Jedro

Pri premestitvi na drugo delovno mesto ni mogoče sanirati morebitnih nepravilnosti v zvezi z napredovanjem oz. določitvijo plačnega razreda, ki so povezane z delovnim mestom, na katerega je bil javni uslužbenec do premestitve razporejen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, št. ... z dne 21. 4. 2010, s katerim je zavrnila predlog tožeče stranke za delno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 9. 3. 2009, ter ugotovitev, da je tožeča stranka tudi od 9. 3. 2009 dalje opravičena do vseh napredovanj v plačne razrede oziroma do pravic, ki so že bile pridobljene in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati in izplačati razlike v plačah za čas od 9. 3. 2009 do konca maja 2010 v posameznih mesečnih neto zneskih z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je to razvidno iz izreka sodbe, vse v 8 dneh pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 140,00 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, po zapadlosti dalje tudi zakonske zamudne obresti (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je Delovno sodišče v Kopru želelo izogniti odločanju o tej zadevi s tem, da je predlagalo Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Sojenje je moralno sporno, saj se (delovno) sodišče nahaja v prostorih, katerih upravljalec je Okrožno sodišče v Kopru. V tem duhu je tudi izdana sodba, da se le nebi zamerilo upravljalcu. Pritožnik navaja, da je bila predsednica senata zaposlena na Višjem sodišču v Kopru kot sekretarka in bila tožniku nadrejena delavka. Sodba prihaja sama s seboj v nasprotje, saj sodišče v 13. točki sodbe ugotavlja, da so bila tožniku priznana štiri napredovanja, zatem pa navede, da štirih napredovanja ni dokazal. Delovno mesto, ki ga je zasedal na Višjem sodišču v Kopru, je bilo razporejeno v V. tarifno skupino z 18. izhodiščnim plačilnim razredom, ter je s štirimi napredovanji tožniku pripadal 22 plačilni razred. Takšna plača, ki jo je dobival, je izkazana v plačilnih listih. To je izkazano tudi s sklepom o razporeditvi Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Su 73/96 z dne 5. 9. 2006. Zato meni, da ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni dokazal, da bi bil razporejen v V. tarifno skupino. Celo pooblaščenec tožene stranke tega ni prerekal, ker je vedel, da je bil zaposlen na delovnem mestu, ki je bilo razporejeno v V. tarifno skupino. Ne strinja se tudi z ugotovitvami sodišča prve stopnje v točki 9. in 10. sodbe, ko sodišče ugotavlja, da je dne 22. 1. 2010 vložil pritožbo, ki jo je Komisija za pritožbe štela kot predlog za delno razveljavitev pogodbe. Nadalje meni, da je treba upoštevati določbo 3. odstavka 16. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ki določa, da se za napredovalno obdobje upošteva čas, ko je javni uslužbenec delal na delovnih mestih, za katere je predpisana enaka stopnja strokovne izobrazbe in določilo 2. odstavka 2. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede, ki določa, da je napredovalno obdobje čas od zadnjega napredovanja oziroma prve zaposlitve v javnem sektorju, v katerem javni uslužbenec pridobi triletne ocene, ki mu omogočajo napredovanje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Bistvene kršitve določb postopka ne predstavlja dejstvo, da je v zadevi odločala sodnica, ki naj bi bila pred tem zaposlena kot sekretarka na Višjem sodišču v Kopru, na katerem je bil zaposlen tudi tožnik. To dejstvo samo zase ne predstavlja okoliščine, ki bi utemeljevalo njeno izločitev v smislu 6. točke 70. člena ZPP, saj niso podane okoliščine, ki bi vzbujale dvom v njeno nepristranskost. Ni podana niti zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče ugotovilo, da je tožnik dosegel štiri napredovanja, zatem pa naj bi ugotovilo, da teh napredovanj ni dokazal. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnik napredoval za štiri plačilne razrede, ko je bil razporejen na delovno mesto, ki je bilo uvrščeno v IV. tarifno skupino. V tem kontekstu je torej mogoče razlagati ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal napredovanj (torej na delovnem mestu, ki bi bilo uvrščeno v V. tarifno skupino). Zato v tem delu nasprotje med razlogi sodbe ni podano. Bistvenih kršitev določb postopka tudi ne predstavljajo ugotovitve sodišča prve stopnje v 9. in 10. točki sodbe o poteku predhodnega postopka pri toženi stranki, saj je sodišče prve stopnje pravilno meritorno odločalo o tožbenem zahtevku, ki ga je tožnik uveljavljal zoper sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade Republike Slovenije št. ... z dne 21. 4. 2010 (priloga A8).

Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 56/2002, s spremembami; ZSPJS), v 1. odstavku 19. člena določa, da se ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v naziv ali višji naziv javni uslužbenec uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje, oziroma na katerega je bil premeščen, oziroma v plačni razred, v katerega je uvrščen naziv, v katerega je imenovan. Če bi bil javni uslužbenec zaradi premestitve na delovno mesto oziroma v naziv v višjem tarifnem razredu uvrščen v nižji ali isti plačni razred kot ga je dosegel z napredovanjem na delovnem mestu oziroma v nazivu pred to premestitvijo, se mu plačni razred na novem delovnem mestu oziroma v nazivu določi tako, da se že doseženi plačni razred na delovnem mestu oziroma v nazivu pred premestitvijo oziroma imenovanjem poveča za en plačni razred.

Za pritožbeno rešitev zadeve je bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik pred premestitvijo na delovno mesto administrator V (sodelavec v sprejemni pisarni pravosodnega organa) uvrščen v 15. plačni razred, po razporeditvi pa v 17. plačni razred. To ugotovitev potrjuje pogodba o zaposlitvi z dne 9. 3. 2009 (A4), iz katere je razvidno, da je bil tožnik preveden v 15. plačni razred. Ker je za predmetni spor bistven le plačni razred, ki ga je imel tožnik pred premestitvijo, je tožena stranka pri določitvi plače pravilno tožniku določila 17. plačni razred za navedeno delovno mesto. Tudi če bi bil namreč tožnik pred premestitvijo razporejen v V. plačni razred, česar po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni dokazal, bi bil lahko ob premestitvi v skladu z določbo 1. odstavka 19. člena ZSPJS, uvrščen le v 17. plačni razred. Na prejšnjem delovnem mestu je namreč dosegel nižji plačni razred od tistega, na katerega je bil razporejen. To pomeni, da za konkretni spor ni bistveno, ali je bil pred premestitvijo razporejen na delovno mesto, ki je bilo uvrščeno v IV. ali V. plačni razred. V kolikor 15. plačni razred ni bil pravilno določen, bi moral tožnik to uveljavljati pred razporeditvijo oziroma že pred prevedbo in eventualno doseči višji plačni razred. Pri premestitvi namreč ni mogoče za nazaj sanirati eventualnih nepravilnosti pri določitvi plačnega razreda, saj je plačni razred pred premestitvijo odločilen za pravilno uporabo 1. odstavka 19. člena ZSPJS. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče uporabiti določbo 3. odstavka 16. člena ZSPJS, ki določa, da lahko javni uslužbenec na podlagi tega zakona napreduje vsaka tri leta za en ali dva plačna razreda, če izpolnjuje predpisane pogoje. Kot napredovalno obdobje se šteje čas od zadnjega napredovanja v višji plačni razred. Za napredovalno obdobje se upošteva čas, ko je javni uslužbenec delal na delovnih mestih, za katere je predpisana enaka stopnja strokovne izobrazbe. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo, ni predmet tega postopka ugotavljanje, na katerem delovnem mestu je tožnik napredoval, temveč je odločilno zgolj to, kakšen plačni razred je imel določen na prejšnjem delovnem mestu pred razporeditvijo. Zato je bila določitev novega plačnega razreda (17. plačni) izvedena v skladu s 1. odstavkom 19. člena ZSPJS, tožbeni zahtevek pa posledično pravilno in zakonito zavrnjen.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere je pazilo po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.