Jedro

Vlada le imenuje višje upravne delavce, njihove naloge pa so opredeljene v aktu o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v državnem organu, razporeditev pa se določi z odločbo predstojnika.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z odločbo z dne 17.6.1999 imenovala tožečo stranko za svetovalca Vlade Republike Slovenije v Carinski upravi Republike Slovenije. Zoper to odločbo je tožeča stranka vložila tožbo, s katero izpodbija odločitev tožene stranke. Tožena stranka je nato na predlog ministra za finance imenovala z odločbo z dne 28.10.1999 tožečo stranko za svetovalca Vlade RS v Ministrstvu za finance.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je želela izkoristiti določbo 15. člena Zakona o računskem sodišču - ZRacS, ki daje članu računskega sodišča po prenehanju funkcije pravico, da se vrne na delo, ki ga je opravljal ali na drugo delo, ki ustreza vrsti in stopnji njegove izobrazbe. Ker tožena stranka ni ravnala po navedeni določbi, je tožeča stranka najprej vložila tožbo v upravnem sporu proti odločbi tožene stranke z dne 17.6.1999, s katero je bila imenovana za svetovalca vlade v Carinski upravi RS. Za člana Računskega sodišča RS je bila tožeča stranka imenovana v decembru 1994. Takrat je še veljal 20. člen Zakona o delavcih v državni upravi, ki je bil kasneje črtan in nadomeščen s 15. členom, ki se bistveno razlikuje od prejšnjega. Ta člen uvaja nov hierarhični red med višje upravne delavce. Iz opisa del in dejanskega stanja opravljanja del je edino ekvivalentno mesto za tožečo stranko mesto državnega podsekretarja za vodenje javnih naročil, za kar je strokovno tudi usposobljena. Ima interdisciplinarno izobrazbo, in sicer po vrsti: geometer, gradbeni inženir in univerzitetni diplomirani ekonomist z več kot 15-letno prakso v državni upravi pri načrtovanju in vodenju javnih financ. Z novo odločbo z dne 28.10.1999 je tožeča stranka odpravila prej navedeno odločbo in ugodila tožeči stranki glede organa, v katerem naj bi opravljala delo, ni pa ugodila zahtevi tožeče stranke, da jo imenuje na prejšnje delovno mesto oz. na drugo delo, ki ustreza vrsti in stopnji njene izobrazbe. Pred imenovanjem za člana računskega sodišča je tožeča stranka vodila sektor za javna naročila, za kar je tudi dejansko usposobljena. Delovno mesto, na katero ga je imenovala tožena stranka, ni enakovredno prejšnjemu, saj je bila medtem uvedena drugačna hierarhija delovnih mest. Zato tožeča stranka tožbo razširja tudi na novo odločbo tožene stranke.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je najprej imenovala tožečo stranko za svetovalca vlade v Carinski upravi RS. Po vložitvi tožbe tožeče stranke, pa je na predlog ministra za finance izdala novo odločbo, s katero je imenovala tožečo stranko za svetovalca vlade v Ministrstvu za finance. Tožeča stranka je svojo tožbo razširila tudi na novo odločbo, ker meni, da bi jo tožena stranka morala imenovati za državnega podsekretarja za vodenje javnih naročil. V predmetni zadevi gre za realizacijo obveznosti iz 15. člena ZRacS. Ta člen daje članu računskega sodišča, ki mu je prenehala funkcija, dve možnosti, in sicer vrnitev na delo, ki ga je opravljal oz. vrnitev na drugo delo, ki ustreza vrsti in stopnji njegove strokovne izobrazbe. Za to drugo možnost sta se odločila minister za finance in tožena stranka. ZRacS tožniku ne daje pravice, da sam izbira med obema možnostima. Možnost izbire je dana delodajalcu, ki svoje odločitve tudi ni dolžan posebej obrazložiti. Namen 15. člena ZRacS je v tem, da razrešenemu članu računskega sodišča po prenehanju funkcije zagotovi delovno razmerje in s tem socialno varnost. To socialno varnost delodajalec zagotavlja v okviru svojih možnosti. Če je nekdanje delovno mesto še prosto, lahko razrešenega člana računskega sodišča razporedi tudi na to delovno mesto, sicer pa mu je dolžan ponuditi katerokoli drugo delovno mesto, ki ustreza vrsti in stopnji njegove strokovne izobrazbe. Uveljavitev stališča tožeče stranke bi delodajalca pripeljalo v nemogoč položaj, saj bi izpraznjeno delovno mesto moralo ostati nezasedeno ves čas, ko traja mandat člana računskega sodišča, to je celih 9 let. Tožena stranka je zagotovila tožeči stranki vrnitev na drugo delovno mesto, ki ustreza vrsti in stopnji njene strokovne izobrazbe. Tožeča stranka je med drugim univerzitetni diplomirani ekonomist in tako izpolnjuje vse pogoje za imenovanje za svetovalca vlade. Z izpodbijano odločbo delodajalec še ni realiziral svoje obveznosti v celoti. V skladu s predpisi, ki urejajo delovna razmerja zaposlenih v državni upravi, mora po opravljenem imenovanju predstojnik z delovno - pravno odločbo razporediti tožečo stranko na delovno mesto. Z ozirom na navedeno tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZRacS (Ur.l.RS, št. 48/94) v 15. členu določa, da ima član računskega sodišča, ki je bil do imenovanja v delovnem razmerju v državnem organu oz. v javnem podjetju ali javnem zavodu, pravico, da se v treh mesecih po prenehanju funkcije člana računskega sodišča vrne na delo, ki ga je opravljal, ali na drugo delo, ki ustreza vrsti in stopnji njegove strokovne izobrazbe. Tožena stranka pravilno razlaga to določbo tako, da je njen namen, da se po prenehanju funkcije razrešenemu članu računskega sodišča zagotovi delovno razmerje in socialna varnost. Pri tem pa se ta pravica zagotavlja v državnem organu, javnem podjetju ali javnem zavodu tako, da se po prenehanju funkcije omogoči članu računskega sodišča vrnitev na delo, ki ga je opravljal ali na drugo delo, ki ustreza vrsti in stopnji njegove izobrazbe, odvisno od prostih delovnih mest. Zakon dopušča eno ali drugo rešitev, s katero je dosežen temeljni namen te določbe, konkretna rešitev pa je pogojena s sistemizacijo delovnih mest in prostimi delovnimi mesti v državnem organu oz. javnem podjetu ali zavodu. Neutemeljena je zato zahteva tožeče stranke, da bi ga morala tožena stranka na osnovi 15. člena ZRacS imenovati le na položaj državnega podsekretarja, saj je samo to delovno mesto enakovredno njenemu prejšnjemu pred imenovanjem za člana računskega sodišča. Zakon o delavcih v državnih organih (ZDDO - Ur.l.RS, št. 15/90 in drugi) v 19. členu določa, da vlada imenuje višje upravne delavce na predlog predstojnika. Pogoj za imenovanje je univerzitetna izobrazba ali končana visoka strokovna šola, če ni enakega programa za pridobitev univerzitetne izobrazbe. V 15. členu ZDDO so navedeni višji upravni delavci (skupaj 12), med njimi tudi svetovalec vlade na tretjem mestu. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na predlog ministra za finance imenovala tožečo stranko za višjega upravnega delavca - svetovalca Vlade Republike Slovenije v Ministrstvu za finance. S to odločbo pa je tožeča stranka tudi sklenila delovno razmerje v skladu s 5. členom ZDDO. Odločba, s katero je tožena stranka imenovala tožečo stranko za svetovalca vlade, tako upošteva vse določbe ZDDO in je po oceni sodišča zakonita in pravilna.

Neutemeljena je trditev tožeče stranke, da bi jo morala tožena stranka z izpodbijano odločbo tudi razporediti na ustrezno delovno mesto. Zakon o spremembah ZDDO (Ur.l.RS, št. 70/97) je črtal določbo 20. člena, ki je opredeljevala naloge višjih upravnih delavcev. Zato vlada le imenuje višje upravne delavce, njihove naloge pa so opredeljene v aktu o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v državnem organu, razporeditev pa se določi z odločbo predstojnika.

Glede na navedeno je sodišče v skladu s 1. odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - ZUS) zavrnilo tožbo kot neutemeljeno.

Sodišče je v upravnem sporu odločalo le o zakonitosti akta, zato, v skladu z določbo 3. odstavka 23. člena ZUS, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.