Jedro

Po ureditvi v 9. alinei 39. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS) se vprašanja prenehanja in podaljšanja koncesijske pogodbe urejajo s koncesijsko pogodbo. To pomeni, da se urejajo sporazumno, po volji pogodbenih strank, v primeru spora pa odloči sodišče splošne pristojnosti (40. člen ZGJS). Glede na navedeno vprašanja prenehanja in podaljšanja koncesijskega razmerja niso upravna zadeva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 16.4.2002 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo občinske uprave Občine I. z dne 25.3.2002, s katero je po uradni dolžnosti ugotovljeno, da je z 20.3.2002 prenehalo razmerje med koncendentom Občino I. in koncesionarjem Dimnikarstvo - meritve emisij, K.A. s.p., sklenjeno s koncesijsko pogodbo z dne 25.10.1996 in aneksom I. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je za rešitev spora ključno vprašanje, ali je upravno sodišče pristojno za odločanje o sporu v zvezi s trajanjem oziroma izvajanjem koncesijske pogodbe. Pravno varstvo strank v zvezi s koncesijami je urejeno v Zakonu o gospodarskih javnih službah (ZGJS). V 40. členu ZGJS je določeno, da o sporih iz izvajanja koncesijske pogodbe odloča "redno sodišče". Izraz "redno sodišče" je treba razlagati kot sodišče splošne pristojnosti. V času sprejema ZGJS je namreč veljal Zakon o rednih sodiščih, ki ni razmejeval med sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči, kot to velja za veljavni Zakon o sodiščih (ZS). Zakon o rednih sodiščih je za redna sodišča štel temeljna sodišča, višja sodišča in vrhovno sodišče, torej sodišča splošne pristojnosti po sedanji pravni ureditvi. Stališče sodne prakse tudi je, da so za vse zadeve iz sodne pristojnosti, razen zadev, za katere zakon izrecno določa pristojnost specializiranih sodišč, stvarno pristojna sodišča splošne pristojnosti. Po določbi 39. člena ZGJS koncendent in koncesionar uredita medsebojna razmerja s koncesijsko pogodbo, stvar koncesijske pogodbe je tudi prenehanje oziroma podaljšanje koncesijskega razmerja (9. alinea 39. člena ZGJS). Zato tudi narava spornega razmerja govori za to, da je v zadevi pristojno sodišče splošne pristojnosti. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sodbi, št. I Up 122/2003 z dne 5.2.2003, izhajalo iz stališča, da je v zvezi s spori o izvajanju koncesijske pogodbe (po izdaji upravne odločbe o podelitvi koncesije) pristojno sodišče splošne pristojnosti. Zato upravno sodišče ni pristojno za odločanje o sporu v zvezi z izvajanjem koncesijske pogodbe. Ker pa s tožbo izpodbijana odločba tožene stranke posega v pravne interese tožnika, upravno sodišče pa zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih interesov strank v upravnem sporu in v tej zvezi odloča o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajajo nosilci javnih pooblastil, je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek z napotilom, da izreče prvostopno odločbo za nično. S tožbo izpodbijani akt pa ni ničen, ker je tožena stranka upravičeno odločala o pritožbi zoper prvostopno odločbo, vendar bi morala odločiti, da je prvostopna odločba nična. Sodišče namreč s sklepom izreče upravni akt za ničen, če so podani razlogi iz 4. točke 1. odstavka 25. člena ZUS, kar pa v obravnavani zadevi niso.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči oziroma jo odstopiti sodišču splošne pristojnosti, ko je ugotovilo, da gre za spor o zadevi, ki se ureja s koncesijsko pogodbo. Po 1. točki 34. člena ZUS mora namreč sodišče ves čas paziti na stvarno pristojnost. Upravna zadeva izbire koncesionarja (zaradi katere je bila tudi izdana prvostopna ugotovitvena odločba) pa tudi še ni pravnomočno končana, zato je v navedenem upravnem sporu preuranjeno odločati, saj gre za neke vrste predhodni postopek. Izpodbijana sodba je zato neutemeljena, najmanj pa preuranjena.

Tožnik in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ni ključno, ali je upravno sodišče pristojno za odločanje o sporih v zvezi z izvajanjem koncesijske pogodbe, pač pa, ali je odločanje o vprašanjih v zvezi s prenehanjem razmerja med koncendentom in koncesionarjem (oziroma prenehanjem koncesijske pogodbe) upravna zadeva. Iz prvostopne odločbe namreč izhaja, da je o teh vprašanjih prvostopni organ vodil upravni postopek. Ker je s tožbo izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka v upravnem postopku odločila o pritožbi zoper prvostopno odločbo, ni podlage za zavrženje tožnikove tožbe, kot to zatrjuje pritožba, glede na sporno vprašanje pa tudi ni podlage za odstop tožnikove tožbe v reševanje sodišču splošne pristojnosti. V obravnavani zadevi namreč ni sporna stvarna pristojnost sodišč, pač pa vprašanje, ali je prenehanje koncesijske pogodbe upravna zadeva.

Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, določa ZGJS v 9. alinei 39. člena, da se vprašanja prenehanja in podaljšanja koncesijske pogodbe urejajo s koncesijsko pogodbo. To pomeni, da se urejajo sporazumno, po volji pogodbenih strank, v primeru spora pa odloči sodišče splošne pristojnosti. Zato je glede na podatke upravnih spisov pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je prvostopna odločba izdana o stvari, o kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku in je zato podana ničnost (1. odstavek 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku). Ničnost je posledica takšne nezakonitosti oziroma je takšna napaka, ki je z nobenim pravnim sredstvom niti s potekom časa ni mogoče popraviti, pač pa jo je treba upoštevati po uradni dolžnosti. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ravnalo po 3. točki 1. odstavka 60. člena ZUS in ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo s tožbo izpodbijano odločbo ter toženi stranki zadevo vrnilo v ponoven postopek s pravilnim napotilom, da prvostopno odločbo izreče za nično. Pritožbene navedbe ne morejo vplivati na drugačno odločitev, ker se ne nanašajo na sporno vprašanje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo.