Jedro

V obtožnici se kot dokaz za utemeljenost očitkov, predlaga izvedbo dokazov v enakem obsegu kot izhaja iz kazenske ovadbe in ne vsebuje predloga za zaslišanje tujcev, ki bi potrdili bistvene očitke, ki so znak obravnavanega kaznivega dejanja, kot je vsebovan v obtožnici. Tudi izpodbijani sklep se v ključnem delu obtožnice (glede sostorilstva in namena pridobitve premoženjske koristi) izključno opira na izjave tujcev, ki pa, kot je bilo že v zgoraj navedenih sklepih pritožbenega sodišča pojasnjeno, niso dokaz, ki bi lahko privedli do obsodilne sodbe. Kot je iz teorije in sodne prakse znano, gre le za tako imenovani "pomožen dokaz", ki je s kasnejšo izpovedbo priče o vsebini le tega, lahko potrjen ali ne. Uradni zaznamek o izjavi tujcev, kar obtožnica predlaga kot dokaz na glavni obravnavi, torej ne more nadomestiti izpovedbe priče v kazenskem postopku in na tak način predstavljati dokaza, na katere bi sodišče oprlo svojo odločitev.

V obravnavani zadevi ni bilo pogoje za vložitev neposredne obtožnice oziroma niso bili podani pogoji za soglasje preiskovalnega sodnika k predlogu državne tožilke naj se ne opravi preiskava. Na podlagi 170. člena ZKP lahko preiskovalni sodnik da soglasje k takemu predlogu, če dajejo zbrani podatki, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in storilca, dovolj podlage za vložitev obtožnice in če je pred tem zaslišal tistega, zoper katerega naj bo vložena obtožnica. V obravnavani zadevi je bil izpolnjen le drugi pogoj, saj je bil obdolženec zaslišan (obdolženec se ni zagovarjal), vendar pa po oceni pritožbenega sodišča ni bil izpolnjen osnovni pogoj, to je, ali dajejo zbrani podatki, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in storilca, dovolj podlage za vložitev obtožnice. Kot je pojasnilo že Višje sodišče v Ljubljani v sklepu II Kp 21520/2016 z dne 13.1.2021 in Višje sodišče v Mariboru v sklepu II Kp 10349/2017 (oba sklepa pa temeljita, med drugim, tudi na sklepu Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-34/96 z dne 19.6.1996), je dokazni standard za preizkus utemeljenega suma po obtožbi postavljen višje, med dokazni standard utemeljenega suma in standard gotovosti, ki se zahteva za obsodbo. Tak dokazni standard je tudi podlaga za odločanje o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici. Ustavno sodišče je v prej navedeni odločbi odgovorilo na vprašanje, kakšna je dokazna situacija, ki jo ZKP opredeljuje kot stanje zadostnosti dokazov za utemeljenost suma. Odgovor je Ustavno sodišče podalo z analizo 20. člena Ustave, ki se nanaša na trajanje pripora pred vložitvijo obtožnice.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog državne tožilke za podaljšanje pripora zoper obdolženega A. A. po vložni obtožnici zavrne in odredi takojšnja izpustitev obdolženca na prostost.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom obdolženemu A. A. pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo še po vloženi obtožnici.

2.Zoper sklep je vložila pritožbo obdolženčeva zagovornica, ki uveljavlja kršitev določb ZKP o priporu in zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter pripor obdolžencu odpravi.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje tako kot je opisano v vloženi obtožnici ter da so pri njem še vedno podane okoliščine, ki utemeljujejo nevarnost, da bi na prostosti pobegnil (begosumna nevarnost).

5.Obdolženčeva zagovornica izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Navaja, da nikjer iz obtožnice ali njej priloženih dokazov ne izhaja, da bi obdolženec tujce prevažal po ozemlju Republike Slovenije z namenom pridobitve premoženjske koristi. Ravno tako iz spisovnih podatkov nikjer ne izhaja, da je B. B. od osebe po imenu C. C. preko aplikacije WhatsApp dobil sliko in lokacijo vozila, ki ga je na dan prijetja vozil obdolženec. Navaja, da obdolženec ni povezan z organiziranimi prevozi tujcev ter da kaj takega ne izhaja iz dokazov, ki jih je ponudilo tožilstvo. Nihče od tujcev ni povedal, da so čakali ravno vozilo obdolženca, niti ni nihče povedal, da so obdolžencu karkoli plačali. Noben od tujcev, ki jih je obdolženec prevažal, ni izpovedal o tem, da naj bi jih obdolženec prevzel pred azilnim domom v Logatcu, niti ni noben od njih izpovedal, da so dobili navodila, da jih bo kjerkoli na njihovi poti v Nemčijo prevzel ravno obdolženec ali da jih bo prišlo iskat prav njegovo vozilo Mercedes Benz C180. Pritožnica izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec begosumno nevaren.

6.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obravnavana zadeva v bistvenem enaka kazenskim zadevam, v katerih je pritožbeno sodišče že odločilo (I Kp 19047/2024 in I Kp 28216/2024), da dokazi, ki jih je predlagal državni tožilec v obtožnici, ne omogočajo zaključka o utemeljenosti suma storitve kaznivega dejanja.

7.Iz spisovnega gradiva izhaja, da je bil obdolženec zaustavljen na avtocesti na izvozu Postojna v smeri Koper, pri čemer je bilo ugotovljeno, da se je v vozilu, ki ga je vozil (Mercedes Benz C180) nahajalo še pet državljanov Turčije, ki so bili pred tem nastanjeni v azilnem domu, izpostava Logatec in azilnem domu Ljubljana, pa so ta azilna doma zapustili. Obdolžencu se v obtožnici očita, da je v sostorilstvu, po predhodnem dogovoru z neugotovljenimi sostorilci, prej navedene tujce, ki niso imeli dovoljenj za vstop in bivanje v Republiki Sloveniji, z namenom pridobitve premoženjske koristi, v neugotovljeni višini od zneska, ki so jo tujci plačali za celotno pot iz Turčije v Nemčijo (4000 EUR po osebi), nezakonito prevažal po ozemlju države. Očitek, ki je vsebovan v tenorju obtožnice temelji, razen v delu, ki se nanaša na zaustavitev obdolženca kot je bilo zgoraj navedeno, na izjavi Č. Č. in B. B., to je izjavi, ki sta ju prej navedena tujca podala v fazi, ko so policisti zbirali obvestila na podlagi tretjega odstavka 148. člena ZKP. Tujci pred vložitvijo obtožnice niso bili zaslišani. V obtožnici se kot dokaz za utemeljenost očitkov, predlaga izvedbo dokazov v enakem obsegu kot izhaja iz kazenske ovadbe in ne vsebuje predloga za zaslišanje tujcev, ki bi potrdili bistvene očitke, ki so znak obravnavanega kaznivega dejanja, kot je vsebovan v obtožnici. Tudi izpodbijani sklep se v ključnem delu obtožnice (glede sostorilstva in namena pridobitve premoženjske koristi) izključno opira na izjave tujcev, ki pa, kot je bilo že v zgoraj navedenih sklepih pritožbenega sodišča pojasnjeno, niso dokaz, ki bi lahko privedli do obsodilne sodbe. Kot je iz teorije in sodne prakse znano, gre le za tako imenovani "pomožen dokaz", ki je s kasnejšo izpovedbo priče o vsebini le tega, lahko potrjen ali ne. Uradni zaznamek o izjavi tujcev, kar obtožnica predlaga kot dokaz na glavni obravnavi, torej ne more nadomestiti izpovedbe priče v kazenskem postopku in na tak način predstavljati dokaza, na katere bi sodišče oprlo svojo odločitev.

8.Pritožbeno sodišče na podlagi spisovnih podatkov in stanja stvari pravzaprav ugotavlja, da v obravnavani zadevi sploh ni bilo pogoje za vložitev neposredne obtožnice oziroma niso bili podani pogoji za soglasje preiskovalnega sodnika k predlogu državne tožilke naj se ne opravi preiskava. Na podlagi 170. člena ZKP lahko preiskovalni sodnik da soglasje k takemu predlogu, če dajejo zbrani podatki, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in storilca, dovolj podlage za vložitev obtožnice in če je pred tem zaslišal tistega, zoper katerega naj bo vložena obtožnica. V obravnavani zadevi je bil izpolnjen le drugi pogoj, saj je bil obdolženec zaslišan (obdolženec se ni zagovarjal), vendar pa po oceni pritožbenega sodišča ni bil izpolnjen osnovni pogoj, to je, ali dajejo zbrani podatki, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in storilca, dovolj podlage za vložitev obtožnice. Kot je pojasnilo že Višje sodišče v Ljubljani v sklepu II Kp 21520/2016 z dne 13.1.2021 in Višje sodišče v Mariboru v sklepu II Kp 10349/2017 (oba sklepa pa temeljita, med drugim, tudi na sklepu Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-34/96 z dne 19.6.1996), je dokazni standard za preizkus utemeljenega suma po obtožbi postavljen višje, med dokazni standard utemeljenega suma in standard gotovosti, ki se zahteva za obsodbo. Tak dokazni standard je tudi podlaga za odločanje o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici. Ustavno sodišče je v prej navedeni odločbi odgovorilo na vprašanje, kakšna je dokazna situacija, ki jo ZKP opredeljuje kot stanje zadostnosti dokazov za utemeljenost suma. Odgovor je Ustavno sodišče podalo z analizo 20. člena Ustave, ki se nanaša na trajanje pripora pred vložitvijo obtožnice. Povedalo je, da je pomembno, da Ustava že pred obtožnico, torej ob odreditvi pripora, predpostavlja obstoj utemeljenega suma, saj govori o "osebi za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje", zato je logično, da ZKP za vložitev obtožnice zahteva nekaj več kot zgolj utemeljen sum. V 11. točki citirane odločbe Ustavnega sodišča je nadalje pojasnjeno, da je odgovor na vprašanje, ali je nekaj dokaz, odvisno od pravne kvalifikacije dejanja, temelji za sum pa morajo v času kazenske preiskave prerasti v artikulirane, konkretne in specifične dokaze ter morajo biti pravno fiksirani kot nekaj, kar odgovarja pravni kvalifikaciji o konkretnem kaznivem dejanju in še določneje, konkretnemu zahtevanemu elementu kaznivega dejanja (v obravnavani zadevi vsem znakom kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1). V 12. točki citirane odločbe Ustavnega sodišča je še pojasnjeno, da se besedna zveza "dovolj dokazov za utemeljenost suma", nanaša na verjetnost, ki mora biti višja od tiste, ki je vsebovana v utemeljenosti suma in ki se zahteva za sklep o preiskavi. Kvantitativno bo ta verjetnost višja že zato, ker mora biti po opravljeni preiskavi kazenska zadeva osredotočena na specifično pravno kvalifikacijo in na pravna merila iz 277. člena ZKP. ZKP pa utemeljeno tudi zahteva, da mora biti kazenska zadeva po opravljeni preiskavi ne le glede vseh elementov obtožbe pravno razčiščena (osredotočena), ampak tudi v višji meri dokazana (tako 12. točka zgoraj navedene odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije).

9.Iz zgoraj povzetega je mogoče zaključiti, da v obravnavani zadevi že za uvedbo preiskave ni bilo pogojev, saj tretji odstavek 168. člena ZKP od državnega tožilca zahteva, da predlaga, katere posamezne okoliščine naj se v preiskavi raziščejo in katera posamezna preiskovalna dejanja naj se opravijo (v obravnavani zadevi zaslišanje tujcev, ki so dejansko edini obremenilni dokaz za bistveni znak obravnavanega kaznivega dejanja). Pritožbeno sodišče izpostavlja tudi 165. člen ZKP, ki določa, da sme državni tožilec pred vložitvijo zahteve za preiskavo ali obtožnice brez preiskave, predlagati preiskovalnemu sodniku, da opravi eno ali več posameznih preiskovalnih dejanj, če je to potrebno za njegovo odločitev ali naj kazensko ovadbo zavrže ali začne kazenski pregon. V obravnavani zadevi državni tožilec ni predlagal nič od prej navedenega ter, kot že rečeno, niti v obtožnici ne, zato je jasno, da uradni zaznamki o zbranih obvestilih od tujcev, ki so se nahajali v vozilu, ne morejo dokazovati očitkov iz obtožbe, ravno tako ne obrazložitev obtožnice ter, kot je že pojasnilo Višje sodišče v Kopru v sklepu I Kp 28216/2024 z dne 29.5.2024, posledično tudi ne razlogi izpodbijanega sklepa, ki se v bistvenih znakih obravnavanega kaznivega dejanja sklicujejo na te izjave (tenor obtožnice dejansko predstavlja vsebino uradnih zaznamkov).

10.Pritožbeno sodišče na podlagi zgoraj obrazloženega zaključuje, da utemeljen sum v obtožbi nima podlage, s tem pa tudi nima podlage predlog za podaljšanje pripora po njeni vložitvi. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog za podaljšanje pripora po vloženi obtožnici zavrnilo in odredilo takojšnjo izpustitev obdolženca na prostost (tretji odstavek 402. člena ZKP).