Jedro

S sklicevanjem na zapadlost tožnikove terjatve do stranskega intervenienta ni mogoče sklepati tudi na dospelost terjatve stranskega intervenienta do tožene stranke. Na dospelost terjatve stranskega intervenienta do tožene stranke ni mogoče sklepati niti iz sklicevanja na izkazanost toženkinega zadrževanja nekaj čez 100.000,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da je navedeni znesek tožena stranka zadrževala na podlagi pogodbe, sklenjene s stranskim intervenientom, po kateri je imela pravico zadržati plačilo zaradi zavarovanja pogodbenih obveznosti do končne primopredaje vseh del oziroma do potrditve končnega obračuna s strani naročnika. Da je bil ta pogoj za sprostitev zadržanih sredstev izpolnjen in je s tem zapadla tudi terjatev stranskega intervenienta do tožene stranke, pa tožeča stranka ni niti zatrjevala, niti dokazala.

Ker je v sklepu o preizkusu terjatev tožnikova terjatev obravnavana kot pogojna, ni bojazni, da bi tožnik prišel do dvakratnega poplačila svoje terjatve (po sodbi v tem sporu in v stečajnem postopku po sklepu o preizkusu terjatev), ker bo z nastopom razveznega pogoja – to je poplačila tožnikove terjatve po izpodbijani sodbi, terjatev tožeče stranke do stranskega intervenienta prenehala. Zato ni utemeljen niti v pritožbah izpostavljen ugovor litispendence, niti ugovor res iudicata. Plačilo tožene stranke kot naročnika tožeči stranki kot podizvajalcu oziroma sodelavcu podjemnika na podlagi 631. člena OZ tudi ni izpodbojno v stečajnem postopku zoper stranskega intervenienta kot podjemnika.

Plačnik stroškov druge stranke in njenega intervenienta je le stranka postopka, ni pa zavezanec za povrnitev stroškov stranski intervenient. Ker stranski intervenient ni zavezanec za povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke, do pobota njunih stroškov ne more priti. Tak pobot je mogoč le med stroški obeh pravdnih strank.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožniki sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku in sicer tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 1. 2. 2011 dalje do plačila v roku 15 dni (I. točka izreka). V presežku je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). S sklepom z dne 4. 8. 2014 pa je odločilo o stroških postopka tako, da je toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 472,60 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna stranskemu intervenientu plačati 1.537,98 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka. V pritožbi zoper sodbo je izpodbijala zavrnilni del sodbe (II. točka izreka) in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Tudi v pritožbi zoper II. točko izreka sklepa je uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo sklepa tako, da sodišče toženi stranki naloži še povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke (ki jih je povzročil stranski intervenient), podrejeno pa razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. Na obe pritožbi tožeče stranke je odgovorila tožena stranka s predlogom, naj ju pritožbeno sodišče kot neutemeljeni zavrne.

4. Zoper I. točko izreka sodbe in posledično zoper sklep o stroških sta se pravočasno pritožila tožena stranka in stranski intervenient, oba pa sta uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo izpodbijanega dela sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti s stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe in sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

5. V odgovorih na pritožbi je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožb kot neutemeljenih.

O pritožbah tožene stranke in stranskega intervenienta:

6. Svojo vtoževano terjatev zoper toženo stranko tožeča stranka uveljavlja na podlagi dne 27. 12. 2010 sklenjene cesijske pogodbe med tožečo stranko kot podizvajalcem, stranskim intervenientom kot podjemnikom in toženo stranko kot naročnikom ter iz naslova direktnega zahtevka zoper naročnika na podlagi 631. člena OZ. Podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku v višini 40.000,00 EUR je prvostopenjsko sodišče našlo v določbi 631. člena OZ. Ugotovilo je, da so izpolnjene vse zakonske predpostavke za ugoditev tožbenemu zahtevku na tej podlagi in sicer da je v razmerju med naročnikom (toženo stranko) in stranskim intervenientom (podjemnikom) obstajala in je dospela podjemnikova terjatev za plačilo posla, ki ga je opravil podizvajalec (tožeča stranka) in da je v razmerju med podjemnikom (stranskim intervenientom) in podizvajalcem bila podizvajalčeva (tožnikova) terjatev pripoznana.

7. Tožena stranka neutemeljeno prvostopenjskemu sodišču očita, da je mimo trditvene podlage spora o pripoznavi zahtevka tožeče stranke do stranskega intervenienta ter terjatve stranskega intervenienta do tožene stranke to dejstvo ugotavljalo in s tem brez kakršnekoli podlage odločalo o nezatrjevanih dejstvih, s tem pa prekoračilo meje postavljenega zahtevka in zagrešilo bistveno postopkovno kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi toženi strani ne bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem in ker napadena sodba zato ni preizkusljiva.

8. Protispisna je pritožbena trditev, da je mimo trditvene podlage prvostopenjsko sodišče odločalo o pripoznanju terjatve tožeče stranke. Slednja je že v pripravljalni vlogi z dne 1. 9. 2011 (list. št. 27) trdila, da temelj in višina terjatve tožeče stranke je bila do sestanka 27. 12. 2010 nedvomno potrjena in sprejeta s strani tožene stranke, kakor tudi stranskega intervenienta. Sodišče je zato glede te trditve izvedlo dokaze in na podlagi tako zapisnika sestanka z dne 27. 12. 2010 (priloga A3), na katerem so bili prisotni tako predstavniki tožeče, kot tožene stranke in stranskega intervenienta, kot tudi na podlagi izpovedb zaslišanih prič, zlasti A. Š., v času podpisa zapisnika sestanka z dne 27. 12. 2010 zakonitega zastopnika stranskega intervenienta, ki je izpovedal, da je tožena stranka na dan sestanka dne 27. 12. 2010 dolgovala stranskemu intervenientu okoli 40.000,00 EUR ter J. V. K. (predsednika upravnega odbora tožene stranke), ki je izpovedal, da je bilo na navedenem sestanku ugotovljeno, da toženka dolguje stranskemu intervenientu znesek 40.000,00 EUR ugotovilo vse predpostavke iz 631. člena OZ. Upoštevaje izpovedbi navedenih prič in vsebino zapisnika z dne 27. 12. 2010, zlasti zapis o toženkinem prevzemu dolga stranskega intervenienta do tožeče stranke je zato prvostopenjsko sodišče imelo podlago za sklepanje, da je bila terjatev tožeče stranke v višini 40.000,00 EUR do stranskega intervenienta pripoznana s strani stranskega intervenienta ter da je na dan sestanka 27. 12. 2010 toženka stranskemu intervenientu dolgovala znesek v višini 40.000,00 EUR na podlagi sklenjene gradbene pogodbe št. 018/2009 in aneksa št. 01 k njej in da je ta terjatev stranskega intervenienta do toženke na dan sestanka 27. 12. 2010 že dospela. Pritožbeni očitki tožene stranke in stranskega intervenienta o zmotni dokazni oceni glede pripoznave dolga stranskega intervenienta sta zato neutemeljeni. S pritožbeno trditvijo o ugotavljanju pripoznave dolga stranskega intervenienta do tožeče stranke (in dolga tožene stranke do stranskega intervenienta) mimo trditvene podlage, tožena stranka torej ne more uspeti, s tem pa tudi ne s pritožbenim očitkom, da glede tega dejstva toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja. Ne gre torej za sodbo presenečenja, kot to protispisno smiselno uveljavlja tožena stranka. Izrecno uveljavljana bistvena postopkovna kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana, kot tudi ne bistvena postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba namreč v tem delu ni nepreizkusljiva, prav nasprotno, je konsistentna, zaključki prvostopenjskega sodišča o relevantnih dejstvih pa temelječi na skrbni dokazni oceni izvedenih dokazov skladno z 8. členom ZPP.

9. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo dejansko stanje o pripoznavi dolga stranskega intervenienta do tožeče stranke v znesku 40.000,00 EUR in tudi o obstoju in dospelosti terjatve stranskega intervenienta do tožene stranke za dela, ki jih je izvedel tožnik, kar zadostuje za materialnopravno upravičenost tožbenega zahtevka tožnika (kot podizvajalca) zoper toženo stranko (kot naročnika) na podlagi 631. člena OZ. Nobena dodatna pogodba med pravdnima strankama za utemeljenost tožbenega zahtevka na tej podlagi ni potrebna. Zato tožena stranka in stranski intervenient neutemeljeno izpostavljata pomen nesklenitve cesijske pogodbe, dogovorjene na sestanku 27. 12. 2010. 10. Neupoštevno je pritožbeno stališče tožene stranke, da iz zapisnika z dne 27. 12. 2010 ne izhaja, na katera dela tožene stranke so v zapisniku navedeni znesek nanaša, to pa ne izhaja niti iz trditev tožeče stranke. Po presoji pritožbenega sodišča namreč zadostuje že vrednostna opredelitev pripoznanih del tožeče stranke, da naj bi imel stranski intervenient še druge odprte terjatve do tožene stranke, ki ne vsebujejo dela tožeče stranke, pa tožena stranka ni trdila. Prvostopenjsko sodišče zato ni imelo razloga za dvom, da z zapisnikom z dne 27. 12. 2010 po toženi stranki prevzeto obveznost plačila 40.000,00 EUR tožeči stranki ne bi v razmerju med toženo stranko in stranskim intervenientom še dolgovanim zneskom vsebovala del tožeče stranke.

11. Tožena stranka neutemeljeno izpostavlja, da je stranskemu intervenientu dolžna le znesek 38.437,45 EUR, kar je izkazovala v prvostopenjskem postopku z izpisi odprtih postavk na dan 30. 9. 2011. Pravilen je namreč zaključek sodišča, da višina obveznosti tožene stranke do stranskega intervenienta na dan 30. 9. 2011 ni relevantna, pač pa le višina obveznosti na dan 27. 12. 2010, ko so bili izpolnjeni pogoji za direktni zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko po 631. členu OZ. Da ima sodelavec podjemnika pravico do neposrednega poplačila od naročnika na podlagi zakonite cesije po 631. členu iz vsote, ki jo v tistem trenutku naročnik dolguje podjemniku, če so izpolnjeni pogoji za zakonito cesijo iz citiranega določila OZ, pa navaja v pritožbi sama tožena stranka. Da naj bi tožena stranka na dan 27. 12. 2010 stranskemu intervenientu za dela tožeče stranke ne dolgovala 40.000,00 EUR, pa tožena stranka ni zatrjevala, niti dokazovala.

12. Z dogovorom na sestanku 27. 12. 2010 se je tožena stranka tožeči stranki zavezala, da ji bo 40.000,00 EUR plačala v januarju 2011, s čimer je tožeča stranka očitno soglašala. Zmotno je pritožbeno stališče tožene stranke, da ob tako nefiksno dogovorjenem roku plačila ni mogoče zatrjevati zapadlosti takega plačila ob izteku dogovorjenega obdobja. OZ pri računanju časa v drugem odstavku 62. členu določa interpretacijsko pravilo, kadar je rok določen v mesecih. Pravdni stranki sta rok plačila določili opisno „v januarju 2011“. To logično pomeni, da je zadnji rok za pravočasno plačilo konec januarja, torej zadnji dan tega meseca. Zato je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka v zamudi s plačilom dogovorjenega zneska od 1. 2. 2011 dalje. Drugačna pritožbena stališča tožene stranke in stranskega intervenienta niso utemeljena. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da dogovora z dne 27. 12. 2010 ni mogoče šteti kot pogodbe o pristopu k dolgu, ne utemeljuje pritožbenega zaključka, da dogovora z dne 27. 12. 2010 ni mogoče obravnavati kot pogodbeno dogovorjene obveznosti plačila tožene stranke in zapadlosti njene obveznosti. Dejstvo, da je v tem sporu obveznost tožene stranke sporna, pa na zapadlost terjatve nima nobenega vpliva, če je temelj in višina sporne obveznosti ugotovljena.

13. Prvostopenjsko sodišče je iz končnega seznama preizkušenih terjatev (priloga B12) ugotovilo, da je bila terjatev tožeče stranke v znesku 40.000,00 EUR v stečajnem postopku zoper stranskega intervenienta obravnavana kot pogojna terjatev. Ne glede na to, kako jo je tožeča stranka prijavila, je relevantnen le sklep sodišča o preizkusu terjatev, katerega sestavni del je končni seznam preizkušenih terjatev. Čim pa je v sklepu o preizkusu terjatev tožnikova terjatev obravnavana kot pogojna, ni nobene bojazni, da bi tožnik prišel do dvakratnega poplačila svoje terjatve (po sodbi v tem sporu in v stečajnem postopku po sklepu o preizkusu terjatev), ker bo z nastopom razveznega pogoja – to je poplačila tožnikove terjatve po izpodbijani sodbi, terjatev tožeče stranke do stranskega intervenienta prenehala. Zato ni utemeljen niti v pritožbah ponovno (kot že v prvostopenjskem postopku) izpostavljen ugovor litispendence, niti ugovor res iudicata. Da plačilo tožene stranke kot naročnika tožeči stranki kot podizvajalcu oziroma sodelavcu podjemnika na podlagi 631. člena OZ ni izpodbojno v stečajnem postopku zoper stranskega intervenienta kot podjemnika, pa izhaja tudi iz sodne prakse (sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 237/2008).

O pritožbi tožeče stranke:

14. Pritožnik pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da so izpolnjene predpostavke iz 631. člena OZ za direktno tožbo zoper toženo stranko kot naročnika, pri tem pa po presoji pritožbenega sodišča zmotno meni, da so izpolnjene te posebne predpostavke tudi glede preostalega zavrnjenega tožbenega zahtevka. Nosilni razlogi pritožnika se nanašajo na pripoznanje in zapadlost njegove terjatve do stranskega intervenienta, saj se sklicuje na izpovedbo A. Š. (tedanjega zakonitega zastopnika stranskega intervenienta), da je dolg do tožeče stranke znašal najmanj 60.000,00 EUR ali več, dejstvo, da je bila v tem postopku uveljavljena terjatev v stečajnem postopku zoper stranskega intervenienta priznana v celoti, dejstvo, da zapadlosti terjatev po vtoževanih računih tekom postopka nihče ni prerekal in se skladno z določbami ZPP štejejo za priznane, vse fakture pa so zapadle v plačilo že v letu 2010, te pa je podjemnik pripoznal in to dejstvo ne more biti sporno. S tem pa sta izpolnjena po prepričanju pritožnika oba pogoja iz 631. člena OZ. Po stališču pritožnika je zato napačen zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni izkazala zapadlosti terjatev v celotnem znesku in zato navedbe v obrazložitvi sodbe nasprotjujejo same sebi oziroma razlogom sodbe, s tem pa je podana bistvena postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Z zgoraj povzetimi dejstvi pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka izkazala kvečjemu eno od predpostavk za uporabo materialnopravne določbe 631. člena OZ in sicer pripoznavo tožnikove (podizvajalčeve) terjatve do stranskega intervenienta (podjemnika) in njeno zapadlost v razmerju do njega, ne pa tudi druge predpostavke, ki mora biti komulativno izpolnjena s prvo. Ta je podana, če je v razmerju med naročnikom (toženo stranko) in podjemnikom (stranskim intervenientom) dospela podjemnikova terjatev za plačilo posla, ki ga je opravil podizvajalec. S sklicevanjem na zapadlost tožnikove terjatve do stranskega intervenienta zato ni mogoče sklepati tudi na dospelost terjatve stranskega intervenienta do tožene stranke. Na dospelost terjatve stranskega intervenienta do tožene stranke ni mogoče sklepati niti iz pritožbenega sklicevanja na izkazanost toženkinega zadrževanja nekaj čez 100.000,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da je navedeni znesek tožena stranka zadrževala na podlagi pogodbe, sklenjene s stranskim intervenientom, po kateri je imela pravico zadržati plačilo zaradi zavarovanja pogodbenih obveznosti do končne primopredaje vseh del oziroma do potrditve končnega obračuna s strani naročnika. Da je bil ta pogoj za sprostitev zadržanih sredstev izpolnjen in je s tem zapadla tudi terjatev stranskega intervenienta do tožene stranke, pa tožeča stranka ni niti zatrjevala, niti dokazala, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. 16. Ker je prvostopenjsko sodišče torej ugotovilo, da tožena stranka ni brez podlage zadrževala sredstev za poplačilo stranskega intervenienta, se izkaže kot neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na toženčevo zadrževanje sredstev za poplačilo stranskega intervenienta, ki naj bi vsebovala tudi plačilo za delo tožnika. Protispisno pa pritožnik povzema ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da sta bila izpolnjena oba pogoja iz 631. člena OZ. Izpolnitev obeh predpostavk za uporabo navedenega določila OZ je namreč prvostopenjsko sodišče ugotovilo le glede zneska 40.000,00 EUR, ne pa tudi v presežku tožbenega zahtevka, torej za celotno vtoževano terjatev.

17. Glede na zgoraj obrazloženo prvostopenjskemu sodišču ni mogoče očitati nasprotje razlogov izpodbijane sodbe, zato izrecno uveljavljana bistvena postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

18. Absolutna bistvena postopkovna kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izpovedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Kot odločilno dejstvo pa je na podlagi izpovedb drugih prič, pa tudi B. S. prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da sta se pravdni stranki (in stranski intervenient) na sestanku dne 27. 12. 2010 dogovorili o obstoju in dospelosti terjatve stranskega intervenienta do tožene stranke le v višini 40.000,00 EUR, glede preostanka nad tem zneskom pa se na sestanku niso dogovarjali. Ker pa je za presojo utemeljenosti tudi preostanka tožbenega zahtevka odločilno vprašanje, kaj so se na sestanku prisotni dogovorili in ne kaj so se dogovarjali, glede odločilnega dejstva v izpovedbi B. S. in ugotovitvi prvostopenjskega sodišča ni nasprotij. Sicer pa tožeča stranka v pritožbi sama izpostavlja del izpovedbe B. S., da je bilo na sestanku „dogovorjeno, da se bodo za preostanek naknadno dogovarjali“. Izrecno uveljavljana bistvena postopkovna kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

19. Ker je prvostopenjsko sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku na podlagi 631. člena OZ, ni bilo dolžno presojati utemeljenosti, podrejeno uveljavljenega tožbenega zahtevka na sklenitev cesijske pogodbe (3. odstavek 182. člena ZPP, Aleš Galič – Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 169 do 170). Posledično tudi pritožbeno sodišče ni bilo dolžno presojati pritožbenih trditev o dogovorjenem sklepanju cesijskih pogodb.

20. Ker so se izvrecno uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke, stranskega intervenienta in tožeče stranke izkazali za neutemeljene, izpodbijana sodba pa je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljene pritožbe zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke zoper II. točko izreka sklepa z dne 4. 8. 2014:

21. Pritožnik ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča o višini nastalih stroškov tožeči stranki v znesku 3.942,75 EUR, toženi stranki v znesku 2.604,70 EUR in stranskemu intervenientu v znesku 2.901,84 EUR, niti ne izpodbija ugotovitve o doseženem uspehu pravdnih strank v predmetnem postopku, tožeče stranke v 47 % deležu toženega zahtevka, tožene stranke pa v 53 % deležu. 22. Nosilni razlog za pritožbo zoper odločitev prvostopenjskega sodišča o povračilu stroškov stranskemu intervenientu pa je stališče pritožnika, da po 154. členu ZPP pri odločitvi o povrnitvi stroškov stranskega intervenienta ta deli usodo stranke, ki se ji je pridružil. To po stališču tožeče stranke pomeni, da bi moralo sodišče glede na uspeh tožeče stranke in glede na uspeh tožene stranke, kateri se je stranski intervenient pridružil, stroške tožeče stranke in stranskega intervenienta pobotati, po izvedenem pobotanju pa bi moral stranski intervenient tožeči stranki plačati 315,00 EUR. Ker pa stranski intervenient ne more biti zavezanec za plačilo stroškov, temveč je lahko zgolj upravičenec, mora stroške stranskega intervenienta nositi glavna stranka.

23. S takim pritožbenim stališčem pritožbeno sodišče ne soglaša. Iz prvega odstavka 154. člena ZPP izhaja, da stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in stranskemu intervenientu povrniti stroške. Če je uspeh stranke le delen, pa po drugem odstavku 154. člena ZPP lahko sodišče eni stranki naloži, naj povrne drugi stranki in stranskemu intervenientu ustrezen del stroškov. Prvi odstavek 154. člena ZPP implicira pravilo, da je plačnik stroškov druge stranke in njenega intervenienta le stranka postopka, ni pa zavezanec za povrnitev stroškov stranski intervenient, kot to pravilno ugotavlja pritožnik. Pri stališču, da je stroške stranskega intervenienta dolžna nositi tožena stranka, pa pritožnik izhaja iz napačne predpostavke, da bi bil po pobotanju stroškov tožeče stranke in stranskega intervenienta slednji dolžan plačati tožeči stranki del stroškov postopka in ker to ni mogoče, naj bi breme plačila stroškov stranskega intervenienta padlo na toženo stranko.

24. Pobot je način prenehanja medsebojnih obveznosti strank (311. člen OZ), torej mora biti podana vzajemnost (obveznost dolžnika, da plača upniku in obveznost upnika, da plača dolžniku). Pritožnik pa sam ugotavlja, da stranski intervenient ni zavezanec za povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke, torej do pobota njunih stroškov ne more priti. Tak pobot je torej lahko sodišče opravilo le med stroški obeh pravdnih strank, kar je tudi storilo.

25. Ker pravilo ZPP o povračilu pravdnih stroškov glede na uspeh po 154. členu ZPP nalaga stranki, da glede na uspeh povrne pravdne stroške nasprotni stranki in njenemu intervenientu, iz neizpodbijanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča pa izhaja, da je bil uspeh tožene stranke 53 %, je pravilna odločitev, da mora tožeča stranka stranskemu intervenientu odmerjene stroške povrniti v navedenem deležu (torej po enakem merilu, kot velja za stranko, ki se ji je pridružil). Nobene zakonske podlage ni, da bi stroške stranskega intervenienta morala v takem primeru nositi stranka, ki se ji je stranski intervenient pridružil. O pritožbah tožene stranke in stranskega intervenienta zoper I. točko izreka sklepa z dne 4. 8. 2014:

26. Pritožnika sta sklep o stroških v navedenem delu izpodbijala zgolj kot posledico neutemeljene delne ugoditve tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Ker s pritožbo zoper sodbo nista uspela, se izkaže tudi odločitev o povračilu pravdnih stroškov tožeči stranki pravilna, temelječa na drugem odstavku 154. člena ZPP.

27. Iz zgoraj navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče pritožbe tožeče stranke, tožene stranke in stranskega intervenienta zoper sklep z dne 4. 8. 2014 zavrnilo in potrdilo navedeni sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

28. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Ker pravdne stranke in stranski intervenient s pritožbami niso uspele, morajo same nositi stroške, povezane z vložitvijo pritožb. Z odgovori na pritožbe pa pravdni stranki tudi nista prispevali k rešitvi pritožb, zato njunih stroškov odgovorov na pritožbe pritožbeno sodišče ni presodilo kot potrebne stroške za pritožbeni postopek. Odločilo je zato, da pravdni stranki tudi sami nosita svoje stroške odgovorov na pritožbe.