Jedro

Tožeča stranka je uspela dokazati zatrjevano dejstvo, da je toženi stranki nakazala 16.000,00 EUR kot posojilo za vračilo v enem letu. Tožena stranka pa s svojimi nejasnimi in nelogičnimi navedbami ni uspela postaviti takšnih trditev in predlagati zato ustrezne dokaze, da bi to trditveno podlago tožeče stranke omajala (7. in 212. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je na naroku v okviru materialnega vodstva pravde seznanilo toženo stranko s tem, da ni konkretizirala svojih trditev o vrnitvi denarja in ni za to navedla zadosti konkretnih trditev. Zato sodišču ni bilo treba izvajati predlaganih dokazov tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (obsodilni del) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 16.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2012 dalje do plačila in nadaljnje pravdne stroške. V drugem odstavku izreka je zavrnilo višji tožbeni zahtevek.

2. Glede delov sodbe, s katerim ni uspela, vlaga pritožbo tožena stranka. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev v novo odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče ni upoštevalo njenih navedb in dokazov. Ob vložitvi navaja, da se je obrnila na odvetnika A. kot direktorja družbe s prošnjo za kredit. Ta navedba in pisna izjava odvetnika A. ne drži. Takrat je bil odvetnik A. na dopustu. O kreditu se je dogovarjala z odvetnikom B., ki je bil takrat partner in zadolžen za vodenje pisarne. V bolj domačem slogu mu je povedala, da je treba urediti blagajno in vrniti denar za „sindikalce in lignje“. Ob koncu leta je bil le en partner v službi. Predlaga kot dokaz evidenco prisotnih za obračun osebnih dohodkov. Vtoževani znesek je bil nakazan na njen račun in iz bančnih izpiskov izhaja, da je denar dvignila in ga preko blagajne položila na račun tožeče stranke. To je bilo položeno kot vračilo med letom izplačanih akontacij za potne stroške, kjer pa so se pojavila imena delavcev tožene stranke. Prilivi in odlivi izhajajo iz bančnih izpiskov za toženo stranko, in sicer na strani 4 in 5. Ustrezna dokumentacija je v arhivu tožeče stranke in prosi sodišče, da pozove tožečo stranko za dostavo teh dokumentov. Prilaga izpisek TRR za toženo stranko. Da bi bil v poslovnih knjigah kredit poravnan, bi bilo treba preko celega leta mesečno pisati kvazi potne naloge za zaposlene, oni bi dvignili gotovino, kar bi nato tožena stranka nakazala na račun tožeče stranke kot vračilo kredita. To pa se ni zgodilo. Poslovalo se je po domače. Predlaga zaslišanje prič, in sicer C., S., B., P., A. in Z. Posojala je samo svoje ime.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev pritožbe. Tožena stranka naj pove, katerih dokazov in navedb sodišče ni upoštevalo. Tožena stranka bi morala navesti, kdaj in koliko je vrnila toženi stranki. Na naroku se je sklicevala na blagajniško poslovanje ter zaslišanje priče C. Takšni dokazi so bili informativni ali poizvedovalni in tega ni bilo v trditveni podlagi tožene stranke. Takšna je tudi sodna praksa. Za posojilo se je dogovarjala z direktorjem tožeče stranke. Ta je tudi sklenil ustno pogodbo. To izhaja iz pisnih izjav. Ni šlo za urejanje blagajne. Na naroku je tudi tožena stranka sama navajala, da je bilo treba 16.000,00 EUR knjižiti kot posojilo. Pritožba predlaga tudi nove dokaze in ti so nedovoljeni. Gre za izpisek prometa in stanja njenega računa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in to tudi v pritožbi ni sporno, da je tožena stranka 27. 12. 2011 prosila tožečo stranko za posojilo v znesku 16.000,00 EUR in da je bilo z računa tožeče stranke na račun tožene stranke dne 28. 12. 2011 nakaznih 16.000,00 EUR. Tega pritožba ne graja; sodišče pa je ugotovilo nesporna dejstva iz navedb pravdnih strank in iz prilog tožeče strank (A 7 in A 8). Pritožba trdi, da se je o kreditu dogovarjala z odvetnikom B. in da ne drži trditev tožeče stranke, da se je dogovarjala z odvetnikom A., direktorjem tožeče stranke. Sodišče prve stopnje pa je štelo, da je tožeča stranka s predloženimi dokazi dokazala, da se je dogovarjala z odvetnikom A. Predvsem pa je sodišče prve stopnje štelo za odločilno, ko je ugotavljalo, ali je utemeljena trditev tožeče stranke, da je bila sklenjena posojilna pogodba, da je tožena stranka v postopku sama potrdila, da je kolegici S. povedala, da odliv z računa tožeče stranke, ki si ga je toženka 28. 12. 2012 nakazala na svoj transakcijski račun, knjiži kot „posojilo“. Ob takih navedbah tožene stranke in listinskih dokazih tožeče stranke je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da je tožeča stranka dokazala, da je med tožečo in toženo stranko bila sklenjena ustna posojilna pogodba za 16.000,00 EUR za dobo enega leta in da je tožeča stranka svojo obveznost po 569. členu OZ izpolnila. Zato pritožba ne more uspešno izpodbijati dejstva o sklenitvi posojilne pogodbe (ali z odvetnikom A. ali z odvetnikom B.).

6. Pritožba pa spremeni trditveno podlago glede dogovarjanja o prejemu denarja tako, da je odvetniku B. povedala, da „moramo v blagajni urediti, da bomo vrnili denar za sindikalce in lignje ...“. Ob tem pa potrdi nakazilo na njen račun. Trditev o plačilih za „sindikalce in lignje“ je tako novota in v pritožbi prepozna navedba. To pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je tožeča stranka dokazala plačilo 16.000,00 EUR na račun tožene stranke in da je bilo dogovorjeno, da gre za posojilo.

7. Iz navedb iz pritožbe pa pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da so navedbe tožene stranke nekonsistentne. Tožena stranka tako ni zadostila zahtevi ZPP iz 7. člena in 212. člena, da morata stranki navesti vsa dejstva, na katere opirajo zahtevke in predlagati dokaze, ki služijo izključno potrjevanju strankinih navedb o dejstvih. Tožena stranka namreč v pritožbi pojasni, da je denar na tekoči račun položen kot „vračilo med letom izplačanih akontacij za potne stroške, kjer pa se pojavijo imena delavcev zaposlenih pri tožeči stranki“. Trdi, da je denar dvignila (verjetno iz svojega računa) in ga preko blagajne položila na račun tožeče stranke. Takšne navedbe so nelogične oziroma tožena stranka ne pojasni, katero dejstvo zatrjuje. Če je denar prejela, mora dokazati, da tožeča stranka nima prav, ko trdi, da tožena stranka denarja ni vrnila. V pritožbi pa trdi, da gre za vračilo med letom izplačanih akontacij za potne stroške, kjer pa se pojavijo imena delavcev tožeče stranke. Ni logično zakaj bi toženka polagala na račun tožeče stranke „vračilo med letom izplačanih akontacij za potne stroške z imeni delavcev tožeče stranke“. Tožena stranka je v pritožbi priložila izpisek iz lastnega računa. Gre za prepozen dokaz, saj tožena stranka ne pojasni, zakaj tega dokaza ni mogla predložiti pravočasno (337. člen ZPP). Vendar tudi ta del navedb, ne ponudi neke logične zgodbe tožene stranke – zakaj je prejela 16.000,00 in kako in kdaj jih je vrnila.

8. Nerazumljiva je tudi navedba iz pritožbe, da bi za poravnavanje spornega kredita bilo treba, da se preko celega leta mesečno pišejo kvazi potni nalogi za zaposlene, na kar bi oni dvignili gotovino, tožena stranka pa bi na račun tožeče stranke to knjižila kot vračilo kredita. Če želi tožena stranka pojasniti, da je šlo za kakšen drug posel med pravdnima strankama in ne za posojilo, bi ga morala navajati. Sodišče prve stopnje pravilno sklepa, da če ni zadosti trditvene podlage tožeče stranke, sodišču ni treba izvajati dokazov, da bi skušalo sodišče samo ugotoviti, kaj tožena stranka trdi. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi v okviru materialnega vodstva pravde toženo stranko pozvalo, da konkretizira ugovor o zneskih, ki jih je vrnila tožeči stranki in datumih vračila (zapisnik o glavni obravnavi 14. 1. 2016). Tožena stranka je nato odvrnila, da kdaj in koliko je plačana, ne ve in da tega ne more konkretizirati.

9. V pritožbi pritožnica trdi, da bi bilo treba preko celega leta mesečno pisati „kvazi potne naloge za zaposlene“, oni bi dvignili gotovino, tožena stranka pa bi na račun tožeče stranke to nakazala. Vendar taka trditev brez razumljive dejanske podlage ne more omajati sklepanja sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Zato tudi sodišču prve stopnje ni bilo treba izvajati predlagane dokaze (priče, ki jih pritožnica ponovi). Pritožbeno sodišče ob tem ne more drugače odgovoriti pritožnici, ki trdi, da je večkrat posodila svoje ime, da ni pojasnila, za kakšne posle oziroma dejanje gre.

10. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno in zadosti ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe o posojilni pogodbi. Ker tožena stranka ni zadosti pojasnila svojih navedb in zlasti priznala prejem 16.000,00 EUR na svoj račun in da se pri tem zapiše, da gre za posojilo, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno (353. člen ZPP). Izrek o stroških temelji na določbi 165. in 154. člena ZPP. Pritožnica ni uspela; odgovor na pritožbo pa ni prispeval k odločitvi o zadevi.