Up-447/04 - 5

18. 10. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. pri Ž. Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 28. septembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 59/2002 z dne 8. 1. 2004 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik (tožnik v delovnem sporu) vlaga ustavno pritožbo zoper sodbo Višjega sodišča v delu, v katerem je to spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za plačilo razlik v plači. Višjemu sodišču očita, da je v nasprotju s prvim odstavkom 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - v nadaljevanju ZPP) spremenilo dokazno oceno sodišča prve stopnje glede veljavnosti odločbe delodajalca o znižani urni postavki plače in o vročitvi te odločbe pritožniku. Izpodbijana sodba naj bi bila tudi neobrazložena. Zatrjuje kršitve 2., 14., 22., 25., 125. člena in četrtega odstavka 154. člena Ustave.

2.Pritožnik navaja, da vlaga ustavno pritožbo po izteku šestdesetdnevnega roka od prejema izpodbijane sodbe, vendar v okviru šestdesetdnevnega roka od prejema obvestila Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno državno tožilstvo), da v zadevi ne bo vložilo zahteve za varstvo zakonitosti. Meni, da je glede na nejasno določbo 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) treba šteti, da je izčrpal vsa razpoložljiva pravna sredstva zoper izpodbijano sodbo Višjega sodišča šele z dnem prejema omenjenega obvestila. Zahteva za varstvo zakonitosti, do vložitve katere pride vedno na predlog prizadete stranke, naj bi bila namreč posredno izredno pravno sredstvo stranke.

Drugačna razlaga naj bi ga glede možnosti vložitve ustavne pritožbe postavljala tudi v neenak položaj z ustavnimi pritožniki, ki imajo zoper sodbo Višjega sodišča na voljo še revizijo in pri katerih teče rok za vložitev ustavne pritožbe šele od prejema sodbe Vrhovnega sodišča. Glede na navedeno zatrjuje, da je njegova ustavna pritožba pravočasna.

3.Podrejeno predlaga pritožnik obravnavo prepozne ustavne pritožbe po tretjem odstavku 52. člena ZUstS. Posebno utemeljen primer za takšno obravnavo vidi v nejasnosti zakonskih določb glede roka za vložitev ustavne pritožbe v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti in v tem, da je dalo Višje sodišče v tej zadevi varstvo nezakonitemu ravnanju delodajalca in pri tem bistveno kršilo določbe ZPP.

B.

4.Po prvem odstavku 52. člena ZUstS se ustavna pritožba vloži v 60 dneh od vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Pritožnik navaja, da mu je bila izpodbijana sodba Višjega sodišča vročena dne 30. 1. 2004.

5.Ustavna pritožba, vložena dne 23. 6. 2004, je torej očitno prepozna. Ob tem ni mogoče pritrditi stališču pritožnika, da naj bi rok za vložitev ustavne pritožbe tekel šele od prejema obvestila Vrhovnega državnega tožilstva, da v zadevi ne bo vložilo zahteve za varstvo zakonitosti. Zahteva po izčrpanju pravnih sredstev iz prvega odstavka 51. člena ZUstS se namreč nanaša le na pravna sredstva, ki so na voljo strankam. Zahteva za varstvo zakonitosti pa ni lastno pravno sredstvo strank, temveč pravno sredstvo državnega tožilca. Pri tem ni pomembno, če odloča državno tožilstvo o vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti na pobudo prizadetih strank. Bistveno namreč je, da je odločitev o njeni vložitvi izključno odločitev državnega tožilstva (prvi odstavek 385. člena ZPP). Glede na navedeno pobuda za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti na državno tožilstvo ne more vplivati na tek roka za vložitev ustavne pritožbe zoper izpodbijano sodbo Višjega sodišča. V zvezi s tem pa so neutemeljene tudi navedbe pritožnika o neenakem položaju z ustavnimi pritožniki, ki imajo zoper sodbo Višjega sodišča na voljo še revizijo in pri katerih teče rok za vložitev ustavne pritožbe šele od prejema sodbe Vrhovnega sodišča. Za vse pritožnike velja namreč enako pravilo, da morajo vložiti ustavno pritožbo v 60 dneh od prejema posamičnega akta, zoper katerega nimajo več na voljo lastnega pravnega sredstva.

Po tretjem odstavku 52. člena ZUstS lahko Ustavno sodišče v posebno utemeljenih primerih izjemoma odloča o ustavni pritožbi, ki je vložena po izteku šestdesetdnevnega roka.

Pogoj posebno utemeljenega primera se nanaša na utemeljenost ustavne pritožbe po vsebini. Izjemnega obravnavanja ustavne pritožbe po tretjem odstavku 52. člena ZUstS pritožnik zato ne more doseči z zatrjevanjem o nejasnosti zakonskih določb glede rokov za vložitev ustavne pritožbe. Prav tako pa omenjenega predloga ne more utemeljiti z navedbami o hudih kršitvah procesnega prava, ki jih očita Višjemu sodišču. Pogoj za izjemno obravnavanje ustavne pritožbe kljub zamudi roka je, da je že iz ustavne pritožbe in priloženih listin mogoče zaključiti, da so bile z izpodbijanim aktom očitno hudo kršene pritožnikove človekove pravice ali temeljne svoboščine. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan