezultat zatrjevanih nezakonitih dejanj, vendar v nasprotju s tem zaključilo, da uporabe samega poročila z izdajo začasne odredbe ne more prepovedati. Pritožbeno sodišče razume presojo sodišča prve stopnje drugače, to je, da zaradi zatrjevanih dejanj (v zahtevi so bila delno konkretizirana le dejanja v zvezi z uporabljeno "metodo vodenja registra klicnih številk"), s katerimi naj bi bilo poseženo v ustavne pravice pritožnikov (in tudi drugih), ni mogoče prepovedati kakršnekoli uporabe celotnega poročila in to na zahtevo posameznega uporabnika uradnega mobilnega telefona ministrstva za notranje zadeve.

Ne glede na to, da imata pritožnika prav, ko opozarjata, da z zahtevano začasno odredbo ni bil prekoračen tožbeni zahtevek, se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da za tako začasno odredbo ni verjetno izkazanih pogojev. Verjetno izkazane potrebe že zato ni, ker ni verjetno izkazanega celotnega pravnega razmerja do posameznega pritožnika, hujše škodljive posledice pa tudi niso verjetno izkazane, če jih pritožnika izkazujeta z objavljenimi podatki v javnih glasilih, za kar je tudi sicer zagotovljeno drugo sodno varstvo. V čem naj bi bila ta zadeva povezana z drugačno civilno zadevo, ki jo je obravnavalo Ustavno sodišče Republike Slovenije pod št. Up 275/97, ni jasno. Sodno varstvo pritožnikoma ni odklonjeno, če je bila zahteva za izdajo začasne odredbe zavrnjena.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS.