Jedro

Besedilo četrtega odstavka 92. člena ZKP je jasno in se lahko uporabi le za zagotavljanje pravic pripadnikov italijanske in madžarske narodne skupnosti do uporabe svojega jezika, s prevajanjem v slovenski jezik pa se zagotovi sočasna uporaba slovenskega jezika v kazenskem postopku. Besedilo petega odstavka 92. člena ZKP zagotavlja, da so obdolženci, ki ne razumejo jezika postopka (praviloma slovenski jezik - 6. člen ZKP), v enakem položaju kot tisti, ki jezik postopka razumejo - ne glede na njihovo gmotno stanje, pri čemer gre za stroške prevajanja v njihov (in ne v slovenski) jezik in s tem za izvajanje njihove pravice do uporabe lastnega jezika.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom IV Ks 44415/2010 z dne 2. 7. 2020, v zvezi s sklepom istega sodišča X K 44415/2010 z dne 18. 11. 2020, posebej odločilo o višini stroškov (drugi odstavek 93. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP), ki jih je obsojenec dolžan plačati na podlagi pravnomočne sodbe Višjega sodišča v Ljubljani X Kp 44415/2010 z dne 3. 6. 2019, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 44415/2010 z dne 20. 3. 2018. 2. Zoper pravnomočni sklep je zahtevo vložil obsojenčev zagovornik iz razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni glede višine stroškov, ki jih je dolžan obsojenec plačati, podredno pa, naj sodišče sklep razveljavi in vrne v ponovno sojenje.

3. Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc. Pri tem se do dovoljenosti zahteve ni izrecno opredelil, predlaga pa, naj sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen vložniku, ki se je o njem izjavil v vlogi, prejeti dne 22. 12. 2020, v kateri vztraja pri svojih navedbah.

5. Vložnik po pravnomočno končanem postopku vlaga zahtevo zoper odločbo, ki ni končna, in zoper katero je zahteva dovoljena le, če so izpolnjene predpostavke iz prvega odstavka 420. člena ZKP, tj. če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

6. Vložnik v zahtevi zatrjuje kršitev zaradi neuporabe določbe četrtega odstavka 92. člena ZKP, kolikor določa, da se stroški za prevajanje v slovenski jezik ne zaračunajo tistim, ki so jih po določbah ZKP dolžni povrniti. Do kršitve naj bi prišlo, ker so sodišča odločila, da je obsojenec dolžan plačati tudi stroške prevajanja in tolmačenja iz tujih jezikov v slovenski jezik. V tem prepozna tudi kršitev obsojenčeve pravice do uporabe lastnega jezika iz 62. člena Ustave RS in kršitev 11. člena Ustave RS, ki določa, da je uradni jezik v Sloveniji slovenščina. K temu dodaja še, da je podana kršitev 14. člena Ustave RS, ker je obsojenec (ki mora plačati stroške prevajanja in tolmačenja v slovenski jezik) v nesprejemljivo različnem položaju kot obdolženci, ki ne govorijo in ne razumejo slovenskega jezika in jim stroškov prevajanja sploh ni treba povrniti (peti odstavek 92. člena ZKP).

7. Od vsebinske presoje zatrjevanih kršitev ni pričakovati prispevka k pravni varnosti, enotni uporabi ali k razvoju prava, ker so stališča vložnika v zahtevi očitno napačna. Prvič, besedilo četrtega odstavka 92. člena ZKP je jasno in se lahko uporabi le za zagotavljanje pravic pripadnikov italijanske in madžarske narodne skupnosti do uporabe svojega jezika, s prevajanjem v slovenski jezik pa se zagotovi sočasna uporaba slovenskega jezika v kazenskem postopku (drugi odstavek 6. člena ZKP). Drugič, besedilo petega odstavka 92. člena ZKP zagotavlja, da so obdolženci, ki ne razumejo jezika postopka (praviloma slovenski jezik - 6. člen ZKP), v enakem položaju kot tisti, ki jezik postopka razumejo - ne glede na njihovo gmotno stanje (prvi odstavek 14. člena Ustave RS), pri čemer gre za stroške prevajanja v njihov (in ne v slovenski) jezik in s tem za izvajanje njihove pravice do uporabe lastnega jezika (62. člen Ustave RS). Zato položaj obsojenca - ki razume jezik postopka - s položaji, ki ga ureja peti odstavek 92. člena ZKP, ni primerljiv. In končno, prevajanje procesnega gradiva iz tujih v slovenski jezik je strošek, nastal zaradi kazenskega postopka (prvi in drugi odstavek 92. člena ZKP), ki je na podlagi 6. člena ZKP in 11. člena Ustave RS tekel v slovenskem jeziku, s čimer je bilo hkrati zadoščeno tudi pravici obsojenca do uporabe lastnega jezika.

8. Ker niso izpolnjene predpostavke za odločanje o zahtevi, kot jih določa prvi odstavek 420. člena ZKP, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zahtevo zavrglo.

9. Odločitev je bila sprejeta soglasno.