Jedro

V obravnavani zadevi ni šlo za kompetenčni spor, kar je tožena stranka dovolj podrobno pojasnila v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Osnovni pogoj za to, da lahko govorimo o sporu o pristojnosti je, da obstajata najmanj dva organa, ki menita, da sta pristojna oziroma nista pristojna za odločanje v upravni zadevi, iz zahteve tožeče stranke pa ni razbrati, da bi obstajal spor za odločanje med dvema organoma, ampak želi le rešiti vprašanje ustreznosti ravnanja Agencije oziroma njene pristojnosti.

Izrek

Postopek, prekinjen s sklepom tega sodišča opr. št. I U 1773/2010-8 z dne 4. 1. 2012, se nadaljuje.

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo tožeče stranke, naj tožena stranka odloči v sporu o pristojnosti. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožeča stranka na toženo stranko vložila zahtevo, da na podlagi 3. točke prvega odstavka 26. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odloči v sporu o pristojnosti. Predlagala je, naj tožena stranka odloči, da je Agencija za javni nadzor nad revidiranjem (v nadaljevanju Agencija) na podlagi določil Zakona o revidiranju pristojna za nadzor pooblaščenimi ocenjevalci v zadevi, ki jo je tožeča stranka sprožila pred to agencijo. Tožena stranka pojasnjuje, da ZUP pozna dve vrsti spora o pristojnosti, in sicer pozitivnega in negativnega, ki se lahko nanašata na krajevno ali stvarno pristojnost. Za pozitiven spor gre v primeru, ko si dva organa lastita pristojnost za odločanje v isti upravni zadevi, za negativni spor pa takrat, kadar nobeden izmed organov zaradi domnevne nepristojnosti noče odločati o zadevi (27. člen ZUP). Osnovni pogoj za to, da lahko govorimo o sporu o pristojnosti je, da obstajata najmanj dva organa, ki menita, da sta pristojna oziroma nista pristojna za odločanje v upravni zadevi. Iz zahteve tožeče stranke pa ni razbrati, da bi obstajal spor za odločanje med dvema organoma, ampak želi le rešiti vprašanje ustreznosti ravnanja Agencije oziroma njene pristojnosti. Ker niso izpolnjeni pogoji za spor o pristojnosti, je tožena stranka na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zahtevo zavrgla. V sporu o pristojnosti se ne odloča meritorno o upravni zadevi, temveč se odloči le o tem, kateri izmed organov, ki so udeleženi v sporu o pristojnosti, je pristojen za odločanje v konkretni upravni zadevi, zato tožena stranka ni obravnavala navedb o upravičenosti zahtevka tožeče stranke, ki ga je ta vložila pri Agenciji.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je pri Agenciji vložila predlog za nadzor nad več pooblaščenimi ocenjevalci vrednosti podjetij in ker v inštrukcijskem roku meseca dni od prejema vloge ni izdala odločbe, je na toženo stranko naslovila predlog, da na podlagi 3. točke prvega odstavka 26. člena ZUP v postopku pred Agencijo odloči o sporu o pristojnosti. Tožeča stranka ne oporeka stališču tožene stranke, da je osnovni pogoj, da lahko govorimo o sporu o pristojnosti, da obstajata najmanj dva organa, ki menita, da sta pristojna, oziroma da nista pristojna za odločanje. Pravilna je tudi trditev tožene stranke, da tožeča stranka v predlogu ni navedla, da bi obstajal spor za odločanje med dvema organoma in da iz predloga izhaja, da želi rešiti vprašanje ustreznosti ravnanja Agencije. Temeljni problem pa je nastal, ker se je Agencija postavila na stališče, da ni pristojna, torej se je izrekla za nepristojno, ni pa se izrekla, kateri organ je po njenem pristojen za odločanje o predlogu. Ob striktni dobesedni razlagi prvega odstavka 27. člena ZUP v konkretnem primeru res ni spora o pristojnosti in ima tožena stranka prav. Vendar pa tožeča stranka meni, da je takšna dobesedna razlaga napačna, saj bi s takšno razlago nastala pravna praznina, stranka pa v upravnemu postopku brez pravnega varstva. Razen tega je tožena stranka z izpodbijanim sklepom predlog tožeče stranke zavrgla na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Navedeno določilo določa, da upravni organ zahtevo zavrže, če stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva. Vendar pa ima Agencija javno pooblastilo, zato mora skladno s 1. členom ZUP postopati po tem zakonu. Torej odloča v upravnem postopku, v katerega spada tudi kompetenčni spor. Torej je odločanje o kompetenčnem sporu odločanje v upravni zadevi, odločitev tožene stranke pa predstavlja kršitev določbe 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek ter da naj naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka v 8-ih dneh od dneva izdaje odločbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki 1 izreka: Upravno sodišče je s sklepom št. I U 1773/2010-8 z dne 4. 1. 2012 prekinilo postopek v tem upravnem sporu, ker je ugotovilo, da je tožeča stranka v stečaju. Po določbi 4. točke prvega odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) se postopek prekine, če nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka. Skladno s prvim odstavkom 208. člena ZPP se postopek, ki je bil prekinjen iz kakšnega razloga, ki je naveden v 1. do 4. točki 205. člena tega zakona, nadaljuje, ko ga dedič ali skrbnik zapuščine, novi zakoniti zastopnik, stečajni upravitelj ali pravni nasledniki pravne osebe prevzamejo ali ko jih sodnik povabi, naj to storijo. Sodišče meni, da s tem, ko je bil stečajnemu upravitelju vročen sklep o prekinitvi postopka, to pomeni, da stečajni upravitelj tudi prevzame ta upravni spor. Ker je torej z vročitvijo sklepa o prekinitvi postopka stečajni upravitelj prevzel ta upravni spor, se skladno s prvim odstavkom 208. člena ZPP postopek nadaljuje.

K točki 2 izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je zahtevo tožeče stranke zavrgla na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. To določilo določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva. Pojem upravne zadeve je določen v 2. členu ZUP, kjer je določeno, da je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Šteje se, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari. Sodišče meni, da glede na navedeno kompetenčni spor sam po sebi ne ustreza definiciji upravne zadeve in je zato tožena stranka uporabila pravilno pravno podlago za zavrženje zahteve. Pri kompetenčnem sporu namreč ne gre za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava, temveč gre le za spor o tem, kateri organ je oziroma kateri ni pristojen za odločanje o določeni zadevi. V obravnavani zadevi pa celo za kompetenčni spor ni šlo, kar je tožena stranka dovolj podrobno pojasnila v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, pri čemer sodišče v celoti sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, da zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je osnovni pogoj za to, da lahko govorimo o sporu o pristojnosti, da obstajata najmanj dva organa, ki menita, da sta pristojna oziroma nista pristojna za odločanje v upravni zadevi, iz zahteve tožeče stranke pa ni razbrati, da bi obstajal spor za odločanje med dvema organoma, ampak želi le rešiti vprašanje ustreznosti ravnanja Agencije oziroma njene pristojnosti.

Tožeča stranka v tožbi celo sama priznava, da je osnovni pogoj, da lahko govorimo o sporu o pristojnosti, da obstajata najmanj dva organa, ki menita, da sta pristojna oziroma da nista pristojna. Tožena stranka tudi priznava, da ob striktni dobesedni razlagi ima tožena stranka prav. Sodišče pa meni, da pravne praznine, kot jo navaja tožeča stranka, v tem primeru ni, saj če gre le za en organ, ki meni, da ni pristojen, je vlogo skladno s četrtim odstavkom 65. člena ZUP dolžan brez odlašanja poslati pristojnemu organu oziroma sodišču in to sporočiti stranki, če pa ne more ugotoviti, kateri organ je za vlogo pristojen, pa izda brez odlašanja sklep, s katerim zavrže vlogo zaradi nepristojnosti in ga takoj pošlje stranki. Zoper tak sklep je dovoljena pritožba (peti odstavek 65. člena ZUP). Torej ZUP ureja tudi situacijo, ko obstaja en sam organ, ki se sam ne more opredeliti, ali je pristojen in določa tudi njegovo ravnanje v takem primeru. V nobenem primeru pa ni mogoče situacijo, ko gre le za en sam organ, ki odklanja svojo pristojnost, obravnavati kot spor o pristojnosti. Iz navedenih razlogov je odločitev tožene stranke pravilna, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K točki 3 izreka: Ker je sodišče tožbo zavrnilo, tožeči stranki skladno s četrtim odstavkom 25. členom ZUS-1 ni prisodilo stroškov upravnega spora, saj v tem primeru vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.