Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je toženka v trenutku sklepanja pogodbe o zaposlitvi z določenim 48. plačnim razredom za delovno mesto direktorice javnega zavoda z delodajalcem (javnim zavodom), ki ga je zastopal predsednik sveta zavoda, nastopala kot delavka, in ne v okviru svoje poslovodne funkcije v zavodu. Toženka pri sklepanju svoje pogodbe o zaposlitvi namreč ni mogla nastopati v dvojni vlogi, torej da bi sklepala pogodbo o zaposlitvi sama s seboj kot javna uslužbenka na eni strani in kot delodajalka oziroma oseba, ki izvršuje pravice in dolžnosti delodajalca, na drugi strani. Pravice in dolžnosti delodajalca je v obravnavanem primeru izvrševal svet zavoda oziroma v njegovem imenu predsednik sveta zavoda in ne toženka, zato ne more biti podana njena odškodninska odgovornost na podlagi enajstega odstavka 3.a člena ZSPJS.

Toženka za vtoževana izplačila iz naslova delovne uspešnosti ni imela pravnega temelja. Sklepi sveta zavoda namreč sploh ne morejo predstavljati zakonite pravne podlage za sporna izplačila dela plače iz naslova redne delovne uspešnosti in delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela, saj glede na določbi tretjega odstavka 7. člena Uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju in drugega odstavka 5. člena Uredbe o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence o višini oziroma delu plače iz naslova redne delovne uspešnosti in delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela za direktorja odloča organ, pristojen za imenovanje direktorja, s soglasjem ustanovitelja.

Izrek

I. Pritožbi drugotožeče stranke se v celoti, pritožbi prvotožeče stranke pa delno ugodi ter se izpodbijana sodba in sklep: - razveljavi v V. točki izreka; - spremeni v VII. točki izreka tako, da se na novo glasi: „Toženka je dolžna drugotožeči stranki plačati 72,58 % njenih stroškov postopka.“ - ter v IX. in X. točki izreka tako, da se na novo glasita: „Prvotožeča stranka in drugotožeča stranka sta dolžni solidarno plačati toženki 27,42 % njenih stroškov postopka, ki so nastali od 21. 7. 2017 do konca glavne obravnave.“

II. Pritožbi prvotožeče stranke v preostalem delu in toženke v celoti se zavrneta in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Toženka je dolžna drugotožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbe v višini 746,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

IV. Prvotožeča stranka in toženka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, drugotožeča stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev prvotožeče stranke do toženke v višini 29.045,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2016 do plačila (I. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev toženke do prvotožeče stranke v višini 20.721,10 EUR (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna plačati prvotožeči stranki 29.045,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2016 do plačila (III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati prvotožeči stranki 10.973,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2016 do plačila (IV. točka izreka). S sklepom je zavrglo tožbo drugotožeče stranke v delu, ki se nanaša na plačilo prvotožeči stranki 40.019,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2016 do plačila (V. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna prvotožeči stranki plačati 72,58 % njenih stroškov postopka (VI. točka izreka), drugotožeči stranki pa 27,42 % stroškov postopka, ki so ji nastali kot stranskemu intervenientu od 19. 12. 2016 do 20. 7. 2017 (VII. točka izreka). Odločilo je, da je prvotožeča stranka dolžna plačati toženki 27,42 % njenih stroškov postopka, ki so nastali od 29. 6. 2016 do 20. 7. 2017 (VIII. točka izreka), ter 13,71 % njenih stroškov postopka, ki so nastali od 21. 7. 2017 do konca glavne obravnave (IX. točka izreka). Odločilo je, da je drugotožeča stranka dolžna plačati toženki 86,29 % njenih stroškov postopka, ki so nastali od 21. 7. 2017 do konca glavne obravnave (X. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo in sklep se pravočasno pritožujejo vse pravdne stranke.

3. Prvotožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del v IV. točki izreka sodbe in zoper odločitev o stroških (točke VI., VII. in IX. izreka) zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je toženka zavestno ravnala protipravno in si zavestno izplačevala previsoko plačo, od novembra 2014 do aprila 2015 celo za 50. plačni razred. Glede na to, da je bila toženka že pred obravnavanim mandatom direktorica prvotožeče stranke, je evidentno, da se je zavedala in bi se morala zavedati, da ji 48. plačni razred kljub takšni določbi v pogodbi o zaposlitvi ne pripada. Da je toženka vedela, kakšen je pravilen plačni razred, izhaja iz njenega dopisa drugotožeči stranki z dne 30. 3. 2009, v katerem je občini posredovala sistemizacijo delovnih mest, v kateri je natančno navedeno, da direktorju pripada osnovna plača za 47. plačni razred. Na navedeno kaže tudi dejstvo, da je toženka o višini plačnega razreda obvestila pristojno ministrstvo, ki uvrstitvi v višji plačni razred ni nasprotovalo. Meni, da je bila toženka glede na svoj položaj direktorja, ki je odgovoren za zakonitost poslovanja javnega zavoda, dolžna pri izplačilu plače ravnati z večjo skrbnostjo, še posebej pri svoji lastni plači ter si izplačati plačo v skladu z veljavno zakonodajo in predpisi. Najmanj, kar se je od nje pričakovalo, je, da opozori na nepravilno določitev plačnega razreda v pogodbi o zaposlitvi in nepravilnost odpravi, česar pa toženka dokazano ni storila. Nadalje navaja, da direktor odgovarja za zakonitost svoje lastne pogodbe o zaposlitvi in se ne more sklicevati ne na usklajevanje vsebine pogodbe z drugimi akterji ne na nepoznavanje prava. Če določila o plači toženka ni preverila v Uredbi o plačah direktorjev v javnem sektorju in Pravilniku o uvrstitvi delovnih mest direktorjev oseb javnega prava na področju kulture v plačne razrede znotraj razponov plačnih razredov, čeprav bi to morala storiti, je ravnala najmanj hudo malomarno. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je bil med strankama podpisan in izvršen dogovor o vračilu preveč izplačanih bruto plač z dne 10. 3. 2016, ki je urejal nezakonito obračunavanje plač za 50. plačni razred za obdobje od novembra 2014 do aprila 2015. V zvezi s tem navaja, da je dogovor poslala v podpis toženki, ta pa ga v 30 dneh od poziva k podpisu dogovora ni podpisala in ga vrnila prvotožeči stranki. Meni, da je toženka dogovor podpisala naknadno zgolj za potrebe te pravde in ga podpisanega vložila v spis, prvotožeča stranka namreč originala ni nikoli prejela in z njim ne razpolaga. Ker prvotožeča stranka ni vedela, ali bo toženka podpisala dogovor, ter ker se je hotela izogniti plačilu zakonskih zamudnih obresti, je že 11. 3. 2016 (dan po poslanem pozivu) toženki nakazala nesporni del odpravnine, kar pa še ne pomeni, da je bil dogovor s strani obeh strank izpolnjen oziroma izvršen, kot je zmotno zaključilo sodišče, saj obstajajo tudi druge določbe dogovora, ki so bile odvisne od sklenitve dogovora. Ker odgovora niti v 30 dneh ni prejela, kar je potrdila sedanja direktorica A.A., je štela, da se toženka z odgovorom ne strinja, zato utemeljeno terja celotno razliko med zakonito določeno plačo (47. plačni razred) in dejansko izplačano plačo (50. plačni razred) kot odškodnino, saj gre dejansko za škodo, ki je nastala prvotožeči stranki v posledici protipravnega ravnanja toženke. Sodišče je odločalo mimo trditvene podlage, saj sklenitve dogovora nobena stranka ni trdila.

4. Drugotožeča stranka vlaga pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe v V. točki izreka in zoper odločitev o stroških (točki VII. in X. izreka) zaradi vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče zmotno zaključilo, da iz dvanajstega odstavka 3.a člena ZSPJS ne izhaja procesno ali materialno upravičenje ustanovitelja, temveč njegova ''pristojnost'', da sproži postopke ugotavljanja odškodninske odgovornosti le znotraj osebe javnega prava. Sklicuje se na obrazložitev pritožbenega sodišča, ki je v obravnavani zadevi že odločalo in zavrnilo zahtevek drugotožeče stranke v delu, v katerem je ta zahtevala plačilo preveč izplačane plače za svoj račun, ne pa na račun prvotožeče stranke, kar je po stališču pritožbenega sodišča kot njena ustanoviteljica glede na določbo dvanajstega odstavka 3.a člena ZSPJS upravičena zahtevati. Navaja, da je smisel dodatne ureditve po ZSPJS v sankcioniranju predstojnikov, za katere se ugotovi, da se jim je plača izplačevala v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena ZSPJS, pa še vedno vodijo ta organ oziroma osebo javnega prava. Ker ne gre pričakovati, da bo tak predstojnik odškodninsko preganjal samega sebe, je ZSPJS predvidel dodatno možnost, da je tak odškodninski zahtevek upravičen uveljavljati tudi ustanovitelj osebe javnega prava. Zahtevek drugotožeče stranke se je najprej glasil na solidarno plačilo prvo- in drugotožeči stranki, v okviru tako postavljenega zahtevka pa je vključen tudi zahtevek, da se toženki naloži v plačilo znesek v korist prvotožeče stranke. Zato opozarja, da je odločitev sodišča o zavrženju njene tožbe nesmiselna, saj glede dela tožbenega zahtevka drugotožeče stranke, ki je enak zahtevku prvotožeče stranke, torej na plačilo v korist prvotožeče stranke, drugotožeča stranka v celoti deli pravno usodo prvotožeče stranke tako glede uspeha v postopku kot tudi stroškov. V delu, v katerem je sodišče zahtevku, da je toženka dolžna zahtevano odškodnino plačati prvotožeči stranki, ugodilo, je glede na postavljeni zahtevek uspela tudi drugotožeča stranka. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških, saj jo je sodišče utemeljilo na tem, da je bila drugotožeča stranka s svojim tožbenim zahtevkom neuspešna.

5. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del v I., II. in III. točki izreka ter zoper odločitev o stroških (točki VI. in VII. izreka) zaradi vseh pritožbenih razlogov. V zvezi z zavrnjenim ugovorom zastaranja meni, da je sodišče ugotovitev, kdaj je prvotožeča stranka izvedela, da naj bi toženka že od leta 2011 prejemala nekaj, kar naj ji ne bi pripadalo, napačno vezalo na pridobitev revizijskega poročila za leti 2013 in 2014 po prenehanju delovnega razmerja toženke pri prvotožeči stranki. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da toženka za nobeno vrsto izplačila delovne uspešnosti ni imela posebnega sklepa oziroma soglasja občinskega sveta, ter vztraja, da predpostavke odškodninske odgovornosti niso izkazane. V zvezi z zaključki sodišča prve stopnje glede hude malomarnosti navaja, da je v spis vložila sklep o zavrženju kazenske ovadbe prvotožeče stranke, ki kaže najmanj na to, da naklep ni obstajal, vendar sodišče te dokazne listine ni presojalo. Sodišču prve stopnje očita tudi, da ni upoštevalo revizijskega poročila 2013, s katerim je toženka dokazovala, da ji hude malomarnosti ni mogoče očitati. Navaja, da je sodišče neenako obravnavalo sklenitev pogodbe o zaposlitvi, v zvezi s katero je sicer pravilno ugotovilo, da je bila toženka v položaju delavke nasproti predsedniku sveta zavoda, ki je opravljal funkcijo delodajalca, ter sklepe o delu plače toženke, ki jih je izdal isti organ, tj. svet zavoda. Odškodninska odgovornost direktorja je namenjena za primer, da bi s svojim ravnanjem povzročil škodo kot direktor in ne kot zaposleni. V konkretnem primeru pa je toženka v vlogi zaposlene, ki se ji očita preveč izplačano plačo po izdanih sklepih delodajalca, ki ga v primeru toženke zastopa svet zavoda oziroma njen predsednik, v njegovi odsotnosti pa njegov namestnik. Toženka si dodatkov ni izplačala sama, ampak je sklepe sveta zavoda izvedla računovodkinja. Toženka je bila prepričana, da je postopanje računovodkinje pravilno, prav tako pa ni imela pomislekov v odločitve sveta zavoda, da se ji po sklepih izplača delovna uspešnost. Meni, da bi tožeči stranki glede na določbo 3.a člena ZSPJS lahko zahtevali le vračilo neto (in ne bruto) zneskov. Poudarja, da so bila sredstva za plače vseh zaposlenih pri prvotožeči stranki zagotovljena iz državnega proračuna, zato prvotožeča stranka sploh ni bila oškodovana. Sodišču očita, da pri odločitvi ni upoštevalo sklenjenega sporazuma po 3.a členu ZSPJS, ki je bil potrjen tudi na 5. seji sveta zavoda. Opozarja, da je sodišče spregledalo, da je tudi delovna uspešnost del plače, zakon pa govori o plači, ki vsebuje tako osnovno plačo kot tudi pripadajoče dodatke in del plače za delovno uspešnost, zaradi česar po njenem mnenju ni utemeljenega razloga, da bi del plače za delovno uspešnost obravnavali drugače kot osnovno plačo. Opozarja, da je bila kot direktorica javnega zavoda v skladu z 11. členom Odloka o ustanovitvi javnega zavoda B. muzeja dolžna izvršiti sklepe in odločitve sveta zavoda, pri tem pa ni bila dolžna niti pristojna (glede na to, da je bil predstavnik Občine C. tudi predsednik sveta zavoda) preverjati še zakonitost sprejetih sklepov, na podlagi katerih se je toženki izplačevala delovna uspešnost. Če so bili ti sklepi nezakoniti, so odškodninsko odgovorni kvečjemu člani sveta zavoda. Navaja, da je bila drugotožeča stranka preko svojih predstavnikov seznanjena z odločitvami sveta zavoda. Poleg tega je poslovanje prvotožeče stranke nadzorovalo tudi Ministrstvo za kulturo RS. Meni, da so razlogi o neutemeljenosti pobotnega ugovora nepravilni in v nasprotju sami s seboj.

6. Tožeči stranki odgovarjata na pritožbo toženke, toženka pa na pritožbo drugotožeče stranke. V odgovorih na pritožbe prerekajo navedbe nasprotne stranke in predlagajo zavrnitev pritožb. 7. Pritožba drugotožeče stranke je v celoti utemeljena, pritožba prvotožeče stranke je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba toženke, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zaradi zmotne uporabe določbe dvanajstega odstavka 3.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 108/09 in nasl.) je napačno zavrglo tožbo drugotožeče stranke v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine prvotožeči stranki, sicer pa je odločitev materialnopravno pravilna.

9. Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča drugič. Prvič je s sodbo in sklepom Pdp 652/2019 z dne 23. 1. 2020 izpodbijano sodbo delno spremenilo, delno pa potrdilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo 40.019,31 EUR drugotožeči stranki pravnomočno zavrnilo. V preostalem, tj. glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo 40.019,31 EUR prvotožeči stranki, pa je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da presodi, ali je prišlo do zastaranja odškodninske terjatve ter, ali je toženki mogoče očitati protipravno ravnanje v zvezi s preveč obračunanimi in izplačanimi osnovnimi plačami ter neupravičeno obračunanimi in izplačanimi dodatki za delovno uspešnost. 10. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje ponovno v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova obračuna in izplačila preveč izplačane osnovne plače, zahtevku iz naslova neupravičeno obračunanega in izplačanega dela plače za delovno uspešnost pa je na podlagi presoje, da so podane vse predpostavke za odškodninsko odgovornost toženke, v celoti ugodilo.

K pritožbi prvotožeče stranke:

11. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrnitev zahtevka iz naslova obračuna in izplačila preveč izplačane osnovne plače, ki je bila v pogodbi o zaposlitvi določena v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena ZSPJS. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je toženka v trenutku sklepanja pogodbe o zaposlitvi z določenim 48. plačnim razredom za delovno mesto direktorice javnega zavoda z delodajalcem (javnim zavodom), ki ga je zastopal predsednik sveta zavoda, nastopala kot delavka, in ne v okviru svoje poslovodne funkcije v zavodu. Toženka pri sklepanju svoje pogodbe o zaposlitvi namreč ni mogla nastopati v dvojni vlogi, torej da bi sklepala pogodbo o zaposlitvi sama s seboj kot javna uslužbenka na eni strani in kot delodajalka oziroma oseba, ki izvršuje pravice in dolžnosti delodajalca, na drugi strani. Pravice in dolžnosti delodajalca je v obravnavanem primeru izvrševal svet zavoda oziroma v njegovem imenu predsednik sveta zavoda1 in ne toženka, zato ne more biti podana njena odškodninska odgovornost na podlagi enajstega odstavka 3.a člena ZSPJS.

12. Upoštevajoč značilnost delovnega razmerja, v katerem ima delavec oziroma javni uslužbenec podrejeni položaj in je šibkejša stranka, kar se kaže tudi pri določanju oziroma vplivanju na vsebino pogodbe o zaposlitvi, ter obveznost delodajalca, da pripravi in delavcu izroči predlog pogodbe o zaposlitvi, je torej delodajalec tisti, ki skrbi in je odgovoren za zakonitost in skladnost pogodbe o zaposlitvi z zakonom in drugimi akti, kar še posebej velja v javnem sektorju, kjer je pogodbena svoboda dodatno omejena. Kot neutemeljeno se zato izkaže pritožbeno zavzemanje, da direktor v vsakem primeru odgovarja za zakonitost svoje lastne pogodbe o zaposlitvi. Toženki ni mogoče očitati niti hude malomarnosti niti odgovornosti za presojo skladnosti določitve višine njene plače v pogodbi o zaposlitvi z Uredbo o plačah direktorjev v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 73/05 in nasl.) oziroma Pravilnikom o uvrstitvi delovnih mest direktorjev oseb javnega prava na področju kulture v plačne razrede znotraj razponov plačnih razredov (Ur. l. RS, št. 106/05 in nasl.), saj je bilo to na podlagi 50. člena ZUJIK in 8. člena Odloka o ustanovitvi javnega zavoda B. muzeja v pristojnosti sveta zavoda.

13. Izjema od odgovornosti delodajalca za določitev plače v previsoki višini glede na veljavne predpise bi bila mogoča le, če bi delodajalec na primer dokazal, da je bil pri sestavi pogodbe o zaposlitvi zaveden s strani delavca ali da je prišlo do zlorabe ali očitne pomote. Da bi toženka kakorkoli protipravno prispevala k določitvi nepravilnega plačnega razreda v svoji pogodbi o zaposlitvi (48. plačni razred namesto zakonitega 47. plačnega razreda) pa po pravilni presoji sodišča prve stopnje tožeči stranki nista konkretizirano zatrjevali. Dejstva, da je toženka ministrstvu za kulturo posredovala predlog za določitev višjega plačnega razreda, sodišče prve stopnje pravilno ni štelo za protipravno oziroma nezakonito ravnanje, s takim postopanjem si namreč ni sama določila višjega plačnega razreda v pogodbi o zaposlitvi, saj je o tem lahko odločalo le ministrstvo.

14. Tudi pritožbeno vztrajanje, da je toženka vedela in se zavedala oziroma se je morala zavedati, da ji 48. plačni razred kljub takšni določbi v pogodbi o zaposlitvi ne pripada in je določen nezakonito, ker je bila že pred obravnavanim mandatom direktorica prvotožeče stranke, ker je občini v letu 2009 (še v času prvega mandata) posredovala sistemizacijo delovnih mest ter, ker je o višini plačnega razreda obvestila pristojno ministrstvo, ne utemeljuje protipravnega ravnanja toženke kot elementa odškodninske odgovornosti. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, zgolj to, da je toženka vedela ali bi morala vedeti, po katerem plačnem razredu bi se ji morala pravilno obračunavati plača, ne pomeni protipravnega ravnanja. Za izkaz protipravnosti bi morali tožeči stranki navajati okoliščine aktivnega ravnanja toženke v smislu njenega vplivanja na vsebino osnutka pogodbe o zaposlitvi oziroma njene priprave besedila z vključitvijo nepravilnega plačnega razreda. Trditev glede opustitve opozorila na nepravilnost in njene odprave, čeprav bi se to od toženke kot direktorice prvotožeče stranke pričakovalo, pa prvotožeča stranka prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da je brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

15. Prvotožeča stranka neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta s toženko glede preveč izplačanih plač med 48. in 50. plačnim razredom v obdobju od novembra 2014 do aprila 2015 sklenili in izvršili izvensodni dogovor o vračilu na podlagi četrtega odstavka 3.a člena ZSPJS. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo razlike med izplačano plačo za 50. plačni razred in plačo za 48. plačni razred zaradi ugotovitve soglasja volj ter izvršitve dogovora je pravilna, zanjo je tudi navedlo ustrezne razloge, pritožbeno sodišče pa jih sprejema in se nanje sklicuje. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje glede sklenitve dogovora odločalo mimo trditvene podlage. Iz podatkov v spisu je namreč razvidno, da je toženka v pripravljalni vlogi in na prvem naroku za glavno obravnavo zatrjevala, da so bila neupravičena izplačila plač za čas od novembra 2014 do aprila 2015 predmet dogovora, preveč izplačani skupni znesek plač za navedeno obdobje pa je bil pobotan s terjatvijo toženke do prvotožeče stranke iz naslova odpravnine po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kar izhaja tudi iz s strani obeh strank podpisanega izvoda dogovora (B 6) in potrdila o prejemu zneska v višini 179,49 EUR dne 11. 3. 2016 (B 7), na isti dan kot je toženka prejela dogovor s pozivom na sklenitev. Tudi po presoji pritožbenega sodišča nakazilo nespornega zneska po opravljenem pobotu, čeravno zgolj zaradi izognitve teku zakonskih zamudnih obresti, pomeni izvršitev dogovora. Dejstvo, da toženka originala oziroma podpisanega dogovora ni prejela, pa glede na okoliščine primera na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva.

16. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodbe ne da preizkusiti v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila s sklenitvijo in izpolnitvijo dogovora v celoti sanirana vtoževana premoženjska škoda zaradi izplačila plače po 50. plačnem razredu v obdobju od novembra 2014 do aprila 2015. Pritožbeno sodišče glede tega pojasnjuje, da iz VII. točke dogovora jasno izhaja, da pravica prvotožeče stranke na vračilo davkov in prispevkov za socialno varnost nastane, ko nekdanji delavec (torej toženka) delodajalcu (prvotožeči stranki) vrne preveč izplačan znesek neto plače. Do izpolnitve te obveznosti pa je prišlo s pobotom z nasprotno terjatvijo toženke do prvotožeče stranke (X. točka dogovora) ter izplačilom razlike 179,49 EUR dne 11. 3. 2016 toženki. Takrat je prvotožeča stranka pridobila možnost oziroma upravičenje zahtevati vračilo razlike v davkih in prispevkih pri davčnem organu po postopku, določenem v zakonu, ki ureja davčni postopek, zato glede na navedeno ni mogoč drugačen zaključek kot ta, da je bila prvotožeči stranki premoženjska škoda iz naslova preveč izplačanih plač do 50. plačnega razreda, ki jo v obravnavanem sporu vtožuje, s strani toženke že v celoti povrnjena. Pritožbeno navajanje, da brez podpisanega dogovora pri davčnem organu ni mogla uveljavljati vračila za preveč vplačane prispevke, pa ni predmet odločanja v tem delovnem sporu.

K pritožbi toženke:

17. V pritožbi toženka ponovno kot sporne izpostavlja svoje ugovore v postopku pred sodiščem prve stopnje, in sicer glede aktivne legitimacije prvotožeče stranke in glede stranske intervencije oziroma vstopa v pravdo drugotožeče stranke, do katerih se je pritožbeno sodišče že opredelilo v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 652/2019 z dne 23. 1. 2020, zato se v izogib ponavljanju na te razloge sklicuje in s tem zavrača tovrstne pritožbene navedbe kot neutemeljene.

18. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženka za vtoževana izplačila iz naslova delovne uspešnosti ni imela pravnega temelja. Sklepi sveta zavoda namreč sploh ne morejo predstavljati zakonite pravne podlage za sporna izplačila dela plače iz naslova redne delovne uspešnosti in delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela, saj glede na določbi tretjega odstavka 7. člena Uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju in drugega odstavka 5. člena Uredbe o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (Ur. l. RS, št. 53/08 in nasl.) o višini oziroma delu plače iz naslova redne delovne uspešnosti in delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela za direktorja odloča organ, pristojen za imenovanje direktorja, s soglasjem ustanovitelja. Po določbi tretjega odstavka 8. člena Odloka o ustanovitvi javnega zavoda B. muzeja direktorja prvotožeče stranke imenuje občinski svet drugotožeče stranke, iz česar tako izhaja, da bi o določitvi delovne uspešnosti toženke moral odločati občinski svet drugotožeče stranke, in ne svet zavoda prvotožeče stranke, ki za sprejemanje sklepov o tem ni imel nikakršne pristojnosti, zato sporna izplačila delovne uspešnosti temeljijo na sklepih napačnega organa, ki so tako nezakoniti.

19. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da niso bili izpolnjeni pogoji za izplačilo delovne uspešnosti toženki iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno upoštevalo določbo drugega odstavka 22.k člena ZSPJS, da višino sredstev, namenjenih izplačilu dela plače za delovno uspešnost iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu direktorju, določi organ, pristojen za njegovo imenovanje, v obravnavanem primeru torej občinski svet drugotožeče stranke, ki sredstev za ta namen v času drugega mandata toženke ni določil. Da o načinu razpolaganja s presežkom prihodkov nad odhodki odloča ustanovitelj na predlog direktorja po predhodnem soglasju sveta zavoda, izhaja tudi iz 20. člena Odloka o ustanovitvi javnega zavoda B. muzeja. Na pravilnost odločitve ne vpliva, da je bila drugotožeča stranka v relevantnem obdobju seznanjena z letnimi poročili in programi dela s finančnim načrtom, v katerih naj bi bila določena tudi postavka delovne uspešnosti iz dejavnosti prodaje blaga in storitev na trgu. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bila sredstva v programih dela, finančnih načrtih ter finančnih in računovodskih poročilih za posamezno leto prikazana le kot skupni zneski prihodkov in odhodkov prvotožeče stranke po posameznih postavkah, med drugim skupni zneski stroškov dela po postavkah za vse zaposlene, zaradi česar seznanitev z navedenimi dokumenti sama po sebi ne more pomeniti določitve izplačila konkretnih zneskov toženki za delovno uspešnost, ki iz same dokumentacije sploh niso razvidni.

20. Pritožbi toženke ni mogoče slediti v delu, v katerem navaja, da je bila enako kot pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi tudi glede določitve dela plače iz naslova delovne uspešnosti v vlogi delavke v razmerju do sveta zavoda. Glede na to, da je bilo med delovnimi nalogami toženke kot direktorice med drugim tudi izvrševanje sklepov in odločitev sveta zavoda (11. člen Odloka o ustanovitvi javnega zavoda B. muzeja), so zmotne toženkine pritožbene navedbe, da ni bila dolžna niti pristojna (glede na to, da je bil predstavnik Občine C. tudi predsednik sveta zavoda) preverjati še zakonitosti sprejetih sklepov, na podlagi katerih se ji je izplačevala delovna uspešnost. Po določbi drugega odstavka 31. člena Zakona o zavodih (ZZ; Ur. l. RS, št. 12/91 in nasl.) je bila namreč kot direktorica odgovorna za poslovanje in zakonitost dela zavoda, kar pomeni, da je bila tudi glede sklepov in odločitev sveta zavoda, ki jih je izvrševala, dolžna skrbeti, da so ti zakoniti, kar vsekakor vključuje tudi presojo, ali gre za sklepe iz pristojnosti sveta zavoda. S trditvami, da ni pravnica, da se ne spozna na pravo in računovodstvo, da je sklepe sveta zavoda izvedla računovodkinja, pa se toženka ne more razbremeniti odškodninske odgovornosti v vlogi direktorice prvotožeče stranke. Ob dolžni skrbnosti vestnega gospodarja na podlagi 34. člena ZUJIK in drugega odstavka 8. člena Odloka o ustanovitvi javnega zavoda B. muzeja bi toženka kot direktorica in poslovodni organ javnega zavoda morala preprečiti izplačila dodatkov za delovno uspešnost, ki temeljijo na sklepih napačnega organa, tj. sveta zavoda prvotožeče stranke.

21. Na zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka ravnala najmanj s hudo malomarnostjo kot obliko krivde, ne more vplivati pritožbeno sklicevanje na obvestilo o zavrženju kazenske ovadbe prvotožeče stranke zoper toženko (B 17), ki naj bi kazalo na to, da oblika naklepa ne obstaja. Kazenska ovadba je bila namreč vložena zaradi suma kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl.), ki pa se lahko stori le z naklepom, ne pa tudi iz malomarnosti. Prav tako na pravilnost zaključka o hudi malomarnosti toženke ne vpliva pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do revizijskega poročila 2013, v katerem niso bile ugotovljene nepravilnosti. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da revizijska ocena, ki izhaja iz Poročila o opravljeni notranji reviziji v B. muzeja za leto 2013 (B 13), na katerega se opira toženka, temelji na zmotni predpostavki, da so sklepi sveta zavoda, na podlagi katerih so bili ti dodatki za delovno uspešnost izplačani, predstavljali zakonito pravno podlago za njihovo izplačilo.

22. Ker prvotožeča stranka vračilo neupravičeno izplačanih dodatkov za delovno uspešnost zahteva na podlagi odškodninske odgovornosti toženke kot bivše direktorice javnega zavoda, tj. prvotožeče stranke, predstavlja višino škode, ki je nastala prvotožeči stranki, celoten izplačani bruto znesek teh dodatkov. Neutemeljeno je zato pritožbeno uveljavljanje toženke, da bi lahko tožeči stranki glede na določbo šestega odstavka 3.a člena ZSPJS zahtevali samo vračilo neto zneskov izplačanih dodatkov za delovno uspešnost. Ta določa, da javni uslužbenec vrne neposredno delodajalcu le razliko v plači po plačilu davkov in prispevkov (torej neto znesek). Ker v zvezi z neupravičeno izplačanimi dodatki za delovno uspešnost ni bilo dogovora o vračilu zneskov skladno s petim odstavkom 3.a člena ZSPJS med prvotožečo stranko in toženko, določba šestega odstavka 3.a člena ZSPJS ni uporabljiva in ne gre za enako situacijo kot pri preveč izplačani osnovni plači v višini razlike med 50. in 48. plačnim razredom, glede česar je bil sklenjen dogovor o vračilu.

23. V pritožbi tožena stranka neutemeljeno ponavlja, da so bila sredstva za plače vseh zaposlenih pri prvotožeči stranki zagotovljena iz državnega proračuna, zato prvotožeča stranka sploh ni bila oškodovana. Pritožbeno sodišče sledi obrazložitvi sodišča prve stopnje, da za ugotovitev oškodovanja prvotožeče stranke ni bistveno, iz katerega vira se je prvotožeča stranka financirala oziroma imela zagotovljena sredstva za izplačilo plač zaposlenim.

24. Toženka neutemeljeno vztraja, da je njen ugovor zastaranja zaradi poteka triletnega subjektivnega zastaralnega roka utemeljen. Sodišče prve stopnje je na podlagi neprerekanih trditev tožečih strank ugotovitev, kdaj je prvotožeča stranka izvedela za škodo in njenega storilca, tj. za neupravičena izplačila dodatkov za delovno uspešnost toženki, pravilno vezalo na čas po prenehanju njenega delovnega razmerja dne 31. 7. 2015, ko je po nastopu mandata nove direktorice svet zavoda prvotožeče stranke naročil notranjo revizijo pravilnosti poslovanja prvotožeče stranke za leti 2013 in 2014. Triletni subjektivni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/07 in nasl.) se pred vložitvijo tožbe dne 29. 6. 2016 tako še ni iztekel. Pritožbenim trditvam toženke, da je glede na vsakokratni sklep o določitvi delovne uspešnosti toženki, o kateri so vsako leto odločali člani sveta zavoda, prvotožeča stranka vedela, da bo toženki delovna uspešnost v določeni višini izplačana, nasprotuje ključna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz dokumentacije ter sklepov sveta zavoda konkretni zneski izplačanih dodatkov za delovno uspešnost toženki kot direktorici niso bili razvidni, zato odločanje oziroma sprejemanje takih sklepov za seznanjenost z višino škode ni odločilno.

25. Neutemeljen je pritožbeni očitek toženke, da je v delu, ki se nanaša na pobotni ugovor, obrazložitev v izpodbijani sodbi sama s seboj v nasprotju, ker je sodišče prve stopnje najprej podalo razloge o nepravočasni podaji pobotnega ugovora, nato pa razloge o njegovi neodpravljivi nesklepčnosti. Po presoji pritožbenega sodišča je za odločitev o pobotnem ugovoru bistvena že zgolj pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz toženkinih trditev glede obstoja njene terjatve iz naslova dodatka za tržno delovno uspešnost ne izhaja utemeljenost pobotnega ugovora, kar pomeni njegovo nesklepčnost. Pogoj za izplačilo delovne uspešnosti toženki iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu je namreč ta, da njegovo višino oziroma višino sredstev za ta namen določi občinski svet drugotožeče stranke, česar pa po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni določil niti s potrjevanjem letnih poročil in načrtov, v katerih naj bi bila določena oziroma načrtovana sredstva za izplačilo tovrstne uspešnosti. Vztrajanje toženke v pritožbi pri drugačnem stališču ni utemeljeno.

K pritožbi drugotožeče stranke:

26. Drugotožeča stranka v pritožbi pravilno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku neutemeljeno zavrglo njeno tožbo v delu, v katerem je zahtevala plačilo odškodnine prvotožeči stranki. Pritožbeno sodišče je že v sklepu Pdp 652/2020 z dne 23. 1. 2019 zavzelo stališče, da je glede na določbo dvanajstega odstavka 3.a člena ZSPJS drugotožeča stranka kot ustanoviteljica prvotožeče stranke od osebe, ki je bila odgovorna za izvrševanje pravic in dolžnosti delodajalca, torej toženke, upravičena zahtevati plačilo odškodnine na račun oziroma v korist prvotožeče stranke.

27. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da iz besedila dvanajstega odstavka 3.a člena ZSPJS izhaja, da pristojnost ustanovitelja za sprožitev postopkov ugotavljanja odškodninske odgovornosti obsega le postopek znotraj osebe javnega prava, saj je namreč treba upoštevati, da se odškodninska odgovornost ugotavlja v sodnem postopku pred sodiščem, in ne znotraj javnega zavoda (osebe javnega prava). Poleg tega pa drugotožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je smisel ureditve 3.a člena ZSPJS v tem, da uvaja dodatno možnost uveljavljanja odškodninskega zahtevka zoper odgovorno osebo, zlasti v primerih, ko oseba, ki je odgovorna za izvrševanje pravic in dolžnosti delodajalca (torej direktor), še vedno opravlja to funkcijo. Izkustveno malo verjetno je namreč, da bi direktor zoper sebe v času, ko še izvaja to funkcijo, sprožil odškodninski spor v imenu osebe javnega prava, ki jo zastopa in kateri je povzročil škodo zaradi nezakonitosti. V tovrstnih primerih je zato skladno z dvanajstim odstavkom 3.a člena ZSPJS odškodninski spor upravičen sprožiti ustanovitelj osebe javnega prava. Po navedeni določbi ima tudi v obravnavani zadevi drugotožeča stranka kot ustanovitelj procesno legitimacijo zahtevati plačilo odškodnine na račun oziroma v korist prvotožeče stranke, čeprav je odškodninski zahtevek zoper toženko uveljavljala že sama kot neposredni oškodovanec.

28. Glede na vse navedeno je drugotožeča stranka s tako postavljenim zahtevkom, ki je enak zahtevku prvotožeče stranke, enako kot prvotožeča stranka v postopku delno uspela, zato je bilo treba njeni pritožbi v celoti ugoditi in razveljaviti sklep o zavrženju njene tožbe (3. točka 365. člena ZPP), kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

29. Zaradi delnega uspeha drugotožeče stranke (v enakem deležu kot prvotožeča stranka, tj. z zahtevkom za plačilo 29.045,75 EUR s pripadki) se je spremenil končni uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP in 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo odločitev o stroških postopka na prvi stopnji in v tem delu v celoti ugodilo pritožbi drugotožeče stranke, v delu solidarne povrnitve stroškov postopka toženki pa tudi pritožbi prvotožeče stranke, kot je razvidno iz izreka te sodbe. Ker je uspeh drugotožeče stranke v postopku prav tako 72,58-odstoten, je na podlagi prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP upravičena, da ji toženka povrne stroške postopka v tem deležu. Prvotožeča in drugotožeča stranka pa sta toženki dolžni solidarno povrniti 27,42 odstotkov njenih stroškov postopka, ki so ji nastali od vstopa drugotožeče stranke kot stranke v postopek, tj. od 21. 7. 2017 do konca glavne obravnave.

30. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo prvotožeče stranke ter v celoti pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni in nespremenjeni del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP in 353. člen ZPP).

31. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu v zvezi s 154. členom ZPP in 155. členom ZPP.

32. Drugotožeča stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji je toženka dolžna povrniti stroške za pritožbo, sama pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo toženke, saj ta za odločitev o pritožbah ni bil potreben. Pritožbeno sodišče je drugotožeči stranki od priglašenih stroškov na podlagi določb Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta (40.019,31 EUR) priznalo 1000 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 15/4), 2 % oziroma 20 točk za materialne stroške, povečano za 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupaj znaša 746,64 EUR. Višjih priglašenih stroškov ji pritožbeno sodišče ni priznalo, ker so že zajeti v nagradi za sestavo pritožbe (konferenca s stranko, končno poročilo stranki) in ne gre za samostojne storitve v smislu tar. št. 39. Ker je drugotožeča stranka kot samoupravna lokalna skupnost po prvem odstavku 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1; Ur. l. RS, št. 37/08 in nasl.) oproščena plačila sodnih taks, ji stroški v zvezi s tem niso nastali. Znesek 746,64 EUR je dolžna toženka drugotožeči stranki plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

33. Prvotožeča stranka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu glede odločitve o stroških postopka na prvi stopnji, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP) in odgovora na pritožbo toženke, ki ni bistveno pripomogel k rešitvi spora, zato za postopek ni bil potreben (155. člen ZPP). Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP) kot tudi stroške odgovora na pritožbo drugotožeče stranke, saj tudi ta ni bistveno prispeval k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (155. člen ZPP).

1 Glej tretji odstavek 50. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK; Ur. l. RS, št. 77/2007 in nasl.) in peti odstavek 8. člena Odloka o ustanovitvi javnega zavoda B. muzeja (Ur. l. RS, št. 112/2003).