Jedro

Odločilna dejstva so pravilno ugotovljena tedaj, ko temeljijo na logično pravilni in izkustveno sprejemljivi dokazni oceni.

Izrek

I. Pritožba obdolženega B.Ž. in obdolžene pravne osebe D.O., p., s. in s., d.o.o. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v višini 84,00 EUR, obdolžena pravna oseba pa v višini 588,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Murski Soboti kot sodišče prve stopnje obdolženega B.Ž. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obdolženo pravno osebo D.O., p., s. in s., d.o.o. pa za odgovorno kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena v zvezi z 42. členom KZ-1 ter v zvezi s 3. točko 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD) in 7. točko 27. člena ZOPOKD. Obdolženemu B.Ž. je bila po 57. in 58. členu KZ-1 izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen 3 mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, po katerem mora oškodovancu V.K. v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe poravnati škodo, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem v višini 1.535,25 EUR, sicer utegne biti pogojna obsodba preklicana in določena kazen zapora izrečena. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil oškodovanemu V.K. prisojen premoženjskopravni zahtevek v višini 1.535,25 EUR, medtem ko mora obdolženi po prvem odstavku 95. člena ZKP vrniti stroške tega postopka in plačati sodno takso v višini 56,00 EUR ter 55,00 EUR. Obdolženi pravni osebi je bila po prvem odstavku 17. člena ZOPOKD prav tako izrečena pogojna obsodba, v kateri je bila določena denarna kazen v višini 10.000,00 EUR, ki ne bo izrečena, če pravna oseba v preizkusni dobi dveh let ne bo spoznana za odgovorno za novo kaznivo dejanje. Po prvem odstavku 95. člena ZKP mora obdolžena pravna oseba kot strošek kazenskega postopka plačati sodno takso v višini 392,00 EUR.

2. Zoper sodbo sta se enotno pritožila obdolženi in obdolžena pravna oseba. Uveljavljata kršitev kazenskega zakona in zmotno ter nepopolno ugotovljeno dejansko stanje s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da ju obtožbe oprosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uveljavljano kršitev kazenskega zakona je pritožbeno sodišče prepoznalo v navedbi o zmotni uporabi materialnega prava, ki jo je mogoče povezati s kršitvijo iz 1. točke ali iz 4. točke 392. člena ZKP. Toda v nadaljevanju pritožba v nobeni izmed teh dveh smereh ni obrazložena, pritožbeno sodišče pa kršitev zakona, na katere je bila dolžno paziti po uradni dolžnosti pri preizkusu iz 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP ni zasledilo.

5. Neugotovljena odločilna dejstva je pritožbeno sodišče prepoznalo v delu pritožbene obrazložitve, ko pritožnika pravita, da je oškodovanec za zaposlitev moledoval, da je bil opozorjen na nujnost odprtja transakcijskega računa, česar namerno ni hotel storiti, da je na delovišču kršil delovne obveznosti ter povzročal škodo in da podobnih težav z drugimi delavci niso imeli. V preostalem pritožnika štejeta ugotovljena odločilna dejstva za zmotna, saj so bile oškodovancu plačilne liste izdane, ker mu je bila plača po teh listah, čeprav v gotovini, izplačana, ker so bili hkrati zanj izdelani in predani vsi REK obrazci, na podlagi plačilnih list ter plačani vsi prispevki in davki, medtem ko so razlike v posameznih zneskih posledica različnih obračunov urnih postavk, terenskih dodatkov in stroškov zaradi prevozov z gradbišča. 6. Odločilna dejstva v zvezi s kaznivim dejanje in krivdo so praviloma tista iz opisa dejanja v izreku sodbe, medtem ko so v pritožbeni obrazložitvi prepoznana dejstva, ki naj ne bi bila ugotovljena, kvečjemu pomožna dejstva, potem tako imenovana indična dejstva, zaradi katerih bi utegnila biti odločilna dejstva zmotno ugotovljena ter dejstva, povezana z odločbo o kazenski sankciji oziroma drugimi odločbami v sodbi, ki jim sicer pritožnika ne nasprotujeta. Glede na to, in ker pritožbeno sodišče odločilnih dejstev ne preizkuša po uradni dolžnosti, obrazloženo v posledici pomeni, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva po opisu dejanja iz izreka sodba ter da potemtakem niti dejansko stanje kot zbir odločilnih dejstev ni bilo nepopolno ugotovljeno.

7. Odločilna dejstva so v nadaljevanju pravilno ugotovljena tedaj, ko temelje na logično pravilni in izkustveno sprejemljivi dokazni oceni. Pritožbeno sodišče tako najprej ugotavlja, da pritožnika v povzeti pritožbeni graji izhajata iz zagovora obdolženega B.Ž., ki ga izvedeni dokazi po pravilni oceni sodišča prve stopnji ne potrjujejo. Ob povsem določni oškodovančevi izpovedbi je skladno z ugotovitvami sodišča prve stopnje opozoriti zlasti na določila pogodbe o zaposlitvi in aneksa k pogodbi, ki so po eni strani strani zahtevala drugačna izplačila oškodovancu od tistih s plačilnih list, na katera se pritožnika posebej sklicujeta, hkrati pa niso predvidevala zatrjevanih poračunavanj, ki bi razlike v zneskih iz pogodbe oziroma aneksa in v plačilnih listah opravičevale. V tem smislu se izpovedbi prič D.F. ter deloma še D.Ž., ki v pritožbeni obrazložitvi nista omenjeni, izkažeta za dopolnjujoči, pritožbena navedba o izdelavi in predaji REK obrazcev, na podlagi izdanih plačilnih list ter o plačilu vseh prispevkov in davkov za oškodovanca pa za neodločilno. Kajti, če oškodovancu dejansko ni bila izplačana plača v višini kot bi mu morala biti oziroma, če mu za posamezni mesec plača sploh ni bila izplačana, potem tega niti z izdajo plačilnih list s prikazanimi nižjimi zneski oziroma kot da bi mu bila plača za ta mesec izplačana, ni mogoče spremeniti, kaj šele s plačilom obveznosti, ki morajo biti poravnane pred izplačilom plače in ne po tem, ko jih delodajalec po naravi stvari (več) ne more poravnati.

8. Kot rečeno pritožnika odločbama o kazenski sankciji nista nasprotovala, pritožbeno sodišče pa je odločbi preizkusilo samo, glede na uveljavljana pritožbena razloga kršitve kazenskega zakona ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (386. člen ZKP). Ugotovilo je, da sta bili obema pritožnikoma izrečeni kazenski sankciji, ki po vrsti in odmeri ustrezata teži kaznivega dejanja ter pri obdolženemu B.Ž. še krivdi in da ni drugih ali novih okoliščin, zaradi katerih bi bilo treba navedeni odločbi spreminjati v njegovo korist ali v korist obdolžene pravne osebe.

9. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preostalem preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi obdolženega B.Ž. in pritožbi obdolžene pravne osebe D.O., p., s.in s., d.o.o. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

10. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 7 člena Zakona o sodnih taksah in številki 7111 oziroma 7117, 7113 ter 7122 Taksne tarife.