Jedro

Država ni odgovorna za ravnanje izvršilnega sodišča, ki po delnih plačilih dolžnika (te je sicer vročalo upnici, ki je vlagala delne umike izvršbe in sodišče je izdajo ustrezne sklepe o ustavitvi postopka) ni sproti preverjalo, kolikšna je še odprta terjatev upnice do dolžnika ter je (ker je v imenu dolžnika zanj plačevala tudi tretja oseba) zato prišlo do preplačila izterjevanega dolga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke terjal plačilo 27.055,28 EUR in pravdne stroške, oboje z obrestmi. Naložilo mu je, da toženi stranki povrne 1.252,50 EUR pravdnih stroškov.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je podal predloga za prekinitev postopka, ker sodišče v izvršilnem postopku še ni pravnomočno odločilo o njegovem predlogu za nasprotno izvršbo. To je relevantno z vidika predhodnega vprašanja – višine nastale škode, pa tudi s protipravnostjo, saj, če bi sodišče ugotovilo, da ni bilo preplačila, bi to vplivalo na predmetni postopek. V zvezi z elementom protipravnosti navaja, da izvršilno sodišče ni pravilno obravnavalo njegovih pisnih vlog, ki bi jih moralo obravnavati kot ugovore po izteku roka. Našteva vloge, v katerih je sodišče pozival k ustavitvi izvršbe. To je navedlo (nepravilni) znesek preostanka dolga, ki ga je nemudoma poravnal, a sodišče kljub temu ni ustavilo postopka. Pogoji za ustavitev izvršbe na denarna sredstva so izpolnjeni, ko dolžnik v celoti izpolni svojo obveznost, kar je bilo izkazano. Umik izvršbe s strani upnika se ne zahteva, temveč lahko sodišče samo ustavi izvršbo, ko so izpolnjeni pogoji. Sodišče celo naloži upnik vplačilo dolžnikovih stroškov, če upnik ob celotnem poplačilu ne umakne izvršbe. Graja hipotetično predvidevanje ob koncu 16. točke obrazložitve ter sodišču očita arbitrarno odločanje. Večkrat ga je namreč pozval, naj izdela poračun dolga, nato ravnal v skladu s tem obračunom in plačal dolg, sodišču posredoval potrdilo, a to vseeno ni ustavilo postopka. Meni, da se je utemeljeno skliceval na sodbo II Cp 1901/2012, saj ZIZ ne dopušča drugačnih/različnih interpretacij ter sodišču nalaga, da ustavi izvršbo, ko so izpolnjeni pogoji. Sodišče mora zavarovati dolžnika, če je upnik pasiven, pri čemer si je aktivno prizadeval za pravilno in ustrezno ukrepanje sodišča, kar potrjujejo številne vloge. Navedbe, da je mogoče na različnih straneh bank izračunati dolg, presegajo trditveno podlago tožene stranke. Vztraja pri dvoje različnih protipravnih ravnanjih tožene stranke, a se je sodišče skoncentriralo zgolj na presojanje morebitne nepravilnosti z vidika dolžnosti izdelave obračuna dolga. Graja še zaključke sodišča v 17. in 18. točki obrazložitve, izpodbija stališče prvostopenjska sodišča o zastaranju ter predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožena stranka v pravočasni pritožbi prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odškodninska odgovornost države za škodo, ki jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo opravlja, temelji na 26. členu Ustave RS. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: protipravno ravnanje državnega organa, nastanek pravno priznane škode in vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo.

6. Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela, zato vsaka zmotna uporaba materialnega prava in kršitev določb postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin posameznega primera mora biti razvidno, da je državni organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno. Ustaljena sodna praksa(1)s protipravnostjo sodnikovega ravnanja razume le kvalificirano stopnjo napačnosti: nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse(2); neuporabo povsem jasne določbe zakona ali namerno razlago predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti(3); grobo kršenje postopka(4); opustitev ugotavljanja lastništva stanovanja, ki je v izvršbi predmet izvršbe(5); napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja (v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj kakršnegakoli z zakonom predvidenega postopka)(6); vrsto hudih postopkovnih napak v postopku, za katerega je že po naravi stvari značilna velika občutljivost (npr. postopek pridržanja v psihiatrični organizaciji)(7).

7. V obravnavani zadevi je dejanska situacija naslednja: Tožnik je bil dolžnik v izvršilnem postopku, ki se je pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani vodil pod opr. št. I 11921/2005 zaradi izterjave 6.596,56 EUR s pripadki. Sklep o izvršbi ni bil prisilno izvršen (in se tudi ni prisilno izvrševal), saj je tožnik plačila izvajal prostovoljno, upnica pa je na podlagi delnih plačil delno umikala predlog za izvršbo, sodišče je s sklepi sproti delno ustavljalo izvršbo za plačane zneske. Sodišče je s sklepom (povsem) ustavilo izvršbo, ko je ugotovilo, da je dan petega delnega plačila tožnik dolgoval „le“ še 1.917,47 EUR, plačal pa je 25.600 EUR. Do preplačila je prišlo, ker je pod opr. št. tožnikove izvršbe plačila izvrševala tudi T. G. Znotraj istega izvršilnega postopka še vedno teče v postopek nasprotne izvršbe, ki do zaključka glavne obravnave v tej pravdi ni zaključen.

8. Pritožnik svojo trditveno podlago v tem postopku v pritožbi(8)strne takole: Tožnik v konkretnem primeru očita toženki, da sodišče ni izdelalo pravilnega obračuna dolga in da ni takrat, ko so bili izpolnjeni pogoji za ustavitev izvršbe, torej v trenutku celotnega poplačila dolga s strani tožnika, samo ustavilo izvršbe. Zaradi tega je „preplačal“ svoj dolg, in sicer v višini vtoževane terjatve – 27.055,28 EUR.

9. Že analiza tožnikove trditvene podlage pokaže, da ne gre za nobeno od situacij, naštetih v 6. točki te obrazložitve, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da protipravnost (ne)ravnanj sodišča kot predpostavka odškodninske odgovornosti države v obravnavanem primeru ni izkazana, pravilna. Pritožbena očitka o nepravilnem materialnopravnem izhodišču in zmotni presoji protipravnosti nista utemeljena.

10. Pritožnik ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ne v pritožbi ne pojasni, od kod črpa podlago za trditev, da mora izvršilno sodišče samo ustaviti izvršilni postopek na denarna sredstva, ko so za to izpolnjeni pogoji (tj. plačana glavnica, obresti in stroški postopka). Take določbe ZIZ ne vsebuje. Sodišče izvršbo ustavi le, če upnik predlog umakne(9). Prav tako se lahko izvršba (delno) ustavi zaradi delnih plačil dolžnika, vendar le glede teh plačanih zneskov, ne pa v celoti. In to je (že potrditvah samega tožnika) izvršilno sodišče vsakič, ko je tožnik sodišče obvestil o delnem plačilu, upnica pa se je na to odzvala z delnim umikom, tudi storilo. Končnega sklepa o ustavitvi, tj. sklepa o ustavitvi, ko so plačani celotna glavnica, obresti in stroški postopka, ZIZ, kot rečeno, ne predvideva. Morebitna izdaja takega sklepa je lahko le posledica aktivnega procesnega ravnanja strank izvršilnega postopka in njunih procesnih predlogov (to se je nenazadnje zgodilo tudi v obravnavanem primeru – priloga A 3), samoiniciativna zakonska dolžnost sodišča pa, v nasprotju s pritožbenimi navedbami, ne obstoji.

11. Pritožbeno izvajanje, da je protipravnost izvršilnega sodišča podana za to, ker je njegove vloge pošiljalo upnici, da je ta potem delno umikala predlog za izvršbo, namesto da bi jih obravnavalo kot ugovore po izteku roka, predstavlja nedopustno relativizacijo dosedanje in pravočasno uveljavljane trditvene podlage (prvi odstavek 337. člena ZPP), na kar pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo. Tako ravnanje sodišča je tudi sicer povsem v skladu s sodno prakso.

12. Podobno velja tudi za drugi sklop tožnikovih očitkov izvršilnemu sodišču. ZIZ prav nikjer ne določa, da bi moralo sodišče na predlog ene od strank izračunavati, koliko je še „odprtega“ dolga, in stranki (bodisi upnika bodisi dolžnika) o tem obveščati. To je stvar (in naloga) strank samih. Tako, in ne kot to razume pritožnik, je razumeti pojasnilo prvostopenjskega sodišča, da številne banke na svojih spletnih straneh omogočajo izračunavanje obresti in s tem še preostalega dolga.

13. Za tako opravljanje dela v izvršilnem postopku, kot ga terja pritožnik, bi moral najprej sam izrecno in nedvoumno vložiti ugovor po izteku roka(10)in zanj plačati sodno takso, pa tega ni storil, ker mu je vsakokratna delna ustavitev postopka očitno ustrezala. S pritožbenimi navedbami, da bi moralo sodišče te vloge (ki so poimenovane drugače) obravnavati z vseh možnih vidikov (npr. kot ugovor po izteku roka), pač ne bi mogel uspeti, tudi če bi jih podal pravočasno. Ključno je, da je izvršilno sodišče te vloge obravnavalo ter izvajalo posledice; da je izdajalo delne sklepe o ustavitvi postopka, ki so mu v korist in ki so realni odraz tega, kar je počel (delno in samostojno plačeval izterjevano terjatev), pa tožnik prostodušno priznava.

14. Poleg tega med zatrjevano kršitvijo in „nastalo“ škodo pritožbeno sodišče ne vidi vzročne zveze. Tožnik je plačal nekaj, za kar ni vedel, da je pred tem zanj upnici v okviru istega postopka že plačala T. G. Da bi lahko z odškodninskim zahtevkom uspel, bi moral najprej izkazati, da je ta denar zanj „trajno“, ne le „prehodno“, izgubljen, torej, da mu je (že) nastala škoda. Pritožnik je za povrnitev preplačila zaenkrat izkoristil institut nasprotne izvršbe, toda izvršilni postopek glede tega še ni zaključen. Če s tem institutom morebiti ne bi uspel, bi moral denar najprej sodno uveljavljati od upnice po pravilih o neupravičeni obogatitvi (prvi odstavek 190. člena OZ), šele v primeru negativnega izida tega postopka pa bi lahko utemeljeval, da je za manjko v svojem premoženju odgovorna država zaradi delovanja sodišča. 15. Tožnik se brez možnosti uspeha sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1901/2012 s 24. 7. 2013, saj je višje sodišče v tisti zadevi ugotovilo neposredno kršitev določbe ZIZ (prvega odstavka 192. člena), medtem ko izvršilnemu sodišču v konkretnem primeru ni mogoče očitati protipravnosti. Ker ni izpolnjena že prva izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, ki morajo biti izpolnjene kumulativno, se sodišču prve stopnje sploh ni bilo treba opredeljevati do ostalih. In pritožbeno sodišče se z ostalimi, rezervnimi razlogi za zavrnitev zahtevka ne bo ukvarjalo.(11)Pripominja le, da je preplačilo izvrševane terjatve znotraj izvršilnega postopka izključna posledica dolžnikovega ravnanja, saj je ta prostovoljno nakazoval zneske svoji upnici. Če je upnici plačal preveč, ne more sedaj tega uveljavljati kot napake sodišča in zahtevati povrnitve od države.

16. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje tudi razlogom, ki jih je za zavrnitev tožnikovih predlogov za prekinitev postopka navedlo sodišče prve stopnje v 10. in 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pavšalne pritožbene navedbe teh argumentov ne omajejo. Ker izvršilno sodišče ni ravnalo protipravno, je popolnoma vseeno, kakšen bo rezultat nasprotne izvršbe, torej z odločitvijo v tistem postopku ni treba čakati.

17. Pritožbeno sodišče tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločbo potrdilo (353. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel, odgovor tožene stranka, ki ni pripomogel k vsebinski presoji pritožbenega sodišča, pa za odločitev v zadevi ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Povzeto po sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 200/2010 z 9. 1. 2014. Op. št. (2): Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 1014/2007 s 13. 1. 2011. Op. št. (3): Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 556/2002 s 13. 11. 2003. Op. št. (4): Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 64/2010 z 20. 5. 2010. Op. št. (5): Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 505/2003 z 28. 10. 2004. Op. št. (6): Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 48/2010 s 17. 12. 2012. Op. št. (7): Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 110/2012 z 20. 7. 2012. Op. št. (8): Op. št. (7): Peti odstavek na 4. strani pritožbe.

Op. št. (9): ZIZ sicer v prvem odstavku 67. člena določa še: Poleg drugih primerov, ki so določeni v tem zakonu, sodišče ustavi izvršbo po uradni dolžnosti, tudi če je izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega, oziroma če je razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti. Drugi primeri ustavitve so: če nobena stranka ne predlaga v predpisanem roku druge dražbe oziroma ponovne prodaje z neposredno pogodbo, ali če stvari ni bilo mogoče prodati niti na drugi dražbi oziroma z neposredno pogodbo v novem roku, sodišče ustavi izvršbo (prvi odstavek 95. člena); če sodišče ugotovi, da dolžnik ne prejema prejemkov iz naslova plače ali drugih stalnih prejemkov, ustavi izvršbo (tretji odstavek 133.a člena); vsak, ki ima pravico biti poplačan iz zneska, dobljenega s prodajo nepremičnine, pa je po vrstnem redu pred upnikom, ki je predlagal izvršbo, lahko predlaga, naj sodišče ustavi izvršbo, če ugotovljena vrednost nepremičnine niti delno ne krije terjatve upnika, ki je predlagal izvršbo (prvi odstavek 180. člena); Če upnik ne predlaga nove prodaje v šestih mesecih od prvega naroka, ali če nepremičnine ni bilo mogoče prodati na drugem naroku niti za polovico ugotovljene vrednosti, sodišče ustavi izvršbo (drugi odstavek 194. člena); ustavitev v primeru, če upnik ne zahteva izvršbe (265. člen ZIZ).

Op. št. (10): Vse, ki jih je kot take vložil, je izvršilno sodišče tudi obravnavalo. Tako je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v 16. točki na 11. strani obrazložitve in pritožba tega ne omaje.

Op. št. (11): Primerjaj prvi odstavek 360. člena ZPP.