Jedro

Namen sklepa, s katerim se uvede postopek prisilnega pridržanja in zdravljenja je, da je takšen postopek nujen glede na stanje posameznika, kar je bilo v pritožnikovem primeru ugotovljeno, njegova psihična bolezen (akutno poslabšanje shizoafektivne motnje z manično simptomatiko) pa tako s strokovnega kot pravnega stališča v nadaljevanju pravilno obravnavana in presojana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Po prejemu obvestila Univerzitetne psihiatrične klinike v ... (UPK) z dne 19. 6. 2025 (list. št. 1) je sodišče prve stopnje zoper osebo s sklepom uvedlo postopek sprejema na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru, postavilo izvedenko psihiatrične stroke in osebi določilo obvezno zastopanje po odvetniku (list. št. 2). Z izpodbijanim sklepom je osebi omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov (1. točka izreka) in jo zadržalo na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom UPK še najdalj do vključno 11. 7. 2025 (2. točka izreka).

2.Oseba (pritožnik) v pritožbi, podani po odvetniku, navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, saj pogoji po 39. členu Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) niso podani. Navaja, da je res, da mu je bila diagnosticirana psihična motnja, vendar iz izpodbijanega sklepa ne izhaja jasen zaključek, da ogrožanja lastnega zdravja in življenja ne bi bilo mogoče preprečiti z milejšimi sredstvi. Prav tako je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj izpostavljeno ogrožanje ne izpolnjuje zakonskega standarda ogrožanja življenja in hudega ogrožanja lastnega zdravja. Prisilno zadržanje na psihiatričnem zdravljenju pomeni skrajni poseg v osebnostne pravice posameznika, ki v tem primeru ni bil nujen in ni sorazmeren s konkretnimi okoliščinami. Sodišče ni zadostilo načelu kontradiktornosti, saj pritožnik ni imel realne možnosti, da se izjavi o izvedenskem mnenju. Izpostavlja 17. člen ZDZdr ter navaja, da ni dokazano, da njegova volja glede nestrinjanja z zdravljenjem ni v njegovo korist. Na koncu izpostavlja še protispisnost v sklepu z dne 19. 6. 2025, s katerim je bil uveden postopek, saj pri tožniku ne gre za situacijsko neorientiranost in demenco. Pritožnik predlaga razveljavitev sklepa, ustavitev postopka in odpust iz psihiatrične bolnišnice.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pritožnik pritožbo vložil zoper sklep v celoti, torej tudi zoper 1. točko izreka glede omejitve pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov (tretji odstavek 64. člena ZDZdr). Sodišče prve stopnje je v 5. točki obrazložilo, da je pritožniku omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov, ker bi mu zaradi nerazumevanja situacije lahko nastale škodljive posledice za zdravje. Ker navedena ugotovitev v pritožbi ni izpodbijana, je pritožbeno sodišče ta del sklepa (1. točka izreka) potrdilo brez nadaljnje obrazložitve.

5.Zdravljenje osebe na oddelku psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom brez privolitve je skladno s prvim odstavkom 39. člena ZDZdr dopustno, (1) če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, (3) in če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. V 53. členu ZDZdr je določeno, da je oseba lahko sprejeta na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve pred izdajo sklepa sodišča, če so podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena tega zakona, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve.

6.Kot izhaja iz podatkov sodnega spisa in ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, je bil 29 letni pritožnik 19. 6. 2025 četrtič hospitaliziran v psihiatrični bolnišnici zaradi akutnega poslabšanja shizoafektivne motnje z manično simptomatiko. Ker je sam začutil, da je slabše, je prišel na pregled in se je strinjal s sprejemom. Kljub zdravljenju (ob začetnem prejemanju nizkih doz zdravila) se je manična faza stopnjevala in razvijala, postal je težje vodljiv in obvladljiv, ni se držal dogovorov, na enem od izhodov je pobegnil, se peljal v A., med vožnjo pa preklical soglasje za zdravljenje.

7.Ob pregledu na naroku je bil pritožnik vidno očitno privzdignjen, nabodren, njegovo vedenje je bilo impulzivno in neobvladljivo. Izvedenka je na podlagi medicinske dokumentacije in pregleda ugotovila, da gre pri pritožniku za hudo in kronično duševno bolezen, zaradi česar je pri njem hudo motena presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, do svojega stanja pa je brez distance in se ne zmore držati navodil, četudi to obljubi. Čas pridržanja treh tednov je potreben, da se v tem času ustrezno zviša in prilagodi medikamentozna terapija, ter da terapija v tem času doseže takojšen učinek, da se manija ne bo še naprej slabšala, ojačevala, da se bo stabiliziral in da se bo počutje začelo ponovno obračati navzdol. Brez tega bo pritožnik še naprej ogrožal svoje življenje in huje ogrožal svoje zdravje, saj je stanje še vedno akutno, slabo zdravljena psihoza pa pušča brazgotine, pušča prave strukturne spremembe možganovine, kar ima za posledico hud upad na kognitivnem in funkcionalnem področju. Pritožnikovo akutno bolezensko sliko je zaradi njegove starosti in intelektualne opremljenosti (zaključuje magisterij) nujno treba zazdraviti, saj bi bilo brez zdravljenja njegovo stanje bistveno slabše ter bi še naprej ogrožal svoje življenje in huje ogrožal svoje zdravje. Milejši ukrepi zaradi akutnega poslabšanja duševne bolezni ne pridejo v poštev, saj se pritožnik ne zmore držati navodil, četudi to obljubi in je potreben stalni nadzor nad zdravljenjem. Izvedenka je ugotovila, da je pritožnik do svojih težav brez distance ter da je prisilno zdravljenje potrebno tudi proti njegovi volji.

8.Na podlagi zgoraj navedenega dejanskega stanja, ki je podprto z izvedenskimi ugotovitvami in listinami v sodnem spisu, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so podani pogoji za prisilno zadržanje v UPK. Pritožnik s svojimi ravnanji ogroža svoje življenje in huje ogroža svoje zdravje. Takšno ogrožanje je posledica hude duševne motnje, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Podana sta prva dva pogoja po prvem odstavku 39. člena ZDZdr. Sodišče prve stopnje je pravilno podajšalo zadržanje za obdobje treh tednov, kolikor je potrebno, da bo zaradi uvedbe zdravil akutna psihotična simptomatika izzvenela. Na podlagi izvedenkinih ugotovitev je pravilno zaključilo, da milejše oblike zdravljenja v tem trenutku niso zadostne, saj pritožnik zdravljenja ne izvaja kot je bilo dogovorjeno, uvida v svoje zdravstveno stanje pa nima. Podan je tudi tretji pogoj po 39. členu ZDZdr.

9.Ob povedanem je neutemeljen pritožbeni očitek, da ni izpolnjen bistven pogoj, da je ogroženo pritožnikovo življenje in huje ogroženo njegovo zdravje, kot tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi bilo mogoče ogrožanje odpraviti z milejšimi ukrepi. Ta očitka sta ovržena na podlagi strokovnih in jasnih izvedenskih zaključkov, ki jih je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo. V tem delu je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, dejansko stanje pa popolnoma in skrbno raziskano.

10.Ne drži niti, da v konkretnem postopku ni bilo zadoščeno načelu kontradiktornosti. Pritožnik je bil zaslišan in je imel možnost predstaviti svojo plat zgodbe, kar je tudi storil. Izvedensko mnenje je bilo predstavljeno na naroku ob prisotnosti pritožnikovega pooblaščenca, ki je imel prav tako možnost, da se o njem izreče, pa glede mnenja, kot izhaja iz zapisa naroka, ni imel nobenih pripomb. Ta pritožbeni očitek pritožbeno sodišče zato zavrača.

11.Pritožnik neutemeljeno izpostavlja tudi 17. člen ZDZdr. Drži, da je prisilno zdravljenje proti volji posameznika nedopustno, a le v primeru, če je glede svojega zdravljenja sposoben oblikovati pravno relevantno voljo in če je sposoben razumeti pomen zdravljenja. Drži tudi, da se je pritožnik sam zglasil na zdravljenje, svojevoljno in po lastni presoji. A se je glede na ugotovitve izvedenke njegovo stanje tako poslabšalo, da volje glede zdravljenja v svojo korist v času odločanja sodišča ni bil sposoben oblikovati. Izvedenka je namreč ugotovila, da je do svojega stanja brez distance, da se ni sposoben držati navodil glede jemanja zdravil, brez zdravil pa se njegovo stanje slabša. Predvsem pa je ugotovila, da je zdravljenje potrebno tudi proti volji pritožnika, kar pomeni, da ta trenutek prave volje glede lastnega zdravljenja ni sposoben oblikovati. Zato je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen.

12.Pritožba ima prav, da je v sklepu z dne 19. 6. 2025, s katerim je bil uveden postopek, navedena napačna diagnoza, saj pri pritožniku ne gre za situacijsko neorientiranost in demenco. Namen sklepa, s katerim se uvede postopek prisilnega pridržanja in zdravljenja je, da je takšen postopek nujen glede na stanje posameznika, kar je bilo v pritožnikovem primeru ugotovljeno, njegova psihična bolezen (akutno poslabšanje shizoafektivne motnje z manično simptomatiko) pa tako s strokovnega kot pravnega stališča v nadaljevanju pravilno obravnavana in presojana. Zato očitna pomota sodišča glede diagnoze na odločitev ni imela nobenega vpliva.

13.Ob povedanem je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbene navedbe pa so v celoti neutemeljene.

14.Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr zavrnilo.

Zveza:

Zakon o duševnem zdravju (2008) - ZDZdr - člen 17, 39, 39/1, 53, 64, 64/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.