Jedro

V obravnavanem primeru je tožeča stranka postavila restitucijski in prepovedni zahtevek. V restitucijskem zahtevku je določno zahtevala vzpostavitev prejšnjega stanja na način, da bodo tožniki lahko na enak način kot pred motenjem posesti prosto dostopali preko nepremičnin toženih strank do svoje nepremičnine. Ugotovitev in opredelitev dejanskega načina motenja posesti v restitucijskem delu tožbenega predloga (dvig zapornice) je bila nepotrebna. Ob ugotovitvah, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za zahtevano posestno varstvo, pa zgolj zato ni mogoče v celoti zavrniti tožbenega zahtevka.

Dolžnost toženk je, da vzpostavita takšno posestno stanje, ki bo tožnikom ponovno omogočalo zatrjevani in ugotovljeni način izvrševanja soposesti: torej prosto dostopanje z vozili po nepremičnini toženih strank do dvorišča tožečih strank. Način, na kakršnega bosta zagotovili prosto dostopanje tožnikom, pa je v domeni toženih strank, pri čemer dejstva o tem ne sodijo v izrek sodne odločbe.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku delno ugodi tako, da ta glasi: "Toženi stranki sta dolžni v roku osmih dni solidarno na nepremičnini z ID znakom parcela 000 2788/4 v celoti vzpostaviti prejšnje stanje tako, da bodo tožeče stranke lahko na enak način kot pred motenjem posesti prosto dostopale preko nepremičnine z ID znakom parcela 000 2778 in nepremičnine z ID znakom parcela 000 2788/4 do nepremičnine z ID znakom parcela 000 2788/2. Toženima strankama se v bodoče prepoveduje na tak ali podoben način, zlasti s postavljanjem enake ali podobne umetne ovire, posegati v posest tožečih strank".

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem zavrnilnem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje (glede načina vzpostavitve v prejšnje stanje: "... z dvigom zapornice, ki stoji na južnem delu nepremičnine z ID znakom parcela 000 2788/4").

III. Toženi stranki sta v osmih dneh po prejemu tega sklepa dolžni nerazdelno povrniti tožečim strankam stroške pravdnega postopka v znesku 2.149 EUR in stroške pritožbenega postopka v znesku 460 EUR, v primeru zamude vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni v roku osmih dni solidarno na nepremičnini z ID znakom parcela 000 2788/4, z dvigom zapornice, ki stoji na južnem delu nepremičnine z oznako 000 2788/4, v celoti vzpostaviti prejšnje stanje tako, da bodo tožeče stranke lahko na enak način kot pred motenjem posesti prosto dostopale preko nepremičnine z ID znakom parcela 000 2778 in nepremičnine z ID znakom parcela 000 2788/4 do nepremičnine z ID znakom parcela 000 2788/2, in da se toženima strankama v bodoče prepoveduje na tak ali podoben način, zlasti s postavljanjem enake ali podobne ovire, posegati v posest tožečih strank.

2. Pritožbo vlagajo tožniki po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP1. Druga tožeča stranka vlaga dodatno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pomanjkanja materialnega procesnega vodstva. Vsi predlagajo spremembo sklepa tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, vse s povračilom pravdnih stroškov tožečih strank, ki naj se toženkama naložijo v solidarno plačilo. V zvezi z zahtevkom za povračilo pravdnih stroškov tožniki v skupni pritožbi uveljavljajo bistvene kršitve pravil postopka. Podrejeno predlagajo izdajo dopolnilnega sklepa.

3. Tožniki v skupni pritožbi navajajo, da je materialnopravno zmoten in z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka po 14. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter z bistvenimi kršitvami 7., 212. ter 8. člena ZPP obremenjen zaključek sodišča, da je bilo stanje ugotovljene posesti tožnikov le začasno in neodvisno od njihove volje. Nerelevantno je, na kakšen način je posestnik pridobil posest, od čigave volje je odvisno zadnje posestno stanje in ali je bilo trajno ali začasno. Relevantno je zgolj zadnje posestno stanje. Dve leti trajajoče istovrstno posestno stanje ni začasno oziroma ni zakonskih razlogov, da tudi začasno stanje posesti ni predmet sodnega varstva. Tožniki so zatrjevali in dokazovali soposest na dovozu z dvignjeno zapornico, kar je ugotovilo tudi sodišče. Nadaljnji zaključki v točkah 26 in 27 sklepa so notranje neskladni, nejasni. Temeljijo na prekoračeni trditveni podlagi ter napačni dokazni oceni izpovedb posameznih tožnikov. Če bi toženi stranki tožnikom ob spuščeni zapornici omogočili prehod z daljinci, ne bi prišlo do motenja. Dejansko in pravno ter z absolutnima bistvenima kršitvama po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je obremenjen tudi zaključek o izključujočnosti posesti tožeče stranke. Z namenom dokazovanja izključujočnosti posesti je bil podan predlog za ogled dejanskega stanja v naravi, ki je bil neutemeljeno in neobrazloženo zavrnjen, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno. Napačen je zaključek, da so tožniki napačno oblikovali tožbeni zahtevek. Glede na zadnje posestno stanje je bil oblikovan pravilno. V postopku je bilo že ugodeno predlogu za izdajo začasne odredbe. Ob odsotnosti materialnega procesnega vodstva so se tožniki utemeljeno zanesli in verjeli, da so pravilno in popolno izkazali soposest neovirane uporabe dovoza z dvignjeno zapornico. Če je sodišče v postopku prišlo do drugačnega spoznanja, bi moralo tožnike opozoriti, da zahtevajo vzpostavitev prejšnjega stanja, ki ga pred motenjem naj ne bi bilo. Zaradi opuščenega materialno procesnega vodstva je sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži, da tožbeni zahtevek nalaga le en način izpolnitve, saj je toženima strankama v celoti prepuščeno, na kakšen način (z uporabo tehničnih sredstev, daljinskega upravljalca ali kako drugače) bosta omogočili dvig zapornice in vzpostavitev prejšnjega stanja pred motenjem. Napačno je zavrnjen zahtevek za sodno varstvo. Podane so kršitve ustavnih pravic. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi bilo treba tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi. Izreka o stroških ni oziroma nasprotuje obrazložitvi (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Podrejeno podajajo zahtevek za izdajo dopolnilnega sklepa, ker sodišče prve stopnje o stroških ni odločalo.

4. Pritožba druge tožeče stranke kot materialnopravno zmoten graja zaključek, da tožniki niso nikdar pridobili niti želeli take dejanske oblasti, kot so jo zatrjevali in jo v tem obsegu nekaj časa izvrševali. Ta razlog je v nasprotju s smislom posestnega varstva, ki se daje glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, in z delom obrazložitve, da je treba ugotoviti, kakšno soposest oziroma oblast na dovozu so tožniki v resnici izvrševali. Sodišče je torej hkrati ugotovilo, da so pred motilnim dejanjem izvajali dejansko oblast v obsegu, kot so jo vtoževali, vendar hkrati nelogično zaključilo, da te oblasti niso nikoli pridobili. Posesti se ne pridobiva, ker ne gre za pravico, ampak se jo izvršuje na navzven razviden način. Iz ugotovljenega dejanskega stanja (da so jo tožniki izvajali v vtoževanem obsegu), izhaja edini logični zaključek, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Ob dveletnem posestnem stanju pred motilnim dejanjem je materialnopravno napačen zaključek, da je šlo za začasno in od volje tožečih strank neodvisno posestno stanje. Volja tožeče stranke ni relevantna za presojo posesti. Zgrešen je zaključek, da bi morali zahtevati uporabo daljinskega upravljalca. Takega posestnega varstva po dveh letih niso imeli več. Bistven je dejanski dostop do dovoza in parkirišč, za katerega je ugotovljeno, da so ga tožniki izvajali na vtoževani način. Sodišče bi lahko delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da bi toženkama naložilo, da tožnikom omogočita dvig zapornice, kadar to potrebujejo. Z nasprotno odločitvijo je sodišče tožeči stranki odvzelo učinkovito posestno varstvo. Ker ni opravilo materialnega procesnega vodstva, gre za sodbo presenečenja, saj je prvotno ugodilo predlogu za začasno odredbo, tudi kasneje pa ni navedlo, da je zahtevek neprimeren. Podana je bistvena kršitev pravil postopka.

5. Na obe pritožbi sta odgovorili obe toženi stranki. Predlagata, naj pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrne in potrdi izpodbijani sklep. Stroškov pritožbenega postopka ne zaznamujeta.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Sklep ni obremenjen z uveljavljenimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami ali kršitvami ustavnih pravic pritožnikov. Ni sodbe presenečenja, če sodišče opre odločitev na dokazno oceno, s katero se stranka ne strinja, ali če jo opre na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela. Prepoved sodbe presenečenja varuje stranko pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic, če bi sodišče oprlo odločitev na pravno podlago, na katero stranka kljub zadostni skrbnosti ni mogla računati in bi za to izgubila možnost navajanja dejstev, ki so bistvenega pomena za tako - zanjo presenetljivo - pravno podlago. Sredstvo preprečevanja sodbe presenečenja je materialno procesno vodstvo, v okviru katerega sodišče stranki opozori na spregledane pravne podlage in jima razkrije svoj - drugačen, nepričakovan - pravni pogled na spor ter ju opozori na pravno podlago, na katero namerava opreti razrešitev njunega spora.2 V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Tožeča stranka je ves čas zahtevala posestno varstvo zaradi zatrjevanega motenja soposesti na zemljišču tožene stranke, ki ga je po tožbenih trditvah prosto uporabljala za dostop do svoje nepremičnine, zahtevala vzpostavitev prejšnjega stanja, da bo na enak način kot pred motenjem posesti spet prosto dostopala do svoje nepremičnine, in prepoved bodočih posegov v poposest. Tožena stranka je ves čas ugovarjala, da tožeči stranki ne gre posestno varstvo, kot ga vtožuje (vzpostavitev prejšnjega stanja z dvigom zapornice, ki stoji na južnem delu njene nepremičnine), ampak bi lahko zahtevala le vzpostavitev prejšnjega stanja v obliki omogočanja prehoda npr. z izročitvijo novih daljinskih upravljalcev ali sporočilom mobilnih številk za upravljanje z zapornico. Tožeča stranka je kljub takim ugovorom vztrajala pri postavljenem tožbenem zahtevku, ki je bil po njenih navedbah skladen z materialnim pravom, po katerih je za posestno varstvo relevantno le zadnje stanje posesti pred ugotovljenim motenjem. Ob takih podatkih spisa ni mogoče pritrditi pritožbama, da bi moralo sodišče prve stopnje po opravljenem dokaznem postopku in po drugačni dokazni oceni in uporabi (istih) materialnopravnih določb opravljati dodatno materialnopravno vodstvo glede na ugovore tožene stranke o nesklepčnosti tožbe. Tožeča stranka je ves čas postopka imela možnost izjave o ugovorih tožene stranke in do učinkovitega varstva svojih pravic, kar je v celoti izkoristila tudi v okviru tega pritožbenega postopka. Absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi opuščenega materialnopravnega vodstva glede oblikovanja tožbenega zahtevka ni.

8. Dokazni predlog za izvedbo ogleda na kraju samem je s pravilnimi in ustavno dopustnimi razlogi obrazloženo zavrnjen v točki 9 sklepa. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje o nepotrebnosti dokaza (prostorsko stanje dovoza, na katerem so tožniki izvajali soposest pred vložitvijo tožbe, je vidno na fotografijah, ki so jih predložile stranke) in neprimernosti dokaza (stanje po vložitvi tožbe, ki bi ga sodišče lahko ugotovilo z ogledom, za posestno pravdo ni relevantno). Dejansko stanje je kljub neizvedenemu dokaznemu predlogu ugotovljeno pravilno. Očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi pravilno obrazložene zavrnitve neizvedenega dokaza ni.

9. Sklep vsebuje razloge o pravno relevantnih dejstvih, ki omogočajo vsebinski preizkus sprejete odločitve. Nestrinjanje z njimi, kakor tudi s sprejeto dokazno oceno in odločitvijo, ki jo je sprejelo sodišče, ne predstavlja očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niti bistvenih kršitev določb 7., 212. in 8. člena ZPP.

10. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Ključna pravno relevantna dejstva so ugotovljena pravilno. Tožniki so zahtevali sodno varstvo zaradi zatrjevanega motilnega ravnanja toženih strank z dne 21. 12. 2021, ko sta jim toženi stranki po tožbenih navedbah najprej z nastavljeno fizično oviro (parkirano vozilo) in nato s spuščeno in zaklenjeno zapornico preprečili dostop preko dovoza (zemljišča toženih strank), ki so ga pred tem prosto uporabljali za vožnje do svojega dvorišča pred svojim blokom. V okviru trditvene in dokazne podlage strank je sodišče po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo: - tožniki in z njihovim dovoljenjem njihovi družinski člani, najemniki ali obiskovalci, so občasno uporabljali dovoz (zemljišče toženih strank) za dostop do svojega dvorišča pred svojim blokom: z avtomobilom so peljali s P. ulice v L., in sicer: bodisi neposredno mimo zapornice pred uvozom na dovoz (zemljišče tožencev), kadar je bila zapornica dvignjena, bodisi po dvigu zapornice z daljinskim upravljalcem ali preko domofona v svojih stanovanjih, kadar je bila zapornica spuščena oziroma zaprta; nato so preko dovoza zapeljali do dvorišča pred svojim blokom, na katerem so kratek čas ustavili, če je bil prostor, tudi parkirali; - toženi stranki sta staro zapornico, ki se je pogosto kvarila, zamenjali novembra 2021 in vzpostavili nov režim odpiranja zapornice; - do 21. 12. 2021 je bila zapornica (stara in nova) dolgo dvignjena, občasno spuščena (dokler se ni spet pokvarila), tožnikom zaradi tega dostop do njihove nepremičnine ni bil moten; - na ta način so tožniki dve leti vozili mimo dvignjene zapornice ali so imeli ves čas dostop z daljinskimi upravljalci in domofoni; - 21. 12. 2021 je bil uvoz mimo zapornice prvič zaparkiran z vozilom, ki je preprečil tožnikom dostop na njihovo dvorišče; toženi stranki sta nato vzpostavili delovanje nove zapornice, jo spustili in zaklenili; tožnikom pa nihče ni izročil (novega) mehanizma, s katerim bi zapornico lahko odprli; - za vzpostavitev delovanja nove zapornice so tožniki izvedeli 21. 12. 2021 po postavitvi fizične ovire na uvoz dostopa.

11. Ni bilo sporno, da sta toženi stranki poleg zapornice naročili tudi postavitev fizične ovire na uvoz, ki je preprečil tožnikom dostop do njihove nepremičnine.

12. Sodišče je po takih dejanskih ugotovitvah presodilo, da so tožniki dokazali svojo soposest dovoza v obliki vožnje mimo zapornice po dovozu tožene stranke do svojega dvorišča (24. in 25. člen SPZ), da so tožbo za motenje posesti vložili pravočasno (32. člen SPZ) in da sta jim toženki protipravno z zaklepanjem zapornice preprečili vožnjo mimo zapornice in s tem motili njihovo soposest. Kljub temu je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ocenilo je, da tožniki glede na obseg ugotovljene soposesti (posest dovoza na način, da se lahko kadarkoli z daljinskim upravljalcem ali domofonom dvignili zapornico) niso pravilno uveljavljali sodnega varstva z dvigom zapornice.

13. Pritožbi upravičeno opozarjata, da je naziranje sodišča o nepravilno postavljenem tožbenem zahtevku zmotno.

14. V okviru posestnega varstva je varovana gola dejanska oblast nad stvarjo: v obravnavanem primeru soposest nad zemljiščem tožene stranke (dovoz), ki so ga za ugotovljeni občasni dostop do svoje nepremičnine uporabljali tožniki, in ne nad zapornico. Ko sodišče daje posestniku sodno varstvo, mora skladno s prvim odstavkom 33. člena SPZ upoštevati samo zadnje posestno stanje in nastalo motenje, pravica do posesti in dobrovernost posestnika nista relevantna.

15. Za varstvo motenja posesti je bistveno, da sodišče odredi prepoved nadaljnjega motenja posesti oziroma odredi vrnitev odvzete posesti ter morebitne druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem (34. člen SPZ). Zakon ne nalaga, da bi moral izrek sodne odločbe vsebovati tudi dejanske ugotovitve o konkretnem načinu oziroma oviri, ki sta povzročila nastalo motenje. Tožbeni predlog in posledično izrek sodne odločbe na vzpostavitev prejšnjega stanja in prepoved bodočih motilnih dejanj je (le) dajatveni. Pred odločitvijo o zahtevku je sicer treba ugotoviti, ali je prišlo do odvzema ali motenja posesti, vendar pa dejanske ugotovitve o načinu motenja sodijo le v obrazložitev in ne v izrek.

16. V obravnavanem primeru je tožeča stranka postavila restitucijski in prepovedni zahtevek. V restitucijskem zahtevku je določno zahtevala vzpostavitev prejšnjega stanja na način, da bodo tožniki lahko na enak način kot pred motenjem posesti prosto dostopali preko nepremičnin toženih strank do svoje nepremičnine. Ugotovitev in opredelitev dejanskega načina motenja posesti v restitucijskem delu tožbenega predloga (dvig zapornice) je bila nepotrebna. Ob ugotovitvah, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za zahtevano posestno varstvo, pa zgolj zato ni mogoče v celoti zavrniti tožbenega zahtevka. Ker je po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožeča stranka dokazala, da je imela pred vložitvijo tožbe nepremičnino tožene stranke v soposesti tako, da je imela preko nje prost dostop do svoje nepremičnine, kot je trdila in v restitucijskem delu zahtevka tudi vtoževala, bi moralo ob pravilni uporabi materialnega in procesnega prava v tem obsegu restitucijskemu tožbenemu predlogu ugoditi in ga zavrniti le v delu, ki se nanaša na način vzpostavitev prejšnjega stanja z dvigom zapornice.

17. Ker so pravilno ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva o soposesti tožeče stranke, o neupravičenem posegu toženih strank v soposest tožečih strank in o pravočasno zahtevanem sodnem varstvu, je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP zaradi napačne uporabe materialnega prava lahko samo delno spremenilo izpodbijani sklep tako, da je tožbenemu zahtevku (in pritožbama) v pretežni meri ugodilo. Izpodbijani zavrnilni sklep pa je pravilen v delu, ki se nanaša na način vzpostavitve prejšnjega stanja z dvigom zapornice, zato je v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (353. člen ZPP). Kljub spremembi odločitve sodišča prve stopnje ostaja izrek jasen in določen. Dolžnost toženk je, da vzpostavita takšno posestno stanje, ki bo tožnikom ponovno omogočalo zatrjevani in ugotovljeni način izvrševanja soposesti: torej prosto dostopanje z vozili po nepremičnini toženih strank do dvorišča tožečih strank. Način, na kakršnega bosta zagotovili prosto dostopanje tožnikom, pa je, kot navajajo tudi pritožniki, v domeni toženih strank, pri čemer dejstva o tem ne sodijo v izrek sodne odločbe.

18. Zaradi spremembe odločbe, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, je bilo treba odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je o njih odločilo na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP. Tožniki niso uspeli le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka in pritožbe, a zaradi tega posebnih stroškov ni bilo. Zato jim morata toženi stranki solidarno povrniti vse stroške pravdnega in pritožbenega postopka. Odmerjeni so po veljavni Odvetniški tarifi3 za odvetniške stroške in po ZST-14 za priglašene sodne takse. Priznana odmera in obračun stroškov sta specificirana na stroškovnikih na list. št. 334-335 in 346, ki sta sestavni del spisovnega gradiva.

19. Skladno s pritožbenim predlogom morata toženi stranki odmerjene pravdne stroške v višini 2.149 EUR in pritožbene stroške v višini 460 EUR solidarno povrniti tožnikom v izpolnitvenem roku osmih dni po prejemu te odločbe, sicer bosta v primeru zamude dolgovali tudi zahtevane zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (313. člen ZPP v zvezi s 378. členom OZ ter načelno pravno mnenje občne seje VSS z dne 13. 12. 2006).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999, s spremembami. 2 VS RS II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018. 3 Ur. list RS, št. 2/15 s spremembami. 4 Zakon o sodnih taksah, Ur. list RS, št. 37/2008, s spremembami.