Jedro

V primeru, ko delodajalec ne odloči o ugovoru delavca zoper sklep o razporeditvi delavca k drugemu delodajalcu, tako da sklep ne postane dokončen in izvršljiv, so v posledici tega nezakoniti tudi vsi sklepi drugega delodajalca, h kateremu je bil delavec razporejen. Na podlagi nezakonite odločitve prvega delodajalca delavcu ni moglo zakonito prenehati delovno razmerje pri prvem delodajalcu, zato mu gredo vse pravice iz delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (1., 2. in 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je s sodbo in sklepom ugotovilo, da sklep Ž. R. d.o.o. o razporeditvi tožnika v drugo podjetje z dne 2.2.1993, izdan s strani generalnega direktorja Ž. R. d.o.o. ni postal dokončen in da tožniku delovno razmerje pri prvotoženi stranki ni prenehalo ter še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja do vročitve dokončnega sklepa in da je zaradi tega tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu za to obdobje obračunati in izplačati razliko nadomestila osebnega dohodka, kakor da bi bil na delu, v 8 dneh pod izvršbo. Poleg tega je razveljavilo sklepe direktorja drugotožene stranke z dne 3.2.1993 o začasnem čakanju na delo in o začasni razporeditvi v ŽR - L. c. d.o.o., sklep komisije za varstvo pravic drugotožene stranke št. K.. 9/93 z dne 5.6.1993 o zavrnitvi ugovora zoper sklep o začasni razporeditvi v L. c., sklep predsednika upravnega odbora drugotožena stranka o trajnem prenehanju potreb po delu št. VR. SKL. 2 z dne 24.6.1993 in sklep direktorja drugotožene stranke o začasni razporeditvi v L. c. in čakanju na domu št. VR.

SKL. 2A z dne 24.6.1993 ter sklep komisije za varstvo pravic drugotožene stranke o zavrnitvi ugovora št. KVP 23/93 z dne 23.7.1993, višji zahtevek tožnika pa je zavrnilo.

Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek tožnika zoper tretjetoženo stranko in sklenilo, da prvostopenjsko sodišče ni stvarno pristojno sodišče za odločanje glede odškodnin iz naslova nematerialne škode do prvotožene stranke in da se tožbeni zahtevki iz naslova nematerialnih škod po pravnomočnosti sklepa odstopijo Okrožnemu sodišču v A., kot stvarno pristojnemu sodišču. Zoper ugodilni del tožbenega zahtevka se pritožujeta z eno pritožbo prvo in drugotožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, da pritožbeno sodišče njuni pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo v smislu pritožbe spremeni, oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in v izpodbijanem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Menita, da je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah preuranjena, saj je bil tožnik po njunem mnenju razporejen k drugotoženi stranki veljavno in zakonito. Zaradi tega so sklepi, ki jih je tožniku vročila drugotožena stranka, zakoniti. Kot je že navedla v postopku, je prvotožena stranka ob reorganizaciji razporedila vse delavce iz prejšnje organizacijske enote v novo družbo S. - STO R. d.o.o., to je k drugotoženi stranki. Razporeditev je bila izvedena po predhodnem sporazumu obeh strank. Iz omenjenega sporazuma je razvidno, da je razlog za razporeditev sprememba v organiziranosti Ž. R. in da se delavcem z razporeditvijo po vsebini nič ne spremeni, saj so bili razporejeni na ista delovna mesta, kot so bili prej pri prvotoženi stranki. Navedeno velja tudi za tožnika, le da je zaradi odločitve tretjetožene stranke, da uslug drugotožene stranke več ne potrebuje, ta tožniku izdala sklep o čakanju na delo. Ker se je izkazalo, da je prenehanje potrebe po delu tožnika trajne narave, je bil uvrščen med trajno presežne delavce. Tudi sicer pa bi po njunem mnenju glede na reorganizacijo prvotožene stranke, prišlo do ukinitve skladišč tudi v primeru, če ta ne bi bila prenešena na drugotoženo stranko in se s tem položaj tožnika ne bi spremenil. Prepričani sta, da sta zato ob reorganizaciji glede na dano situacijo ravnali pravilno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) dolžno preizkusiti sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka (2. odst. 354. člena ZPP) in pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, dejansko stanje je popolno ugotovilo ter odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da se pritožbene navedbe toženih strank ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati, oz. privesti do drugačne odločitve. Pritožbeno sodišče zato sprejema zaključke in razlago odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi in dodaja.

Za presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka zoper toženi stranki je po mnenju pritožbenega sodišča odločilnega pomena dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik zoper sklep o razporeditvi v drugo podjetje z dne 2.2.1993, ki ga je izdala prvotožena stranka, podal dne 24.2.1993 ugovor na komisijo za varstvo pravic delavcev prvotožene stranke in da prvotožena stranka o tem ugovoru ni odločila. Ker po določbi 1. odst. 106. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve, sklep o razporeditvi v drugo podjetje ni postal dokončen in tudi ne izvršljiv. V posledici tega so tudi vsi kasneje izdani sklepi s strani drugotožene stranke, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, brez pravne podlage.

Pritožbena zatrjevanja v smeri, da je bil postopek razporeditve tožnika k drugotoženi stranki veljaven in zakonit in da so v posledici tega zakoniti tudi ostali sklepi drugotožene stranke, so zato neutemeljena. Ob ugotovitvi, da sklep prvotožene stranke z dne 2.2.1993 ni postal dokončen in tudi ne izvršljiv, je zato sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniku delovno razmerje pri prvotoženi stranki ni prenehalo ter mu še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja do vročitve dokončnega sklepa. V posledici tega je tudi utemeljeno razveljavilo vse ostale sklepe drugotožene stranke, ki se nanašajo na tožnikovo čakanje na domu, njegovo razporeditev v logistični center ter na trajno prenehanje potreb po delu tožnika.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo obeh toženih strank zavrnilo in v izpodbijanem delu (1., 2. in 3. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45-I/94).