Jedro

Pomanjkljive trditvene podlage iz ugovora proti sklepu o izvršbi ni mogoče obiti z vztrajanjem za izvedbo zaslišanja strank. Tožena stranka je bila zadosti opozorjena na posledice 454. člena ZPP. Zato ni podana očitana 8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (II. in III. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi okrajnega sodišča z dne 7. 1. 2014, razen pod I. izreka sodbe, ko je razveljavilo prvi odstavek za zakonite zamudne obresti od 14. 12. 2013 do 18. 12. 2013 in tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja bistvene kršitve določb ZPP iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Toženka je predlagala kot dokaz zaslišanje strank, sodišče pa ga je zavrnilo in zgolj pavšalno navedlo, da niso bila navedena pravnorelevantna dejstva, ki bi jih na ta način morala dokazati. Vzelo je toženki pravico do sodnega varstva, saj bi z izvedbo predlaganega dokaza toženka lahko dokazala, da je izračun, ki ga je podala tožeča stranka napačen oziroma bi bila upoštevana delna, sicer manjša plačila. Lahko bi potrdila dogovor o obročnem plačilu s strani glavnega tožnika, kar je bilo toženki onemogočeno. Sodišče pa je ta dokaz zavrnilo brez konkretne obrazložitve. Sicer bi pa tožeča stranka morala najprej zahtevati plačilo od družbe Q. d.o.o., saj je ta glavni dolžnik in če ta ne bi plačal, bi lahko vložila tožbo proti poroku. Zato je tožba preuranjena. Ponovno predlaga svoje zaslišanje.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev pritožbe. Navedbe so pavšalne. Sodišče je odločilo na podlagi 455. člena ZPP. Toženka ni dokazala, da bi tožeča stranka prejela kakšna plačila in ni ugovarjala višini terjatve. Tožeča stranka zanika kakšen dogovor in če bi se dogovarjala, bi bil sklenjen v pisni obliki. Toženka je solidarni porok.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz spisa izhaja, da je na sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine tožena stranka podala ugovor z dne 17. 1. 2014. Ugovarjala je pasivno legitimacijo, ker nikoli ni imela pogodbenega odnosa z upnikom. Res je imela kot družbenica družbe Q. d.o.o. kartico, vendar je družba z upnikom dosegla dogovor, da se dolg plačuje mesečno po 50,00 EUR in da zato prilaga potrdila o plačilih. Ugovarjala je tudi, da tožeča stranka ni upoštevala vseh plačil. Kot dokaz je predlagala svoje zaslišanje in listine, ki jih predloži upnik. Ko je stekla pravda, je sodišče prve stopnje pozvalo tožečo stranko, da tožbo dopolni. Tožeča stranka je to storila v dopolnitvi (list. št. 31 do 34). Tožeča stranka je pojasnila, da gre za odgovornost tožene stranke kot solidarnega poroka po pravilih D. kartice in se sklicevala na OZ v določbah 395 do 405 in pogoje. Trdila je in predložila dokaze, da je opominjala dolžnika s specifikacijo računov na kartici in pojasnila, kako je prišla do izračuna. Toženi stranki pa je poslala opomin 8. 11. 2013 in tudi opomin pred tožbo, tako družbi Q. d.o.o. kot toženki. Zanikala je obstoj kakšnega dogovora o obročnem odplačilu dolga in dodala, da bi v primeru sklenitve takega dogovora, bil dogovor v pisni obliki. Opozorila je tudi, da toženka ni predložila nobenega dokaza za svoje trditve.

6. Sodišče prve stopnje je to vlogo vročilo toženi stranki in jo opozorilo med drugim, da gre za spor majhne vrednosti in da je treba odgovoriti v roku 8 dni s pripravljalno vlogo. Opozorilo je tudi, da mora navesti dejstva in predlagati dokaze v roku 8 dni. Stranko je tudi opozorilo, da sodišče lahko brez razpisa naroka izda odločbo o sporu tudi v primeru, če je po prejemu odgovora na tožbo ugotovila, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma pripravljalnih vlogah ni zahtevala izvedbe naroka (drugi odstavek 454. člena ZPP). Sodišče je tudi pozvalo stranko, da v osmih dneh od prejema poziva sporoči, ali zahteva v tej pravdni zadevi izvedbo naroka, saj bo sicer štelo, da je ne zahteva.

7. Nato je sodišče izdalo izpodbijano sodbo in se je pri tem sklicevalo na prvi in drugi odstavek 454. člena ZPP. Ugotovilo je tudi, da zahtevek ne presega 2.000,00 EUR in da poteka postopek po določbah ZPP za spor majhne vrednosti (442. člen ZPP). Nato se je na podlagi listin v spisu prepričalo, da obstoji sporna terjatev tožeče stranke do Q. d.o.o. in da je bila toženka v pogodbi udeležena kot solidarni porok. V pritožbi tožena stranka trdi, da ni nastopila njena poroštvena obveznost. Najprej je treba ugotoviti, da je tožena stranka izkazala, da je skušala z opominom pridobiti dolgovana sredstva od družbe Q. d.o.o. Pozvala jo je z opominom pred tožbo, vendar plačila ni prejela. Nato pa je v pravdi izkazala, da je tožena stranka solidarni porok, saj se je s pristopom k pravilom zavezala kot solidarni porok (2. člen Pravil, ki so priložene kot priloga v spisu). Tako se izkaže, da je podana materialnopravna pasivna legitimacija tožene stranke.

8. Pritožba še trdi, da ji je sodišče vzelo dostop do sodišč in da sodba nima razlogov o tem, zakaj toženka ni bila zaslišana. Sodišče prve stopnje je na to odgovorilo in sodba ima razloge in ti razlogi niso v nasprotju (primerjaj točko 6 do 8 sodbe, kakor tudi točko 15 in 16). Ko je tožena stranka podala ugovor, je trdila, da prilaga dokaze o plačilih po 50,00 EUR družbe Q. d.o.o. Teh potrdil o plačilih v spisu ni in tudi v pritožbi toženka ne trdi, da bi jih predložila. Nadalje toženka trdi, da je družba Q. d.o.o. sklenila s tožečo stranko dogovor o obročnem plačilu dolga. Pri tem tožeča stranka to zanika. Ko je tožena stranka prejela dopolnitev tožbe tožeče stranke in zlasti, ko je prejela poziv sodišča, da na to odgovori in predlaga dokaze, sicer bo sodišče štelo, da ne zahteva naroka (poziv sodišča list. št. 38 do 39), bi morala pojasniti, za kakšen dogovor gre, kdo ga je sklenil, kdaj in če za to obstajajo dokazi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zgolj pavšalne trditve, da je pravna oseba, ki ni stranka v tej pravdi, sklenila s tožečo stranko dogovor o obročnem plačilu dolga, ne zadoščajo za substancirani oziroma obrazloženi ugovor o pravno odločilnih dejstvih. Tožena stranka je tako bila zadosti opozorjena, da mora predložiti dokaze in zahtevati, da se izpelje glavna obravnava. Po ugovoru pa tako ni več bila procesno aktivna. Zato je sodišče moralo odločiti na podlagi tistih toženkinih navedb, katere je podala in je pravilno ugotovilo, da te navedbe ne zadostujejo za obrazložen ugovor. Dokazov, na katere se je sklicevala, to je dokazila o plačilih, pa ni predložila v spis.

9. Tako se izkaže, da tožba ni bila preuranjena in da tožena stranka odgovarja za nastalo terjatev. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih kršitev določb ZPP, saj sodba ima razloge, ki niso v nasprotju med seboj in listinami v spisu in tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Vse to je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe v izpodbijanem delu (353. člen ZPP). Izrek o stroških temelji na določbi 165. in 154. člena ZPP.