Jedro

V obravnavanem primeru tožeča stranka nima pravnega interesa, da bi izpodbijala odločbo tožene stranke v celoti, torej tudi za lovišča, ki jih ne upravlja (in se lovske družine, ki ta lovišča upravljajo, z odločbo strinjajo), pač pa le za svoje lovišče, torej za uveljavljanje podrejenega tožbenega zahtevka.

Tožena stranka je ob izdaji odločbe v delu, ki se nanaša na lovišče A., odločala, ne da bi IO Območnega združenja sploh vložil zahtevo za izdajo odločbe za to lovišče, torej v nasprotju z določbo 128. člena ZUP, ki določa, da sme pristojni organ začeti in voditi postopek samo, če je podana zahteva stranke za začetek upravnega postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se 1. točka izpodbijane odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 341-25/2016/4 z dne 27. 5. 2016 v delu, ki se nanaša na lovišče A., odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo, ki jo je izdalo na vlogo Območnega združenja upravljavcev lovišč Zahodno visoko kraškega lovsko upravljavskega območja (v nadaljevanju Območno združenje), odločilo, da se v loviščih Kanal, Most na Soči, Dobrovo, Sabotin, Anhovo, Grgar, Čepovan, Gorica, Lijak, Trnovski gozd, Čaven, Jelenk, Hubelj, Vipava in Vojkovo dovoli izredni poseg v populacijo divjega prašiča v času izven z Uredbo o določitvi divjadi in lovnih dob določene lovne dobe, in sicer samice v tretjem življenjskem letu in starejše, oziroma svinje 2+, in to v obdobju od dne vročitve te odločbe do sprejema Letnega načrta za XII. Zahodno visoko kraško lovsko upravljavsko območje (v nadaljevanju LUO) za leto 2018. Upravljavcem lovišč se z odločbo dovoli navzgor neomejen odvzem vseh kategorij (starostnih in spolnih) divjih prašičev, pri tem da je minimalni odvzem določen z letnim načrtom. S 3. točko izreka je tožena stranka zavezala Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Tolmin (v nadaljevanju Zavod), da o učinkih izvajanja odločbe predloži poročilo.

2. Tožena stranka je v obrazložitvi pojasnila, da je Območno združenje z vlogo z dne 11. 5. 2016 zaprosilo za odobritev izrednega posega v populacijo divjega prašiča. Tožena stranka je Zavod prosila, da poda strokovno mnenje glede predlaganega posega. Ta je v mnenju z dne 19. 5. 2016 ocenil, da je izredni poseg v populacijo divjega prašiča v smislu 42. člena Zakona o divjadi in lovstvu (v nadaljevanju ZDLov-1) upravičen zaradi preprečitve resne škode na kmetijskih kulturah ter zaradi javne koristi socialnega značaja, v konkretnem primeru zagotavljanja nadaljnje prisotnosti prebivalstva na podeželju. Zavod je ocenil, da so dosedanji ukrepi za dosego cilja zmanjšanja populacije dali želene rezultate, saj je škoda, ki so jo povzročili divji prašiči, v letih 2014 in 2015 upadla. Zavod je menil, da dvoletni upad škod še ni zanesljiv znak, da je upadla številčnost populacije prašičev, saj je ta odvisna tudi od drugih dejavnikov. Gostota divjih prašičev v območju LUO, ki obsega enajst lovišč (Kanal, Most na Soči, Dobrovo, Sabotin, Anhovo, Grgar, Čepovan, Gorica, Lijak, Trgovski gozd in Čaven) je ena najvišjih v Sloveniji in desetkrat višja kot je populacija v drugi robni ekološki enoti. Zaradi povečanega obsega škod v predhodnih letih in zaradi prehodov te divjadi iz sosednjega Primorskega LUO, je Zavod predlagal, da se odločba izda tudi za lovišča Jelenk, Hubelj, Vipava in Vojkovo.

3. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve povzema predloge Zavoda, ki predvidevajo, da se vsem prej navedenim loviščem predpiše minimalni načrt odvzema divjih prašičev, z odstopanjem navzdol največ za 30 %, navzgor pa neomejeno, nadalje, da se predpiše minimalno strukturo odvzema, da se odpravijo določene lovne dobe in vse spolne in starostne kategorije ter da se začasno odpravi določba 8. točke 44. člena ZDLov-1, to je, da se dovoli uporaba umetnih virov svetlobe pri lovu. Zavod je predlagal, da bi ukrepi veljali za preostanek leta 2016, za leto 2017 in del leta 2018, do potrditve novega letnega načrta za LUO za leto 2018, morebitno utemeljenost nadaljnjih ukrepov pa bi ocenil Zavod. Zavod ugotavlja, da predlagani ukrepi sicer bistveno odstopajo od dosedanjega načina upravljanja z divjim prašičem in pravil stroke, vendar pa bi se na ta način populacija divjega prašiča bistveno zmanjšala. Izvajanje teh ukrepov v letih od 2014 do 2016 je namreč že imelo za posledico upad škod. Zavod ocenjuje, da obstaja verjetnost, da bodo zaradi nepredvidljivosti dinamike populacije škode lahko znova porasle in je zato smiselno z ukrepi nadaljevati še dve leti. Pretežni del odgovornosti bi s tem prešel na upravljavce lovišč, ki bi bili zato bolj motivirani za izvajanje ukrepov, zmanjšal bi se tudi pritisk na finančno izvajanje lova, na finančno obremenitev društvenih blagajn, vzpostavili pa bi se boljši odnosi z drugimi uporabniki prostora, to je lastniki kmetijskih zemljišč. Hkrati bi ukrepi načrtovalcem v drugih predelih Slovenije pokazati, kakšne so reakcije populacije na poseg.

4. Po tem, ko je tožena stranka odločbo vročila tako Območnemu združenju, kot tudi vsem prej navedenim lovskim družinam, je Lovska družina A. (v nadaljevanju tožeča stranka) zoper odločbo vložila tožbo, s katero sodišču predlaga, da odločbo odpravi, tožena stranka pa naj ji povrne stroške postopka. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je pravna oseba zasebnega prava, registrirana za dejavnost lovstva. Na podlagi koncesijske pogodbe, ki jo je s toženo stranko sklenila dne 19. 6. 2009 za čas dvajsetih let, trajnostno gospodari z divjadjo v lovišču A. in ima zato interes, da izpodbija izdano odločbo in to iz vseh tožbenih razlogov. Tožena stranka ji v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni omogočila udeležbe v postopku in ji tudi ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Tožena stranka je torej bistveno kršila določbe postopka, tožeče stranke pa tudi ni seznanila z mnenjem Zavoda, ki ga je pridobila, prav tako niti s tem, da vodi postopek izdaje odločbe. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je predlog za izdajo odločbe vložilo Območno združenje, četudi Izvršni odbor tega združenja takega izrednega posega ni nikoli predlagal. To pa pomeni, da je tožena stranka očitno postopek uvedla po uradni dolžnosti in ne na predlog.

5. Tožeča stranka nadalje navaja, da je izrek odločbe nepopoln in nedoločen. V 1. in 2. točki izreka niso niti navedeni upravljavci lovišč, četudi jim je naložena obveznost izrednega posega v populacijo divjega prašiča. V točki 2. tudi niso navedene posamezne kategorije divjih prašičev. Izpodbijane odločbe torej ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka. Tožena stranka se v obrazložitvi odločbe le pavšalno sklicuje na strokovno mnenje Zavoda, brez ugotovitve dejanskega stanja in navedb razlogov, ki so bili odločilni za presojo. V odločbi ni konkretnih podatkov o številčnosti populacije divjega prašiča, niti o višini povzročene škode, četudi mnenje Zavoda temelji na trditvi, da je poseg v populacijo potreben zaradi zagotavljanja nadaljnje prisotnosti prebivalstva na podeželju. Takih pavšalnih navedb ni mogoče preizkusiti in brez dokazov ni mogoče trditi, da je izredni poseg v populacijo divjega prašiča upravičen zaradi javne koristi socialnega značaja. Obrazložitev izpodbijane odločbe tudi ne vsebuje razlage materialnih predpisov, na katere se opira odločitev.

6. Tožeča stranka v nadaljevanju tožbe navaja, da je divji prašič z Uredbo o določitvi divjadi in lovnih dob uvrščen med divjad in so določene lovne dobe za posamezne kategorije divjih prašičev. Upravljanje z divjadjo določa ZDLov-1 in obsega načrtovanje, ohranjanje, trajnostno gospodarjenje in spremljanje stanja divjadi ter načine njihovega izvajanja. Z divjadjo sicer gospodari Republika Slovenija, ki pa lahko trajnostno gospodarjenje prenese na usposobljeno pravno osebo kot lovsko pravico. Nosilci trajnostnega gospodarjenja z divjadjo so upravljavci lovišč, nosilec načrtovanja in spremljanja pa Zavod. Podlaga za upravljanje z divjadjo so načrti upravljanja, to so dolgoročni načrt lovsko upravljavskega območja, letni načrt lovsko upravljavskega območja ter letni načrt lovišča. Tožeča stranka v nadaljevanju pojasnjuje, kaj je vsebina posameznih načrtov, kako se sprejemajo in kako se lahko spreminjajo.

7. Tožeča stranka navaja, da upravlja z divjadjo v lovišču A., skladno z letnim načrtom lovišča, ki je bil usklajen z letnim načrtom za LUO. V obdobju od 2009 do 2015 je izvršila vse načrtovane ukrepe, tudi odvzem divjih prašičev v obsegu, kot ji ga je z razdelilnikom odvzema odločil Izvršni odbor Območnega združenja (v nadaljevanju IO Območnega združenja), ta pa je odločitev sprejel ob sodelovanju z Zavodom. Pri izdelavi osnutka letnega načrta za leto 2016 za LUO nihče od navzočih ni imel pripomb niti ni predlagal povišanja odvzema 950 divjih prašičev v loviščih niti nihče ni izpostavil okoliščin, ki bi narekovale višji odvzem. Letni lovsko upravljalski načrt za LUO je potrdil minister in določil ukrepe in usmeritve pri odvzemu divjih prašičev, ki jih nato tožeča stranka povzema. Letni lovsko upravljavski načrt za LUO za leto 2016 tudi določa, da se zaradi močnega upada škod v zadnjih dveh letih ter glede na to, da se je populacija divjega prašiča v zadnjih letih zmanjšala, osnovni načrt odvzema divjega prašiča uskladi na višino realizacije v letu 2015 in znaša 950 osebkov, ti pa so bili določeni tako po območjih kot tudi po vrsti in spolu. Po sprejemu letnega lovsko upravljavskega načrta za LUO je IO Območnega združenja izdelal kriterije in navodila za odstrel divjih prašičev v letu 2016, ki jih tožeča stranka v nadaljevanju prestavlja. Izpodbijana odločba, ki od letnega načrta odstopa, je bila izdana le mesec in pol po njegovem sprejemu, ne da bi iz odločbe izhajalo, zakaj je tožena stranka sprejela tak ukrep in zakaj ni želenega cilja mogoče doseči z uporabo določb IX. poglavja ZDLov-1, ki predpisuje ukrepe za preprečevanje škod od divjadi. Tožena stranka bi morala v sodelovanju z Zavodom pred izdajo izpodbijane odločbe pripraviti analizo o zatrjevani škodi ter v okviru znanstvenih institucij določiti metodologijo za pridobitev verodostojne ocene o staležu in strukturi populacije. Niti v mnenju Zavoda niti v odločbi pa ni konkretnih podatkov.

8. Tožeča stranka meni, da morajo biti vsi zakonski elementi za izredni poseg v populacijo divjega prašiča ugotovljeni v dokaznem postopku, pri tem pa je treba upoštevati tudi določila Zakona o ohranjanju narave (ZON) in Zakona o zaščiti živali (ZZZiv). Ugotavlja, da je tudi z vidika teh dveh zakonov izpodbijana odločba nezakonita in sodišču predlaga, da jo odpravi. Z vlogo z dne 3. 8. 2016 je tožeča stranka tožbeni zahtevek dopolnila tako, da je sodišču podrejeno predlagala, da odpravi 1. točko izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na lovišče Kanal, s katerim upravlja.

9. Tožeča stranka je sodišču tudi predlagala, naj izda začasno odredbo, s katero naj zadrži izvršitev izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Ker je sodišče ocenilo, da je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljen, mu je s sklepom z dne 9. 8. 2016 ugodilo.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri vseh navedbah iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Izpodbijana odločba tožeči stranki zgolj dovoljuje odvzem divjega prašiča izven lovne dobe, tega pa ji niti ne nalaga niti ne odreja, saj tožena stranka za to nima zakonske podlage. Enako to velja za odvzem ostalih kategorij divjih prašičev. Tožena stranka uvodoma opisuje, kakšne so zakonske določbe glede upravljanja z divjadjo. V letnem načrtu LUO za leto 2016 je določeno, da je cilj upravljanja z divjim prašičem v osrednjem območju, ki zajema 11 lovišč, zmanjšanje številčnosti te populacije. Vlogo za izdajo izpodbijane odločbe je vložil IO Območnega združenja. Njegova pristojnost je tudi urejati stvari strokovne in upravljavske narave članov združenja v zvezi z divjadjo in lovstvom ter v njihovem imenu in na njihov račun usklajevati stvari strokovne in upravljavske narave do državnih organov in Zavoda ter do Lovske zveze Slovenije. Pri izdaji odločbe za dovolitev izrednega posega v populacijo je bistveno, da se odločba izda čimprej, s ciljem rešitve nastale situacije. Območno združenje ima torej pooblastilo, da lahko tudi v imenu in na račun njegovih članov zaprosi za izredni poseg v populacijo divjadi, kar pomeni, da tožeči stranki ni bila kršena pravice do udeležbe v postopku. V danem primeru namreč tožeča stranka ne more biti kaznovana, kolikor ne naredi tega, kar je določeno z izpodbijano odločbo. Na enak način je tožena stranka že izdala dve odločbi v letu 2012 in letu 2014. Res je sicer, da v vlogi Območnega združenja nista posebej navedeni lovišči Kanal in Dobrovo, vendar pa sodita v osrednje območje, na kar se je nanašala vloga. Iz odločbe je jasno razvidno, komu je odločba namenjena in kakšna je njena vsebina ter jo je zato mogoče preizkusiti. V odločbi je povzeto strokovno mnenje Zavoda, upoštevati pa velja, da ima divji prašič velik razmnoževalni potencial in ni bojazni, da bi se ta populacija iztrebila, saj je v osrednjem območju najgostejša populacija divjih prašičev v Sloveniji. Tožena stranka v nadaljevanju pojasnjuje, kakšno je bilo število divjih prašičev v preteklih letih in kakšen je bil njihov odvzem ter dodaja, da so se odločbe o izrednih posegih v populacijo divjega prašiča pokazale kot učinkovit in dobro sprejet upravljavski ukrep, njegovi učinki pa se presojajo vsako leto. Cilj upravljanja z divjadjo ni zmanjšanje ali povečanje premoženja, temveč ohranjanje divjadi v takšnem številu, da je ta usklajena z okoljem.

11. Sodišče je tožbo vročilo tudi prizadetim strankam, to je Območnemu združenju in vsem lovskim družinam (v nadaljevanju LD), ki jim je bila vročena izpodbijana odločba. Na tožbo so odgovorili IO Območnega združenja, LD Lijak, LD Vipava, LD Čaven in LD Gorica. Preostale LD na tožbo niso odgovorile.

12. IO Območnega združenja v odgovoru na tožbo navaja, da v vlogi, s katero so zaprosili za izredni ukrep, niso navedli LD Kanal, LD Dobrovo, LD Vipava in LD Vojkovo. Predlaga, naj se zato te LD izvzame iz odločbe, za preostale LD pa naj odločba velja do sprejetja letnega načrta za LUO za leto 2018. 13. Smiselno enako predlaga tudi LD Lijak. Navaja, da je na podlagi poziva Območnega združenja podala pisni predlog za izdajo odločbe za izredni poseg v populacijo divjega prašiča in to zaradi povzročitve velikih škod na kmetijskih površinah. LD Lijak namreč na podlagi koncesijske pogodbe trajnostno gospodari na območjih, ki so znana po načrtnem kmetovanju z žiti, vinogradi in sadovnjaki. Smiselno predlaga, naj odločba ostane veljavi, iz nje pa naj se izvzame LD Kanal, ki v predlogu Območnega združenja ni bila navedena.

14. LD Vipava je v odgovoru na tožbo navedla, da se strinja z odločitvijo tožene stranke, odprava odločbe pa bi zanjo pomenila neposredno škodo. Izpodbijana odločba je nadomestila odločbo tožene stranke št. 341-22/2014/4 z dne 25. 4. 2014, ki je, med drugim, odrejala, da se odpravijo vse interne omejitve lova, kar pa ni bilo v skladu z etiko lova. Upravljavci lovišč so se zato zavzeli, da se ta alineja odpravi, kar je tudi bilo storjeno. Postopek se ni vodil po uradni dolžnosti, pač pa na predlog Območnega združenja. S porastom populacije divjega prašiča se povečuje škoda na kmetijskih zemljiščih in prijava škod, izpodbijana odločba pa daje lovskim družinam kot upravljavkam lovišč možnost razrešitve težke situacije.

15. Enako navajata tudi LD Čaven in LD Gorica, sicer vsaka v svojem, vendar vsebinsko enakem odgovoru. Pojasnjujeta, da je tožeča stranka sodelovala pri zahtevah po ukrepih reševanja, ves čas pa je tudi imela predstavnike v organih in delovnih telesih Območnega združenja. Njihov član in večletni starešina C.C. je bil predsednik komisije za gojitev divjih prašičev, ko je bila sprejeta ostrejša odločba z dne 25. 4. 2013. Sedanji starešina B.B. je bil prav tako seznanjen z vsemi aktivnostmi članic Območnega združenja. Očitek tožeče stranke, da ji razlogi za izdajo izpodbijane odločbe niso poznani, torej ne drži. V nadaljevanju obe LD navajata podatke o škodi, ki so jo povzročili divji prašiči od leta 2009 do 2015 ter podatke o odstrelu, vsaka za svoje lovišče. Podatkov o številčnosti populacije divjih prašičev ni, saj je prašič divjad, ki migrira. Tudi ukrepi pri gospodarjenju se zato sprejemajo praviloma za področju več lovišč, kot to velja tudi za ostalo divjad. V ta namen je zato država predvidela organiziranost lovskih družin v okviru lovsko gojitvenih območij, da se zagotovi enotno gospodarjenje. Obe LD pa soglašata s tožečo stranko, da Zavod ni primerno opravil svojega dela, vendar pa to ni razlog, da se to vsaj delno ne sanira z ukrepom, ki dovoljuje družinam, da na področjih, kjer nastajajo nesorazmerne škode na kmetijskih površinah, ustrezno ukrepajo.

K točki I izreka:

16. Tožba je utemeljena v podrejenem delu tožbenega zahtevka.

17. Lovstvo je dejavnost trajnostnega gospodarjenja z divjadjo. Trajnostno gospodarjenje z divjadjo obsega ohranjanje, lov divjadi, ukrepanje v življenjskem okolju divjadi ter posege v populacije zaradi gospodarskih, veterinarsko-sanitarnih, zdravstvenih in drugih utemeljenih razlogov (3. člen ZDLov-1). Za namen upravljanja z divjadjo je površina Republike Slovenije razdeljena na lovsko upravljavska območja, ta pa so razdeljena na lovišča in lovišča s posebnim namenom (drugi odstavek 4. člena ZDLov-1). Nosilec načrtovanja in spremljanja stanja divjadi je Zavod, nosilci trajnostnega gospodarjenja z divjadjo pa upravljavci lovišč in upravljavci lovišč s posebnim namenom (četrti in peti odstavek 4. člena ZDLov-1). Upravljavci lovišč so za dejavnost lovstva registrirane pravne osebe, ki jim Vlada RS podeli koncesijo za trajnostjo gospodarjenje z divjadjo in se morajo, prav zaradi trajnostnega gospodarjenja z divjadjo, združevati v območna združenja upravljavcev lovišč (šesti in sedmi odstavek 4. člena ZDLov-1). Lovske družine, ki upravljajo z lovišči in imajo sklenjeno koncesijsko pogodbo, delujejo tudi v javnem interesu (tretji odstavek 65. člena ZDLov-1).

18. Lovišče je prostorsko zaokrožena zemljiška in vodna površina, lovsko upravljavsko območje pa širša veliko-površinska ekološka celota, v kateri živijo populacije ene ali več vrst divjadi v vseh letnih časih. Določajo jo ekološki dejavniki in življenjske zahteve divjadi, pa tudi naravne ali umetne ovire, ki jih divjad redko ali sploh ne prehaja (7. in 8. člen ZDLov-1). Načrtovanje upravljanja z divjadjo na območju celotne države se opredeli v programu upravljanja, ki je krovni dokument. Ta določa strategijo za usmerjanje razvoja populacij divjadi in ukrepanje v njihovem življenjskem okolju med posameznimi lovsko upravljavskimi območji. Podrobneje so te naloge opredeljene v načrtih upravljanja z divjadjo in ukrepanja v njenem življenjskem okolju. To so dolgoročni načrt lovsko upravljavskega območja, letni načrt lovsko upravljavskega območja ter letni načrt lovišča oziroma lovišča s posebnim namenom (12. in 13. člen ZDLov-1). Od tako sprejetih načrtov je dopustno odstopati z izrednimi posegi, ki se izvedejo, med drugim tudi takrat, da se prepreči resno škodo, zlasti na posevkih, živini, gozdovih, ribištvu in vodi ter drugih vrstah premoženja, poseg pa dovoli minister, ki določi pogoje in način poseganja (prvi in drugi odstavek 42. člena ZDLov-1).

19. V obravnavanem primeru je tožena stranka izpodbijano odločbo sprejela na podlagi 42. člena ZDLov-1, torej dovolila izredni poseg v populacijo divjega prašiča v loviščih Kanal, Most na Soči, Dobrovo, Sabotin, Anhovo, Grgar, Čepovan, Gorica, Lijak, Trnovski gozd, Čaven, Jelenk, Hubelj, Vipava in Vojkovo. Četudi lovske družine, ki upravljajo ta lovišča, v odločbi niso posebej navedene, sodišče ocenjuje, da je, glede na prej citirane določbe ZDLov-1, jasno, da gre za dovoljenje, ki je bilo izdano upravljavcem teh lovišč, torej lovskim družinam, ki gospodarijo z divjadjo v teh loviščih. V izreku je tudi določeno, kakšni so pogoji dovoljenega izrednega posega v populacijo divjega prašiča, tako po času trajanja kot tudi po obsegu. Sodišče zato ne sledi trditvi tožeče stranke, da je izrek odločbe nepopoln in nedoločen, prav tako ne trditvi, da se je postopek vodil po uradni dolžnosti, saj je bila podlaga za izdajo odločbe vloga IO Območnega združenja.

20. Tožena stranka je dovoljenje za izredni poseg izdala za vsa lovišča v LUO, med drugim tudi za lovišče A., s katerim upravlja tožena stranka. IO Območnega združenja je v vlogi, s katero je zaprosil za izdajo tega dovoljenja, navedel, da je prej veljavna odločba, ki je prav tako dovoljevala izredni poseg v populacijo divjega prašiča, prenehala veljati s sprejemom letnega načrta za leto 2016 ter da zato predlaga, da se izda nova odločba, ki naj prav tako določi, da je zgornja višina odvzema te divjadi po starostni in spolni strukturi neomejena ter da je dovoljeno loviti vse kategorije divjega prašiča, ne glede na lovno dobo. IO Območnega združenja je v vlogi sicer predlagal, naj se odločba izda za celotno osrednje območje, nato pa posebej navedel lovišča tega območja, in sicer Most na Soči, Sabotin, Anhovo, Grgar, Čepovan, Gorica, Lijak, Trnovski gozd in Čaven, predlagal pa še, da se odločba izda tudi za lovišči Jelenk in Hubelj iz robnega območja I. Sodišče ugotavlja, da IO Območnega združenja med lovišči ni navedel lovišč, ki jih upravljajo LD A., torej tožeča stranka, LD Dobrovo, LD Vipava in LD Vojkovo, vendar pa je, ne glede na to, tožena stranka odločbo izdala za vsa lovišča, ki sestavljajo osrednje območje, kot tudi za lovišča iz robnega območja. V odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je tako ravnala zato, ker je IO Območnega združenja v vlogi predlagal izdajo odločbe za celotno osrednje območje, pa četudi nekaterih lovišč (navaja sicer le lovišči Kanal in Dobrovo) ni izrecno navedel. Posebej pa je tožena stranka izpostavila, da ima Območno združenje zakonsko pooblastilo, da v imenu in za račun upravljavcev lovišč, ki sestavljajo to območje, ureja stvari strokovne in upravljavske narave.

21. Sodišče vloge IO Območnega združenja ne razume tako, kot jo je razumela tožena stranka. Meni namreč, da je IO Območnega združenja s tem, ko je v vlogi izrecno navedel le določena lovišča, tako v osrednjem kot tudi v robnem območju LUO, očitno želel, da se odločba o izrednem posegu izda le za ta lovišča. To najbolj zgovorno potrjuje odgovor na tožbo IO Območnega združenja, saj sodišču predlaga, naj se lovišča, ki jih v vlogi ni navedel, izvzamejo iz odločbe, za ostala lovišča pa naj odločba ostane v veljavi. Ne glede na tak predlog, ki sledi vlogi za izdajo odločbe, pa se sodišče do odločbe v delu, ki se nanaša na lovišča, ki so v upravljanju LD Dobrovo, LD Vipava in LD Vojkovo, ni posebej opredeljevalo, saj te lovske družine odločbi niso oporekale in je ne izpodbijejo (LD Vipava v odgovoru na tožbo celo navaja, da se z odločbo strinja in to tudi utemeljuje), pač pa se je opredelilo do odločbe le v delu, ki se nanaša na lovišče Kanal, torej lovišče, ki je v upravljanju tožeče stranke.

22. Sodišče meni, da ima tožeča stranka pravni interes za vložitev predmetne tožbe, saj je po svoji organiziranosti društvo, ki ima z državo sklenjeno koncesijsko pogodbo za trajnostno gospodarjenje z divjadjo v lovišču A. in zato, skladno z določbo tretjega odstavka 65. člena ZDLov-1, deluje tudi v javnem interesu, kar pomeni, da ima pravico zastopati interese gospodarjenja z divjadjo tako v upravnih kot tudi sodnih postopkih. Te pravice ji zato ne more omejiti določba 67. člena ZDLov-1, ki določa temeljne pristojnosti IO Območnega združenja. Območno združenje sicer upravljavce lovišč združuje prav zaradi urejanja in usklajevanja skupnih nalog pri upravljanju z divjadjo, nikakor pa lovskim družinam taka oblika organiziranosti ne more odvzeti upravičenj po 65. člen ZDLov-1 in po koncesijski pogodbi. Dejstvo pa je, da lahko posamezna lovska družina zastopa interese gospodarjenja z divjadjo le v svojem lovišču, kjer mora, skladno z 8. členom ZDLov-1, smotrno in usklajeno razporejati ter izvajati v okviru LUO načrtovane ukrepe in naloge, zagotavljati in nadzirati pa tudi upravljanje z divjadjo. Z drugimi besedami, posamezna lovska družina ima dolžnost trajnostnega gospodarjenja z divjadjo le znotraj območja lovišča, ki ga upravlja (v skladu s sprejetimi usmeritvami in ukrepi za celotno lovsko upravljavsko območje ter v skladu z letnim načrtom lovišča), ne more pa posegati v gospodarjenje drugih lovišč. Taka ugotovitev po oceni sodišča zato pomeni, da v obravnavanem primeru tožeča stranka nima pravnega interesa, da bi izpodbijala odločbo tožene stranke v celoti, torej tudi za lovišča, ki jih ne upravlja (in se lovske družine, ki ta lovišča upravljajo, z odločbo strinjajo), pač pa le za svoje lovišče, torej za uveljavljanje podrejenega tožbenega zahtevka.

23. Ob upoštevanju opisanih zaključkov, sodišče ocenjuje, da je podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen. Tožena stranka je namreč izdala izpodbijano odločbo tudi za območje lovišča A., četudi tega IO Območnega združenja z vlogo ni zahteval in kar v odgovoru tudi smiselno potrjuje. Res je sicer, da bi bilo ob upoštevanju dejstva, da je lovsko upravljavsko območje ekološka celota, verjetno smiselno ukrepe sprejeti za celotno LUO, vendar pa tega IO Območnega združenja ni zahteval, razlogov za tako odločitev pa tožena stranka ni niti preverjala niti ni zahtevala pojasnila ali morebitne dopolnitve vloge. Pri svoji odločitvi se je oprla le na mnenje Zavoda, ki pa je po oceni sodišča zgolj splošen prikaz stanja populacije divjega prašiča v LUO in prikaz neargumentiranih zaključkov o javnih koristi socialnega značaja, to je zagotavljanja prisotnosti prebivalstva na podeželju (brez konkretnih podatkov ali analiz, kar izpostavljata tudi LD Čaven in LD Gorica, ki opozarjata na nedoslednosti, sami pa svoja odgovora določno opredeljujeta s podatki o višini škode in dosedanjega odstrela). Iz opisanih razlogov zato ni dopustno sprejeti zaključka, da je IO Območnega združenja predlagal izdajo odločbe tudi na lovišče Kanal in da je izvršitev izrednega posega nujna za celotno LUO. To vodi sodišče do zaključka, da je tožena stranka ob izdaji odločbe v delu, ki se nanaša na lovišče A., odločala, ne da bi IO Območnega združenja sploh vložil zahtevo za izdajo odločbe za to lovišče, torej v nasprotju z določbo 128. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki določa, da sme pristojni organ začeti in voditi postopek samo, če je podana zahteva stranke za začetek upravnega postopka.

24. Glede na navedeno je sodišče podrejenemu tožbenemu zahtevku ugodilo in 1. točko izreka izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na lovišče Kanal, na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo, do ostalih tožbenih navedb pa se zato ni opredeljevalo.

K točki II izreka:

25. Ker je sodišče podrejenemu tožbenemu zahtevku ugodilo in izpodbijani upravni akt v obsegu, kot je naveden v prejšnji točki, odpravilo, je po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 tožeča stranka upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopal odvetnik.