Jedro

Poraba toplotne energije, odmerjena po števcu pri uporabniku, se obračuna na podlagi ukrepa določitve cen iz 3. člena Zakona o cenah. Zato bi moral distributer morebitne izgube na trasi pri prenosu toplotne energije uveljavljati kvečjemu kot razlog za izredno povišanje cen toplotnega ogrevanja, ki ga odobri Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (drugi, četrti in šesti odstavek njenega izreka) potrdi.

Obrazložitev

Po združitvi treh zadev v skupno obravnavanje je sodišče prve stopnje z enotno sodbo delno vzdržalo v veljavi sklepe o izvršbi istega sodišča z dne 25.2.1997, opr. št. I 127/97, opr. št. I 125/97 in opr. št. I 122/97, izdane na podlagi verodostojne listine po 21. členu tedaj veljavnega Zakona o izvršilnem postopku - in to v kondemnatornih delih vselej v obsegu, razvidnem iz prvega, tretjega in petega odstavka izreka prvostopne sodbe, medtem ko je z izpodbijanim delom sodbe v preostalih delih že zgoraj navedene sklepe o izvršbi razveljavilo in zahtevke tožeče stranke zoper sleherno od toženih strank zavrnilo (drugi, četrti in šesti odstavek izreka prvostopne sodbe). Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka vložila pritožbo. Izpodbija jo v odločitvi iz drugega, četrtega in šestega odstavka njenega izreka, to je v zavrnilnem delu za zneske 1.746,90 SIT s pripadki glede prve toženke, 11.667,43 SIT s pripadki glede drugega toženca in 7.274,90 SIT s pripadki glede tretjega toženca, pri čemer se sklicuje na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja kot uveljavljani pritožbeni razlog, čeprav izpodbija sodbo glede na obrazložitev pritožbe smiselno iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo določb 55. člena v zvezi z 62. členom Pravilnika o splošnih pogojih dobave toplotne energije. Meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, po katerem tožeča stranka naj ne bi bila upravičena terjati od končnega potrošnika (toženih strank) plačila količine toplotne energije, izmerjene pri merilcu proizvajalca in da s tem distributer naj ne bi bil upravičen do plačila izgube v trasi toplovoda od merilnega mesta proizvajalca do merilnega mesta v stavbi. V prehodnem obdobju od l. 1994 do l. 1997 so merila, montirana pri potrošnikih, izkazala razliko med merilnim mestom proizvajalca in merilnim mestom uporabnika, kar predstavlja izgubo toplotne energije na trasi. To izgubo je dolžan plačati potrošnik, saj bi sicer proizvajalec in distributer utrpela škodo. Meritve pri objektih so v tem obdobju pokazale višino izgube na trasi in so sedaj podlaga za izračun končne cene ogrevanja. Tožeča stranka predlaga razveljavitev izpodbijanega zavrnilnega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, s predlogom za določitev sodnega izvedenca tehnične stroke v dopolnjenem dokaznem postopku zaradi razjasnitve te problematike. Pritožba ni utemeljena. Med pravdnimi strankami ni spora ne o količini v distribucijo oddane in pri proizvajalcu izmerjene toplotne energije v primerjavi s količino pri končnih uporabnikih izmerjene porabe toplotne energije, niti o cenah oz. o izračunu primerjalno ugotovljene razlike v količini toplotne energije. Zato ni nikakršne potrebe po dopolnjevanju dokaznega postopka z mnenjem izvedenca tehnične stroke - za kar se zavzema tožeča stranka v pritožbi. Gre namreč le za vprašanje načina porazdelitve bremena stroškov izgube pri prenosu toplotne energije, ki je izključno materialnopravne narave. Kot bistveno je treba poudariti, da sodišče prve stopnje glede na stališče iz razlogov izpodbijane sodbe tožeči stranki a priori ne odreka pravice do povračila stroškov izgub proizvedene toplotne energije, nastalih s prenosom le-te do končnih uporabnikov. Vendar se to ne more zgoditi na način, za katerega se zavzema tožeča stranka. Glede formiranja cene za porabljeno toplotno energijo velja režim določitve cen iz 3. člena v zvezi s 4. in 5. členom Zakona o cenah (Ur. l. RS št. 1/91 - I), na podlagi katerega je bila z veljavnostjo za predmetno obdobje izdana Uredba o načinu oblikovanja cen komunalnih storitev (Ur. l. RS št. 57/95 in št. 7/96), s čimer je bila cena na enoto v bistvu maksimirana (in med pravdnimi strankami v danem primeru niti ni sporna). Glede odmernega mesta pa velja v danem primeru sklep tedanjega Izvršnega sveta občine Jesenice z dne 12.12.1993, po katerem je moral proizvajalec oz. distributer toplote pričeti z opravljanjem meritev po objektih, v letih 1994 in 1995 pa v celoti izvesti zamenjavo tarifnega sistema, kar se je dejansko tudi zgodilo. Ob takem stanju bi torej moral distributer morebitne izgube na trasi uveljavljati kot razlog za izredno povišanje cen toplotnega ogrevanja, ki ga odobri Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj. To je tudi sicer povsem razumljivo spričo nujnosti družbenega nadzora tudi nad tako obliko povečevanja kontroliranih cen, ki jih ni mogoče preprosto in nenadzirano prevaliti kot strošek v breme končnemu uporabnku, ki nima na vzdrževanje prenosnih naprav in s tem na možnost zmanjševanja toplotnih izgub na minimum nikakršnega vpliva. Tako se izkaže izpodbijana odločitev za pravilno v dejanskem in v materialnopravnem pogledu. Ker obrazloženo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevanih pritožbenih razlogov (drugi odstavek 365. člena ob sojenju na prvi stopnji še veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, ki ga je treba uporabiti spričo prehodne določbe prvega odstavka 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS št. 26/99), je bilo treba pritožbo tožeče stranke na podlagi določbe 368. člena ZPP/77 kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.