Jedro

Ukinitev delovnega mesta in porazdelitev nalog tega delovnega mesta med druge delavce je lahko utemeljen poslovni razlog, vendar pa delodajalec s fiktivnim ustvarjanjem okoliščin, ki naj bi utemeljevale odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, tega instituta ne sme zlorabiti. Za presojo zakonitosti podane odpovedi ni pomembna le formalna ukinitev delovnega mesta, temveč tudi, ali prav ta ukinitev ne kaže na zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Nova zaposlitev dveh delavk tik pred tožničino odpovedjo na delovnih mestih, na katerih bi lahko delala tudi tožnica, kaže na zlorabo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka v višini 252,82 EUR.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 12. 2008 (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 1. 2. 2009, ampak je trajalo do 16. 11. 2010. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki za to obdobje priznati delovno dobo oziroma jo prijaviti v obvezna zavarovanja, ji obračunati vse zapadle bruto mesečne plače v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 15. 9. 2006, jih znižati za bruto zneske denarnih nadomestil iz naslova brezposelnosti, odvesti pripadajoče davke in prispevke ter nato izplačati neto zneske plač, znižane za denarna nadomestila, prejeta od Zavoda RS za zaposlovanje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v roku 15 dni (2. točka izreka) in da je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 3.281,94 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (3. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.954,63 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka za identična dela, ki jih je opravljala tožnica, nato sklenila pogodbo o zaposlitvi z novima delavkama. Tožena stranka je sklenila pogodbo o zaposlitvi z delavko A.A. dne 4. 10. 2008, z delavko B.B. pa dne 25. 11. 2008, torej pred odločitvijo, da se reorganizira in sprejme odločitev, da se kadrovski sektor ukine. Tožena stranka je v delovno razmerje sprejela delavki, ki sta v celoti opravljali dela iz njunih pogodb o zaposlitvi. Ta odločitev, ki je bila sprejeta pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici, ne more vplivati na zakonitost le-te. Okoliščina, da je tožena stranka zaposlila dve delavki na drugih delovnih mestih, četudi bi se njun obseg dela v nepretežnem delu pokrival z delom tožnice, ne more biti razlog za ugotovitev, da poslovni razlog, to je nepotrebnost nadaljnjega dela tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ne obstaja. Tožničinega delovnega mesta ni več, tožena stranka pa ni bila dolžna tožnico zaposliti na delovnih mestih, ki so bila že zasedena in to z delavkami, ki so v celoti opravljale samo dela iz svoje pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka ne more biti postavljena v situacijo, da bi morala zaradi zahteve, da preveri, ali je mogoče tožnico zaposliti pod spremenjenimi pogoji, ustanoviti novo delovno mesto ali celo odpovedati pogodbo o zaposlitvi že zaposlenima delavkama za nedoločen čas in skleniti pogodbo o zaposlitvi s tožnico. Ne gre za to, da tožena stranka kot gospodarska družba ne bi več potrebovala določenih storitev, ampak za to, da ni več potrebe, da bi tožnica opravljala to delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Gre za prenehanje potrebe po delu tožnice, tožena stranka pa je povsem svobodna pri odločitvi, ali bo določeno delo izvajala preko ljudi v delovnem razmerju ali preko zunanjih sodelavcev, bodisi zaradi nižjih stroškov, bodisi zaradi drugačne organizacije dela, kvalitetnejših in hitrejših storitev. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da naj bi tožnica opravljala vsaj 50% drugih del, saj priča A.A. ni vedela povedati, ali je tožnica opravljala kompenzacije, sodišče prve stopnje pa brez razlogov zaključi, da naj bi ta priča smiselno povedala, da je tožnica delala tudi kompenzacije. Tu obstaja nasprotje med tistim, kar izhaja iz zapisnika o zaslišanju priče in tistim, kar sodišče povzema v izpodbijani sodbi. Sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, ko na strani 6 sodbe najprej navaja, da naj bi C.C. tožnici odrejal pretežno dela po pogodbi o zaposlitvi, na strani 8 pa navaja, da ista priča tožnici ni nikoli odrejal dela po pogodbi o zaposlitvi in da ne more vedeti, kaj je delala, če ji dela ni nikoli odrejal. To ne drži. C.C. je bil tožnici neposredno nadrejen in je točno vedel, kaj tožnica dela. Pojasnil je, da je 80% svojega dela opravljala skladno s pogodbo o zaposlitvi, ostalo pa druga dela, in še po potrebi. Pričevanje D.D., ki je imel interes pričati v korist tožnice, saj živi v zunajzakonski skupnosti z njeno materjo, ne more biti odločilno, saj lahko izpoveduje le o dejstvih, ki se nanašajo na obdobje do junija 2008, ko je prenehal z delom pri toženi stranki. Upoštevati je potrebno, da je bila tožnica v času od marca do decembra 2008 skoraj tri mesece v bolniškem staležu, kar pojasnjuje dejstvo, da je ob svojih periodičnih vrnitvah na delovno mesto opravljala pretežno dela iz pogodbe o zaposlitvi, v manjšem obsegu pa tudi druga dela. Tožnica ima osnovnošolsko izobrazbo, zato ji v nobenem primeru ni bilo mogoče najti ustreznega delovnega mesta. Meni, da odškodnine tožnica ni v ničemer izkazala. ZDR napotuje na določila OZ, kar pomeni, da morajo biti izpolnjene vse zakonske predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tožnica je le navedla, da je trpela ves čas, ko je trajal postopek, tega trpljenja pa ni izkazala, druge, morebiti materialne škode, pa niti ni zatrjevala. Glede na tožničine pavšalne navedbe, tožena stranka vztraja, da tožnica ni upravičena do izplačila odškodnine.

Sodišče druge stopnje je o pritožbi tožene stranke odločalo s sodbo opr. št. Pdp 340/2011 z dne 29. 9. 2011 tako, da je pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijski in reparacijski zahtevek, zavrnilo. Zoper navedeno odločitev je tožeča stranka vložila revizijo, na podlagi katere je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 1/2012 z dne 3. december 2012 citirano sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Vrhovno sodišče RS je ugotovilo, da pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča o zaključku sodišča prve stopnje o zlorabi instituta redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, zato je zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa preuranjeno zaključilo, da za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadošča ukinitev enega delovnega mesta in zasedenost drugih delovnih mest. Vrhovno sodišče RS je v razveljavitvenem sklepu z dne 3. december 2012 pritožbenemu sodišču naložilo, da ob ponovnem odločanju o pritožbi zavzame stališče do nedvomnega zaključka sodišča prve stopnje o zlorabi instituta redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba sodišču prve stopnje smiselno očita absolutno bistveno kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, s tem ko navaja, da ima izpodbijana sodba nejasne razloge oziroma so ti razlogi med seboj v nasprotju. Tak očitek je neutemeljen. Kršitev po tej točki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, ko izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve ne nasprotujejo samemu sebi in tudi niso nejasni, pa tudi ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Prav tako ni podana tudi kršitev 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba zatrjuje s tem, da je sodišče prve stopnje protispisno povzelo izpoved prič. V izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah tožnika in prič ter med sami zapisniki o izpovedbah, zato očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 8. 12. 2008. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka (z vpogledom v listine, priložene v spis s strani obeh pravdnih strank in z zaslišanjem tožnice in prič D.D., C.C., E.E., F.F. in A.A.) ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnice v celoti utemeljen. Presodilo je, da tožena stranka ni dokazala utemeljenosti poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 12. 2008, saj potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica, ni prenehala in da tožena stranka tudi ni izkazala, da je preverila možnost zaposlitve tožnice na drugih delovnih mestih oziroma ji omogočila dokvalifikacijo ali prekvalifikacijo, zaradi česar je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 12. 2008 nezakonita. Posledično je ugodilo tudi zahtevku, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja do 16. 11. 2010 in na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja do tega dne ter zahtevku za plačilo odškodnine. Pritožbeno sodišče se s takšno presojo sodišča prve stopnje strinja.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu kadrovski referent (A1). Dne 8. 12. 2008 ji je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s 30 dnevnim odpovednim rokom (A3). Ker je bila tožnica ob poteku odpovednega roka v bolniškem staležu (A4), ji je delovno razmerje prenehalo po izteku le-tega, to je s 1. 2. 2009. Obstoj poslovnega razloga je tožena stranka utemeljevala s tem, da se v organizacijski enoti kadrovski sektor zaradi zmanjšanja stroškov poslovanja izvede reorganizacija dela tako, da se delovno mesto vodja kadrovske službe in delovno mesto kadrovski referent (na katerem je delala tožnica) ukineta in da vse delovne naloge kadrovskega referenta prevzemata tehnični direktor in poslovni sekretar ob povečani pomoči pravne pisarne, ki zastopa družbo, naloge s področja priprave in obračuna plač pa se prenesejo na računovodski servis, s katerim bo tožena stranka sklenila pogodbo.

Po 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR (Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami, v nadaljevanju: ZDR) je poslovni razlog opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Skladno z 2. odstavkom 88. člena ZDR pa lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi le, če je podan utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Njegovo utemeljenost mora v skladu s 1. odstavkom 82. člena ZDR dokazati delodajalec, v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pa mora tudi preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe (3. odstavek 88. člena ZDR). Ustrezna je tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (tretji odstavek 90. člena ZDR).

Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je glede na navedeno ureditev bistveno, da je zaradi razlogov na strani delodajalca prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pri presoji resnosti in utemeljenosti poslovnega razloga izhajalo iz stališča, da so pri ugotavljanju, ali je delo v konkretnem primeru pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno, odločilne naloge, ki jih je tožnica v okviru delovnega mesta kadrovski referent po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 9. 2006 dejansko opravljala in je zato v dokaznem postopku (z zaslišanjem tožnice in prič) ugotavljalo, katere so te naloge. Glede na ugotovitve, da je tožnica poleg del po pogodbi o zaposlitvi opravljala tudi dela (izven sklenjene pogodbe o zaposlitvi), ki so se pokrivala z deli, ki sodijo v opis delovnega mesta pomočnik v računovodstvu in knjigovodstvu in opis delovnega mesta poslovni sekretar, za kateri je tožena stranka dne 4. 10. 2008 in 25. 11. 2008 sklenila pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas z delavkama A.A. in B.B. je zaključilo, da potreba po delih, ki jih je tožnica opravljala pri toženi stranki ni prenehala, ampak še vedno traja in je obstajala tudi v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka je dne 8. 12. 2008 sprejela Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest (B13), akt o organizacijski strukturi (B17) in sklep o spremembi kadrovskega načrta oziroma o spremembi organizacijske strukture, ki s 1. 12. 2008 ukinja kadrovski sektor oziroma delovni mesti vodja kadrovske službe in kadrovski referent (na katerem je bila zaposlena tožnica). Nastanek poslovnega razloga je povezan z delom na delovnem mestu po obstoječi pogodbi o zaposlitvi, to je v konkretnem primeru po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 9. 2006 na delovnem mestu kadrovski referent. Z ukinitvijo tožničinega delovnega mesta pa je prenehala potreba po delu na tem delovnem mestu oziroma potreba po opravljanju njenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Vrhovno sodišče Republike Slovenije že večkrat zavzelo stališče (opr. št. VIII Ips 359/2007, opr. št. VIII Ips 268/2009), da ukinitev delovnega mesta predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ukinitev delovnega mesta v posledici reorganizacije znotraj družbe je stvar poslovne odločitve delodajalca, v katero sodišče ne more posegati in kot takšna ni podvržena sodni kontroli. Sodišče tudi ne more presojati razlogov reorganizacije, temveč lahko ugotavlja in odloča samo, če je bila ukinitev delovnega mesta res posledica reorganizacije.

Torej ukinitev delovnega mesta in porazdelitev nalog tega delovnega mesta med druge delavce je lahko utemeljen poslovni razlog, vendar pa delodajalec s fiktivnim ustvarjanjem okoliščin, ki naj bi utemeljevale odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, tega instituta ne sme zlorabiti. Za presojo zakonitosti podane odpovedi namreč ni pomembno le dejstvo formalne ukinitve delovnega mesta, temveč tudi, ali prav ta ukinitev ne kaže na zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da prav nova zaposlitev dveh delavk (A.A. dne 4. 10. 2011 na delovnem mestu pomočnik v računovodstvu in knjigovodstvu in B.B. dne 25. 11. 2008 na delovnem mestu poslovni sekretar) tik pred tožničino odpovedjo na delovnih mestih, na katerih bi lahko delala tudi tožnica, kaže na zlorabo. Ugotovilo je, da je bila tožnica zaposlena na delovnem mestu kadrovski referent, poleg nalog tega delovnega mesta pa je od marca 2008 opravljala tudi naloge delovnih mest pomočnik v računovodstvu in knjigovodstvu (knjiženje prejetih računov, priprava, sprovajanje in knjiženje kompenzacij, usklajevanje kontnih kartic kupcev, izterjava odprtih terjatev do kupcev) in poslovni sekretar (prevzemanje telefonskih klicev in preusmeritev klicateljev do prisotne osebe, prevzemanje pošte in vodenje poštne knjige, nabava in vodenje zalog pisarniškega materiala in ostalega blaga za potrebe podjetja, pomoč pri telefonski izterjavi kupcev v sektorju trženja).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da delokrog delovnega mesta pomočnik v računovodstvu in knjigovodstvu obsega naloge: knjiženje prejetih računov, priprava, sprovajanje in knjiženje kompenzacij, usklajevanje kotnih kartic kupcev, izterjava odprtih terjatev do kupcev, izdelava obdelave in dokumentiranje IOP obrazcev, pomoč pri vodenju baze kupcev, fakturiranje (ročno in strojno), pomoč pri reševanju reklamacije na storitve, pomoč vodstvu podjetja pri administrativnih opravilih, druge naloge po navodilih nadrejenih. Sodišče prve stopnje je primerjalo naloge, ki so navedene v opisu delovnega mesta pomočnik v računovodstvu in knjigovodstvu in ugotovilo, da se naloge, ki jih je opravljala tožnica bistveno ne razlikujejo od nalog, ki so bila določena za delovno mesto pomočnik v računovodstvu in knjigovodstvu. Gre torej za enaka dela, in ne popolnoma druga dela kot v pritožbi zatrjuje tožena stranka, prav tako pa tudi pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podpisala z delavko A.A. izkazuje, da delo s področja obračuna plač ni bilo preneseno na računovodski servis kot to izhaja iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki.

Delokrog delovnega mesta poslovni sekretar, ki je bilo sistemizirano z aktom dne 1. 12. 2008 pa obsega naloge: osnovna tajniška opravila, korespondenca podjetja do poslovnega okolja v skladu z neposrednimi pooblastili direktorja, prevzemanje telefonskih klicev in usmeritev klicateljev do pristojne osebe, prevzemanje pošte in vodenje poštne knjige, oddaja pošte in priprava poštne knjige, vsakovrstna administrativna pomoč vodstvu podjetja, predpriprava pogodb, podpisov in ostalih poslovnih dokumentov, obvladanje arhiva poslovne dokumentacije v vodstvu podjetja, administrativna pomoč sektorjem podjetja po navodilih direktorja, nabava in vodenje zalog pisarniškega materiala in ostalega blaga za potrebe podjetja, pomoč pri telefonski izterjavi kupcev v sektorju trženja, izdelava vseh naročilnic ter vodenje arhiva naročil, ter druga dela v skladu z navodili nadrejenih. Tožnica je opravljala tudi dela iz opisa delovnega mesta poslovni sekretar (prevzemanje telefonskih klicev in preusmeritev klicateljev do prisotne osebe, prevzemanje pošte in vodenje poštne knjige, nabava in vodenje zalog pisarniškega materiala in ostalega blaga za potrebe podjetja, pomoč pri telefonski izterjavi kupcev v sektorju trženja), kar pomeni, da s tem, ko je toženka delovno mesto poslovni sekretar ustanovila na novo, istočasno pa delovno mesto tožnice ukinila, kaže na zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Na zlorabo še posebej kaže prav zaposlitev B.B. z dne 25. 11. 2008, na delovnem mestu poslovni sekretar, ki je bilo sistemizirano šele po njeni zaposlitvi in hkrati z ukinitvijo tožničinega delovnega mesta kadrovski referent. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožničino delo razdelilo med dve delavki in sicer A.A. in B.B. Pri tem ni nepomembno, da se je delovno mesto poslovni sekretar, ki ga je zasedla B.B., ustanovilo na novo šele s Pravilnikom o sistemizaciji delovnih mest z dne 8. 12. 2008, medtem ko se je istočasno ukinilo delovno mesto tožnice. Navedeno izkazuje, da razlogi, ki so navedeni v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne obstajajo in da so le navidezni. Če bi se dejansko zmanjšale potrebe po opravljanju del poslovnega sekretarja, tožena stranka ne bi sklepala pogodbe o zaposlitvi z novo delavko, ampak bi sklenila pogodbo s tožečo stranko in ji ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je pri nadaljnji presoji, ali je tožena stranka zadostila pogoju iz 3. odstavka 88. člena ZDR, to je, ali je preverila, če je možno zaposliti tožnico pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, oziroma ali jo je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo, ugotavljalo, ali bi tožena stranka lahko tožnico zaposlila na delovnem mestu pomočnik v računovodstvu in knjigovodstvu in poslovni sekretar. Ugotovilo je, da je bila na delovnem mestu pomočnik v računovodstvu in knjigovodstvu na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2008 za nedoločen čas zaposlena A.A. (B3), na delovnem mestu poslovni sekretar pa je bila na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 11. 2008 za nedoločen čas zaposlena B.B. (B5), čeprav je bilo njeno delovno mesto sistemizirano šele po njeni zaposlitvi in hkrati z ukinitvijo tožničinega delovnega mesta (1. 12. 2008). Za delovno mesto kadrovski referent, ki ga je zasedala tožeča stranka, se je zahtevala stopnja strokovne izobrazbe: višji upravni delavec ali kadrovski delavec ali druga izobrazba ustrezne stopnje (V. stopnje) ob primernih delovnih izkušnjah, medtem ko se je za pomočnik v računovodstvu in knjigovodstvu zahtevala strokovna izobrazba: računovodja, ekonomski tehnik ali druga izobrazba (V. stopnje) ob primernih delovnih izkušnjah. Za delovno mesto poslovni sekretar pa se je zahtevala stopnja strokovne izobrazbe: poslovni tajnik ali druga izobrazba iste stopnje ob primernih delovnih izkušnjah. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožnica imela le osnovnošolsko izobrazbo, zato ji ni bilo mogoče najti ustrezne zaposlitve, saj ustrezna zaposlitev pomeni zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi (3. odstavek 90. člena ZDR). Ker je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za kadrovski referent, je ob primerjavi vrste in stopnje izobrazbe, ki se zahteva za delovni mesti kadrovski referent ter poslovni sekretar in pomočnik v računovodstvu in knjigovodstvu, ugotoviti, da se za obe navedeni delovni mesti zahteva ista stopnja izobrazbe kot se je zahtevala za delovno mesto kadrovski referent, ki ga je tožnica zasedala.

Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala utemeljenosti in resnosti razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki, saj potreba po delu, ki ga je opravljala tožeča stranka ni prenehala, prav tako pa tožena stranka ni izkazala, da je preverila možnost zaposlitve tožeče stranke na drugih mestih oziroma ji omogočila dokvalifikacijo ali prekvalifikacijo.

Zmotno pritožba izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede prisojene odškodnine z obrazložitvijo, da morajo biti izpolnjene vse zakonske predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke, kar pa v konkretnem primeru niso bile podane. Odškodnina po 118. členu ZDR ne zahteva zatrjevanje in dokazovanja vseh elementov odškodninske delikta, saj tudi ne predstavlja odškodnine v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom (primerjaj s 184. členom ZDR). Glede te odškodnine, ki je izrecno predvidena tudi v 1. odstavku 118. člena ZDR (v tej določbi se ZDR ne sklicuje na splošna pravila civilnega prava), je treba prvenstveno izhajati iz tega, da se povezuje z nadaljevanjem izpolnjevanja obveznosti obeh strank iz pogodbe o zaposlitvi, ki je bila nezakonito odpovedana, pred tem pa iz volje tožnice ali ugotovljenega interesa obeh strank, da s ponovno vzpostavitvijo delovnega razmerja ni več mogoče doseči namena pogodbe o zaposlitvi. Gre za odškodnino, ki pomeni odmeno oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu in s tem za izgubo zaposlitve, kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca in vzpostavitvi delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. To ni odškodnina za izgubo zaslužka in drugo premoženjsko škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča, niti odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi morebitnih protipravnih ravnanj delodajalca ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč odškodnina za bodočo ocenjeno škodo zaradi tega, ker ne pride do reintegracije delavca (1). Glede na navedeno naravo odškodnine je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo zahtevku tožnice, ki je uveljavljala razvezo in tudi odškodnino.

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo in ocenilo kriterije oziroma okoliščine, ki jih je oblikovala sodna praksa. Ob tem je sprejelo izpoved tožnice, da je bila brezposelna 1 leto in 9 mesecev, njeno starost (29 let), njeno delovno dobo pri toženi stranki (2 leti in 4 mesece), kar vse so okoliščine za odmero odškodnine. Glede na tožničino starost, izobrazbo, možnost nadaljnje redne zaposlitve, je tudi po presoji pritožbenega sodišča višina odmerjene odškodnine (v višini treh bruto plač) primerna. Zato zgolj splošno in nedokazano nasprotovanje prisojeni višini odškodnine ne more spremeniti te odločitve.

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške revizijskega postopka skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/03 in nadalj.) in sicer za vloženo revizijo 450 točk (tar. št. 15/5), 2 % materialne stroške in 20 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke (0,459 EUR) znaša 252,82 EUR.

1. Glej npr. odločbe opr. št. VIII Ips 26/2007, VIII Ips 548/2007, VIII Ips 124/2009, VIII Ips 114/2012, itd..