Jedro

Pritožba, ki se sklicuje na obdolženčev zagovor, ki mu utemeljeno ni sledilo že sodišče prve stopnje in skuša z deli izpovedb posameznih prič, iztrganih iz konteksta, prikazati, da obdolženca nobena priča ni obremenila ter da bi naj pri obravnavanem kaznivem dejanju sodelovala še tretja oseba, ne more biti uspešna, saj za takšne trditve nima nobene podlage v izvedenem dokaznem postopku.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega D.F. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti, pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 39979/2015 z dne 7. 11. 2017 obdolženega D.F. spoznalo za krivega storitve napeljevanja k storitvi kaznivega dejanja velike tatvine po 6. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 37. člena KZ-1, za kar mu je določilo kazen šest mesecev zapora, nato pa mu po prvem odstavku 55. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1, ob upoštevanju kazni dve leti in dva meseca zapora, ki je bila obdolžencu izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 39979/2015 z dne 19. 10. 2017, ki je postala pravnomočna 7. 11. 2017, izreklo enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora. Po prvem odstavku 55. člena KZ-1 in prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obdolžencu v izrečeno kazen vštelo v celoti prestane kazni: dva meseca zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru III K 87865/2010 z dne 8. 11. 2011; šest mesecev zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru I K 52218/2012 z dne 6. 11. 2013 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 52218/2012 z dne 14. 7. 2015; sedem mesecev zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru II Kr 43487/2013 z dne 11. 2. 2015; ter čas pridržanja in prestajanja kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru I K 39979/2015 z dne 12. 5. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 39979/2015 z dne 10. 11. 2016, in sicer od 24. 10. 2012 od 10.28 ure do 25. 10. 2012 do 16.10 ure ter od 24. 4. 2017 dalje. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa nagrada in potrebni izdatki zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti bremenijo proračun.

2. Zoper to sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Dejansko stanje obravnavane zadeve je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno, razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo in utemeljeno zaključilo, da je storil očitano kaznivo dejanje. Takšno svojo odločitev je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornika obdolženca dodaja:

5. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se pritožnik ne strinja. Ponavlja obdolženčev zagovor in skuša ponovno prepričati, da obdolženec očitanega kaznivega dejanja ni storil, saj ga priča M.K. na glavni obravnavi ni z ničemer obremenila, temveč je celo zanikala, da bi jo naj na storitev kaznivega dejanja napeljal obdolženec. Tudi priča D.R. ni prepoznal obdolženca kot tiste osebe, ki bi naj bežala preko Jurčičeve ulice. Nenazadnje obdolženca v postopku prepoznave po fotografijah ni prepoznala niti oškodovanka M.F.K..

6. S takšnimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je zagovor obdolženca pravilno ocenilo kot nesprejemljiv, v napadeni sodbi pa navedlo tehtne in prepričljive razloge, zakaj mu ni mogoče slediti. Da je obdolženec M.K. napeljal k storitvi kaznivega dejanja velike tatvine, je potrdila slednja, ki se je v svoji izpovedbi sklicevala na izjavo, ki jo je podala v postopku, v katerem je priznala krivdo ter navedla, da drži to, kar je takrat povedala. Iz njene izjave izhaja, da ji je obdolženec pokazal oškodovanko na vozičku ter ji povedal, da je pred tem videl, kako je ta gospa na bankomatu dvignila večjo količino denarja in da bi od tega lahko imela oba korist. Povedala je še, da jo je obdolženec čakal v bližini, in sicer na razdalji približno dvesto metrov, tako da je lahko spremljal, kaj počne in sta se tudi ves čas videla. Nadalje je še pojasnila, da je bila kritičnega dne v zelo slabem stanju, saj je bila takrat odvisnica od prepovedanih drog, tako da se dogodka z obdolžencem na glavni obravnavi ni več dobro spomnila. Sodišče prve stopnje pa navedeni priči v delu, ko je skušala prikazati, da je h kaznivemu dejanju nihče ni nagovarjal, utemeljeno ni sledilo in je njeno izpovedbo v tem delu pravilno ocenilo kot takšno, da se je z njo solidarizirala z obdolžencem. Takšno oceno pa graja pritožba, saj meni da bi moralo sodišče prve stopnje slediti izpovedbi navedene priče tudi v tem delu, ker je ta s svojo izpovedbo potrdila zagovor obdolženca. Vendar takšnim zatrjevanjem pritožbe ni slediti, saj pritožba prezre, da je navedena priča uvodoma potrdila svojo izjavo, s katero je v celoti obremenila obdolženca. Res je, da je na določena vprašanja odgovorila z navedbo, da se določenih okoliščin ne spominja, vendar to ne more omajati njene izjave s katero je obremenila obdolženca in na katero se je tudi sklicevala na glavni obravnavi. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje izpovedbo navedene priče tudi ob ocenjevanju drugih dokazov in zagovora obdolženca pravilno ocenilo. Zato pritožba, ki se ne strinja z navedeno oceno in se sklicuje na zagovor obdolženca, s katerim je zanikal storitev kaznivega dejanja ter trdi, da noben dokaz ni potrdil, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, kar vse je v bistvu v nasprotju z dokazno oceno, ki jo je v obravnavani zadevi sprejelo sodišče prve stopnje, ki je glede odločilnih okoliščin po oceni pritožbenega sodišča pravilna, ni utemeljena. Obdolženca pa je na kraju dejanja videla tudi priča D.R., ki je izpovedal, da je stal pri slaščičarni I. in telefoniral, nakar se je pred lokalom Bolarič nekaj zgodilo, saj je slišal kričanje in videl svetlolaso žensko, ki je kričala, da ni ničesar ukradla. Nato je videl moškega, ki je tekel v hodnik zraven trgovine z urami. Poklical je policijo, nakar je šel proti E., kjer je policija že imela v postopku tistega moškega, ki je bil obrnjen proti kombiju. Opisal je tudi postopek prepoznave na policiji ter povedal, da mu je dala policistka na vpogled več fotografij in sam je, glede na to, da je moškega po imenu R. (obdolženčev vzdevek) poznal in mu je bila znana tudi njegova konstitucija, izjavil, da bi lahko bil storilec prav on. Pritožba, ki trdi, da navedena priča obdolženca ni prepoznala, je zato netočna. Nenazadnje je tudi priča B.K. povedal, da je prijavitelj kaznivega dejanja omenjal, da je udeležena oseba z vzdevkom R.. Ko sta s sodelavcem prišla na kraj dogodka sta videla obdolženega in neznano žensko, ki je na polico terase lokala odložila bančne kartice, takoj za tem pa se je pripeljala starejša gospa na invalidskem vozičku in dejala, da sta ji neznanca vzela torbico, zaradi česar sta nato obdolžencu in ženski odvzela prostost, kar potrjuje tudi odločba o pridržanju (l. št. 36-38 spisa I K 12170/2013). Z navedenimi dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, pa je v celoti ovržen obdolženčev zagovor. Zato pritožba, ki se sklicuje na obdolženčev zagovor, ki mu utemeljeno ni sledilo že sodišče prve stopnje in skuša z deli izpovedb posameznih prič, iztrganih iz konteksta, prikazati, da obdolženca nobena priča ni obremenila ter da bi naj pri obravnavanem kaznivem dejanju sodelovala še tretja oseba, ne more biti uspešna, saj za takšne trditve nima nobene podlage v izvedenem dokaznem postopku. Okoliščina, da obdolženca ni prepoznala oškodovanka, glede na navedeno, ni odločilna. Zato je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja, pravilno je ugotovilo tudi njegovo krivo in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tehtno obrazložilo. S temi razlogi soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki se v preostalem v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje.

7. Ker pritožba zagovornika obdolženca tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo, vloženo zoper prvostopni krivdni izrek, zavrniti kot neutemeljeno.

8. Pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, vendar jo je pritožbeno sodišče, glede na uveljavljan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, samo preizkusilo (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije obdolžencu v korist. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1) ter mu za napeljevanje k storitvi kaznivega dejanja velike tatvine določilo primerno zaporno kazen, nato pa mu ob upoštevanju kazni, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 39979/2015 z dne 19. 10. 2017, izreklo ustrezno enotno zaporno kazen, v katero mu je pravilno vštelo tudi čas pridržanja in že prestane zaporne kazni. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ne gre spreminjati prvostopne izrečene kazni zapora v obdolženčevo korist, saj je povsem primerna in pravična ter bo tako vplivala na obdolženca, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

9. Po navedenem, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 97. člena ZKP. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse ter stroškov njegovega zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti.