Jedro

Pritožba utemeljeno navaja, da se olajšava (znižanje plačila) lahko upošteva le pri plačilu cene rednega vzgojnega programa, dodatek za nadstandardni program pa morajo starši plačati v celoti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje (točka II izreka) se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo v točki I izreka sklenilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr.št. I 97/03136 z dne 22.10.1997, v 1. točki izreka v delu, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 8 dni glavnico v znesku 15.107,00 SIT, razveljavi, postopek pa v tem delu zaradi umika tožbe ustavi. Pod točko II izreka pa je sodišče prve stopnje razsodilo, da se isti sklep o izvršbi v preostalem delu 1. točke izreka in v 3. točki izreka, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 8 dni glavnico v znesku 60.247,00 SIT, zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega zneska do vložitve predloga za izvršbo v znesku 4.710,00 SIT, zakonske zamudne obresti od dneva vložitve predloga za izvršbo do dneva plačila skupnega dolga v znesku 64.957,00 SIT in sodno odmerjene stroške izvršilnega postopka v znesku 6.769,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o izvršbi do poplačila, razveljavi, tožbeni zahtevek tožeče stranke pa kot neutemeljen zavrne. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek z utemeljitvijo, da je tožena stranka plačevala za otroško varstvo osnovno oskrbnino in dodatek v skladu z odločbo o višini plačila za program vrtca z dne 15.1.1997, ki je pravnomočna in tudi v skladu s splošnimi akti tožeče stranke, ki so urejali način izračuna ter plačevanja oskrbnine. Odločitev in razlogi sodbe so v nasprotju z listinami v spisu, s tem pa je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno uporabilo materialnega prava, zlasti Pravilnika o sprejemu otrok v VVZ Kranj in o plačevanju oskrbnine ter Pravilnika o sprejemu otrok v glasbeni vrtec Bobenček in o plačevanju oskrbnine. V odločbi je določeno plačilo v višini 80% cene programa, kar v znesku po sklepu Župana Mestne občine Kranj pomeni 16.716,00 SIT. Po 17. členu pravilnika starši zaradi posebnosti oskrbe v vrtcu Bobenček plačujejo dodatek za nadstandard, ki ga določi ravnatelj VVZ in je obvezen za vse vključene otroke. Dodatek se plačuje za vse mesece, ko je otrok vključen v vrtec Bobenček, tudi v času začasne odjave. Slovnična in logična razlaga zadnjega odstavka 17. člena Pravilnika o sprejemu otrok v glasbeni vrtec Bobenček in o plačevanju oskrbnine nedvomno pomeni, da starši poleg oskrbnine, ki v skladu z določbami pravilnika z dne 25.4.1995 vključuje vse olajšave, plačujejo tudi dodatek. Olajšave se nanašajo le na redno plačevanje oskrbnine, ne pa na dodatek. Če je sodišče prve stopnje že ugotovilo obveznost toženke, da plačuje 80% cene programa, potem ta obveznost v skrajnem primeru velja tudi za plačilo nadstandardnega programa. Vsaj v obsegu 80% cene nadstandardnega programa, kar znese 7.212,00 SIT mesečno, je zahtevek tožnika utemeljen. Po obeh doslej veljavnih Zakonih o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št. 12/91 in št. 12/96) je svet javnega vrtca pristojen odločati o uvedbi nadstandardnih in drugih programov. Za uvedbo teh programov se ne zahteva nikakršno soglasje ustanovitelja. Obenem z uvedbo nadstandardnega programa je potrebno določiti tudi, kako se takšen program financira. Pravilnik o sprejemu otrok v VVZ Kranj in o plačevanju oskrbnine z dne 25.4.1995 je sicer v 21. členu določil, da višino mesečne oskrbnine določi svet zavoda na podlagi ekonomskega izračuna, ki zajema elemente kalkulacije cene, določene v soglasju s financerjem. Zakon o vrtcih (Ur. l. RS, št. 12/96; v nadaljevanju: ZVrt) pa je v 31. členu določil, da cene programov na predlog vrtca določi ustanovitelj oziroma koncedent. Svet zavoda po uveljavitvi ZVrt zato ni bil več pristojen določati cen programov. Na podlagi predloga strokovne službe zavoda je ceno, posebej z dodatkom za nadstandardni program, določil ustanovitelj MO Kranj s sklepom z dne 20.9.1996. Hčerka tožene stranke M. S. je bila vključena v vrtec Bobenček od 1.1.1996. Ves čas do novembra 1996 je tožena stranka obveznost plačila nadstandardnega programa izpolnjevala brez ugovorov, kar pomeni, da je obveznost priznavala. Šele ob zadnjem povečanju ekonomskih cen in prispevka s 1.9.1996 je toženka samovoljno prenehala plačevati dodatek in to kljub temu, da je Ministrstvo za šolstvo in šport v mnenju št. 602-3/94 z dne 5.12.1995 ugotovilo, da vrtec lahko staršem zaračunava dodatek. Tožena stranka bi lahko kadarkoli otroka prepisala v običajni program in bi ji s tem odpadla obveznost plačila nadstandarda, namesto tega pa je uživala vse prednosti nadstandardnega programa, s tem, da za razliko od ostalih staršev, ni poravnavala stroškov posebne vzgoje in varstva. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno ugotovilo, da je toženka dolžna po odločbi Mestne občine Kranj z dne 15.1.1997 poravnati 80% cene programa. Pri tem pa je tudi navedlo, da cena, ki jo je dolžna plačati, predstavlja plačilo iz 8. plačilnega razreda, kar predstavlja znesek 16.716,00 SIT na mesec (priloga A4). Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje pa je v nasprotju z listinami v spisu, to je v nasprotju z odločbo Mestne občine Kranj, v kateri ni naveden točno določen znesek, ki naj bi ga plačevala toženka, da je ta znesek 16.716,00 SIT pa tudi ni mogoče zaključiti iz listine pod prilogo A4 (sklep Mestne občine Kranj o določitvi ekonomske cene posameznih vzgojnih programov). Osmi plačilni razred, ki se omenja v odločbi Mestne občine Kranj, je eden od razredov, ki ga določa četrti odstavek 3. člena Pravilnika o plačilih staršev za programe v vrtcih (Ur. l. RS, št. 44/96) in pomeni plačilo 80% cene programa. Kakšen pa je končni znesek, ki ga mora plačati toženka, pa je odvisno od tega, katerega od programov je v spornem obdobju obiskovala njena hčerka, o čemer sodba sodišča prve stopnje nima razlogov. Ker odločitve sodišča prve stopnje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni mogoče preizkusiti, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da olajšava zajema tudi dodatek za nadstandardni program. Pritožba utemeljeno navaja, da se olajšava (znižanje plačila) lahko upošteva le pri plačilu cene rednega vzgojnega programa, dodatek za nadstandardni program pa morajo starši plačati v celoti. ZVrt namreč v prvem odstavku 28. člena določa, da se iz proračuna lokalne skupnosti za razliko med ceno programov in plačilom staršev zagotavljajo sredstva za plače in prejemke ter davke in prispevke za zaposlene v vrtcih in za materialne stroške v skladu z normativi in standardi. Po nasprotnem razlogovanju (argumentum a contrario) morajo torej stroške, ki nastanejo v zvezi z nadstandardnimi programi, pokriti starši sami. Z vpisom otroka v vrtec nastane med vrtcem in starši pogodbeno razmerje in s tem medsebojne obveznosti pogodbenih strank. Obveznost staršev je plačilo oskrbnine (plačilo za predšolsko vzgojo), ki jo morajo starši poravnati sami, v kolikor stroškov za vzgojo delno ne financira nekdo drug (lokalna skupnost oziroma država). Ker lokalna skupnost in država po določbah ZVrt ne financirata nadstandardnih programov, morajo plačilo za izvajanje le-teh zagotoviti starši sami. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku moralo ugotoviti, kakšna je bila vsebina pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Ugotoviti bo torej moralo, katerega od rednih vzgojnih programov je obiskovala hčerka tožene stranke (pri čemer je toženka od 1.9.1996 dalje dolžna plačati 80% cene tega programa). Če pa bo ugotovilo, da je med pravdnima strankama obstajal tudi sporazum o dodatnem obsegu storitev (nadstandardni program), bo moralo ugotoviti, ali je toženka v celoti poravnala tudi dodatek za nadstandardni program. Šele nato bo sodišče prve stopnje lahko ponovno odločilo o zadevi, pri tem pa bo moralo biti pozorno tudi na to, ali je med pravdo pri tožeči stranki prišlo do pravnega nasledstva. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi določbe tretjega odstavka 165. člena ZPP.