Jedro

V obravnavanem primeru pa bi izvršitev začasne odredbe s takojšnjo realizacijo tožbenega zahtevka z izročitvijo vlečnega vozila v posest tožeči stranki posegla v premoženjski interes tožene stranke in ni mogoče prejudicirati, da s tem ne bi imela nobenih stroškov. Ostala bi brez vlečnega vozila in glede na njeno oznako v firmi, da se ukvarja s špedicijo in transportom, tega ekonomsko uporablja in ga bo vsaj do poteka registracije vozila. Kar zadeva sam pogoj reverzibilnosti, tožeča stranka pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da bi vozilo ekonomsko uporabljala (razpolagala bodisi z odsvojitvijo bodisi z oddajo v najem in priznava, da bi to onemogočilo vrnitev v prejšnje stanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe z dne 11. 12. 2019 (I. točka izreka). Odločitev o stroških postopka zavarovanja je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka). Ugotovilo je, da tožeča stranka zatrjuje, da ji škoda nastaja, ker vozila nima v posesti oziroma ga ne more uporabljati, saj zaradi amortizacije izgublja vrednost, poleg tega ji škoda nastaja iz naslova uporabnin, kar kaže, da kolikor tožeča stranka ne bo razpolagala z vozilom, bodisi z odsvojitvijo bodisi oddajo v najem, z izdajo predlagane odredbe ne bi dosegla namena, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Tovrstno razpolaganje tožeče stranke bi onemogočilo vzpostavitev v prejšnje stanje.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 1. ter 2. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje dejansko napačen v delu, ki se nanaša na neobstoj trditvene podlage oziroma na presojo trditvene podlage glede vprašanja (i)reverzibilnosti. Vprašanje reverzibilnosti je v konkretnem primeru irelevantno. Primeroma je sodna praksa relativizirala pogoj reverzibilnosti z vprašanjem tehtanja interesov in se lahko regulacijska začasna odredba izda tudi, če vrnitev v prejšnje stanje ni mogoča, vendar nasprotni stranki s takšno izvedeno, a razveljavljeno začasno odredbo ne nastanejo stroški oziroma se ne posega v njeno premoženjsko sfero. Sicer je pravilen zaključek sodišča, da bi tožeča stranka ekonomsko uporabljala odvzeto vozilo, saj v nasprotnem izročitev v takojšnjo posest za tožečo stranko izgubi smisel, če se vozilo prestavi ″iz enega dvorišča na drugo″ in bi to onemogočilo vrnitev v prejšnje stanje (stanje vozila kot je bilo na dan spremembe posestnega stanja, kar zajema kilometrino, amortizacijo, rabo, stanje), vendar če sodišče kljub temu ob končni odločitvi ne bi ugodilo predlogu oziroma bi zavrnilo zahtevek, to ne bi poseglo v premoženjski interes tožene stranke, ki zaradi neuspeha tožeče stranke ne bi imela stroškov, saj vozila ne more uporabljati sedaj in ga ne bo mogla uporabljati v prihodnje na bodoči dan vrnitve, saj tožeča stranka ne bo dala soglasja k registraciji vozila, kar je izpostavila v tožbeni naraciji in v predlogu za izdajo začasne odredbe v poglavju ″tehtanje interesov″.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje absolutno bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Z navedbo, da naj bi sodišče napačno presodilo pogoj reverzibilnosti po ustavni odločbi Up 275/97, kar naj bi bila posledica neupoštevanja trditvene podlage tožeče stranke v predlogu, in z ostalimi navedbami v pritožbi pravzaprav očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava. Vendar tudi ta očitek ni podan.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano regulacijsko začasno odredbo z izročitvijo vlečnega vozila v posest tožeči stranki, ker ni izkazala pogoja vzpostavitve v prejšnje stanje oziroma reverzibilnosti (10. do 12. točka obrazložitve sklepa). V pritožbi se tožeča stranka strinja s sodiščem prve stopnje, da je poleg pogojev, ki jih določa 272. člen ZIZ, potrebno izkazati dodatni pogoj reverzibilnost - možnost vzpostavitve prejšnjega stanja za toženo stranko. Vendar neutemeljeno navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje dejansko napačen v delu, ki se nanaša na vprašanje neobstoja trditvene podlage oziroma na presojo trditvene podlage glede vprašanja (i)reverzibilnosti, da je vprašanje reverzibilnosti v konkretnem primeru irelevantno, da je sodna praksa relativizirala pogoj reverzibilnosti z vprašanjem tehtanja interesov in se lahko regulacijska začasna odredba izda tudi, če vrnitev v prejšnje stanje ni mogoča, vendar nasprotni stranki s takšno izvedeno, a razveljavljeno začasno odredbo ne nastanejo stroški oziroma se ne posega v njeno premoženjsko sfero. V pritožbi izpostavljen primer v sodni praksi sklep VSL II Cp 2191/2017 je bil izdan v izjemnih dejanskih okoliščinah, ki niso primerljive z obravnavanimi1. V obravnavanem primeru pa bi izvršitev začasne odredbe s takojšnjo realizacijo tožbenega zahtevka z izročitvijo vlečnega vozila v posest tožeči stranki posegla v premoženjski interes tožene stranke in ni mogoče prejudicirati, da s tem ne bi imela nobenih stroškov. Ostala bi brez vlečnega vozila in glede na njeno oznako v firmi, da se ukvarja s špedicijo in transportom, tega ekonomsko uporablja in ga bo vsaj do poteka registracije vozila. Tožeča stranka navaja v pritožbi, da ne bo dala soglasja k registraciji in da zaradi razveze leasing pogodbe tožena stranka ne more uporabljati vozila. Vendar iz tožbi in predloga priložene kopije prometnega dovoljenja za vlečno vozilo izhaja, da je datum (prve) registracije v RS 12. 4. 2018 (priloga A 13). Torej je v času izdaje izpodbijanega sklepa 27. 12. 2019 tožena stranka uporabljala registrirano vozilo.

6. Kar zadeva sam pogoj reverzibilnosti, tožeča stranka pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da bi vozilo ekonomsko uporabljala (razpolagala bodisi z odsvojitvijo bodisi z oddajo v najem; 10. točka obrazložitve sklepa) in priznava, da bi to onemogočilo vrnitev v prejšnje stanje. Tožeča stranka ni zatrjevala niti ne navaja v pritožbi, da bi v primeru neuspeha s tožbenim zahtevkom vrnila toženi stranki vlečno vozilo ali ji izročila nadomestno vlečno vozilo, če ne bi mogla izročiti tega, ki ga zahteva s tožbo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni izpolnila pogoja reverzibilnosti po odločbi Ustavnega sodišča. Materialnopravno pravilno je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve.

7. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

8. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

1 V sklepu VSL II Cp 2191/2017 je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se nadomesti soglasje nasprotnih udeležencev za izvedbo nujnih vzdrževalnih del na strehi objekta in sicer zamenjave strešne kritine, nosilne strešne konstrukcije, strešnih oken in oken v frčadah, obnove napušča strehe, fasade na frčadah z dodatno toplotno izolacijo, zamenjave vseh kleparskih izdelkov in popravila dimnika na strehi. Med udeleženci postopka ni bilo sporno, da je nepremičnina, ki je v solasti udeležencev, v slabem gradbenem stanju. Predlagateljici sta se glede trditev o slabem stanju strehe nepremičnine, v kateri živita, sklicevali na poročilo o stanju strehe z 12. 9. 2016, ki ga je izdelalo krovsko podjetje H., d.o.o. in na mnenje gradbenega ing. J. V. Priložili sta tudi fotografije ter predlagali postavitev izvedenca gradbene stroke in ogled na kraju samem. V teh izjemnih dejanskih okoliščinah je sodišče druge stopnje pojasnilo, da bi sicer popravilo strehe v celoti onemogočilo vrnitev objekta v prejšnje stanje stanje v gradbenem smislu (vzpostavitev strehe v tako stanje, v kakršnem je bila pred spremembo). Vendar, kot sta predlagateljici pravilno navajali v pritožbi, če sodišče ob končni odločitvi njunemu predlogu ne bi ugodilo, to ne bi poseglo v premoženjski interes nasprotnih udeležencev, ki zaradi neuspeha predlagateljic ne bi imeli nobenih stroškov niti se ne bi zmanjšala vrednost nepremičnine oziroma njihovih solastnih deležev.